'Pogosto sem nase gledala, kot da sem novorojena Slovenka'

‘Tujci, ki so posvojili temo’, so četrta osamosvojitvena zgodba rubrike 24UR Fokus z novinarko Teo Šentjurc. Slovenijo so bogatili številni tujci – z znanjem, izkušnjami in ustvarjalnostjo. In čeprav ni bilo vedno enostavno, so ostali, Slovenijo posvojili kot novo domovino in postali nepogrešljiv del naše skupnosti. Kdo so, kaj jih je pripeljalo v Slovenijo in kakšna je zdaj v njihovih očeh?

Erica Johnson Debeljak je svojega bodočega moža Aleša srečala v New Yorku tri mesece po desetdnevni vojni. Za Američane je bila takrat vzhodna Evropa eksotika, čeprav je sama odraščala v liberalni družini, v kateri ni bil socializem nikoli nekakšna pošast. Zelo je uživala v življenju v Sloveniji. "Pogosto sem nase gledala, kot da sem novorojena Slovenka, saj je bila Slovenija v tistem času novorojena država. Odrasli sva skupaj."

Vodja restavracije s svetovno kuhinjo in Inštituta za globalno učenje Max Zimani je iz Zimbabveja prišel leta 1982, takrat še v Jugoslavijo, na študij. Ob prihodu je doživel kulturni šok. “Jaz sem hodil v šolo v sistemu, ki je bil pod britansko vladavino, in takrat smo se naučili, da je Evropa dežela medu in mleka.” Za Maxa Zimanija je bilo obdobje osamosvajanja, zlasti desetdnevna vojna, precej travmatično. Prišel je iz Zimbabveja, kjer je do osamosvojitve leta 1980 potekala krvava vojna. Zimani ocenjuje, da je bilo ob njegovem prihodu v Slovenijo manj rasizma kot danes. "Ni šlo povsem brez stereotipov in rasizma, ampak zadnje čase ima človek občutek, da kot manjšina nisi zaščiten tako, kot bi moral biti."

Direktor svetovalne družbe Herman in partnerji, Denis Mancevič, nekdanji slovenski diplomat v Moskvi, je z družino prišel v Slovenijo septembra 1991, ko je bil star deset let. Po černobilski katastrofi je njegov oče, legendarni plavalni trener, iskal način, kako zapustiti Minsk v Belorusiji. Denis, njegov oče, mama – nekdanja svetovna prvakinja v gimnastiki – in mlajši brat bi že skoraj odšli v Združene države Amerike, a jih je splet naključij pripeljal v Maribor. Po Mancevičevih besedah ni nobenega dvoma, da je Slovenija s tranzicijo in razvojem do konca vstopanja v evroatlantske povezave spisala izjemno zgodbo o uspehu. "Sem pa zelo kritičen do tega, kako se Slovenija razvija v zadnjih desetih letih, ker mislim, da bodo prihodnje generacije to videle kot neko obdobje zastoja, pomanjkanja vizije. Mi pravzaprav nimamo nobene strategije razvoja države, plavamo iz ene iniciative v drugo."

Britta Hoeschelle je v Slovenijo prišla leta 1990 z možem Erikom Modicem, in sicer iz Zahodne Nemčije. Britta je tik pred vojno povila dojenčka, diagnosticirali so ji tudi multiplo sklerozo, a se kljub vojni nevarnosti ni vrnila v Nemčijo. Izkušnje med skrivanjem v kleti ob nevarnosti zračnih napadov zdaj opisuje kot zelo pozitivne, saj je bolje spoznala svoje sosede. 

Podjetnik Novalija Muminović, ki rad vrača družbi – med drugim je Sloveniji podaril most pri Šmartnem ob Paki – je v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine prišel kot 17-letni na šolanje v rudarski šoli. "To je bila takrat za nas neka obljubljena dežela. Ko prideš iz neke vasi v tako urejeno mesto z veliko zelenicami ... In takrat je bil zgrajen Titov trg ... Jaz sem si samo rekel, da bom tu ostal in ne grem nikamor naprej."

Novalija, Erica, Denis, Max in Britta so le nekateri, ki dokazujejo, da bit slovenstva in lep odnos do Slovenije ne izhaja izključno iz kraja rojstva. Državo, družbo in prihodnost soustvarjajo in bogatijo vsi, ki se potrudijo in Slovenijo vzamejo za svojo. A kot pravi Tea Šentjurc v oddaji 24UR Fokus: "Tudi Slovenija in njeni prebivalci moramo ljudem, ki pridejo od drugod, dati priložnost. Vsakdo je nekje tujec." 

Celoten prispevek si lahko ogledate na VOYO.