'Skrajne politike se vse bolj selijo v politični mainstream'

Razlogov, zakaj so takšna gibanja v porastu, je več, pojasnjuje strokovnjak za nacionalno varnost Iztok Prezelj s Katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede. "V prvo vrsto bi postavil slabšanje ekonomsko-socialne situacije v celotni Evropi. Tudi ideja globalizacije, ideja evropskega povezovanja je v krizi. In še koronakriza. V tej zelo zapleteni situaciji, ko politiki že več let ne morejo najti neke ustrezne rešitve, ki bi jasno peljala vsako družbo na bolje, so seveda zelo privlačne enostavne rešitve, formule, ki zelo jasno določijo krivca, zelo jasno povejo, kaj je s krivcem treba narediti," razlaga. Ta oblika radikalizacije v Evropi "tako ne prihaja od zunaj, kot recimo islamistična radikalizacija, ampak prihaja od znotraj, vedno pod to avreolo, da branimo svoje hiše in ognjišča pred nekom od zunaj," pojasnjuje Prezelj.

Če je zaradi grozljive izkušnje druge svetovne vojne po letu 1945 obstajal vsesvetovni antifašistični konsenz, se je v 90. letih prejšnjega stoletja to spremenilo, za 24UR Fokus pripoveduje Matthew Feldman, direktor Centra za analizo skrajne desnice. "Če ne obstaja nič, kar bi ga nadomestilo, in fašizem postane samo še ena od številnih političnih izbir, potem je vprašanje bolj o tem, ali smo obsojeni na ponovitev zgodovine." Opozarja, da nekdaj konservativne stranke in gibanja vse bolj prevzemajo skrajno desna stališča. Populistični, desničarski politiki so zaradi preprostih rešitev, ki jih ponujajo, vse bolj priljubljeni, skrajna desnica vse močnejša. S tem pa se te skrajne politike vse bolj selijo v družbeno sredino, politični 'mainstream'.

Za 24UR Fokus je spregovoril tudi Jan Op Gen Oorth iz Europola. Kot opažajo pri Evropskem policijskem uradu, ideologija desničarskih skrajnežev za razliko od islamskega radikalizma nikakor ni enotna. "Edini skupni vidik je ta, da desni skrajneži ne spoštujejo manjšin in raznolikosti. To pomeni, da lahko imate skrajno desne skupine, ki so proti migrantom. Lahko imate skrajno desne skupine, ki so proti feminizmu, ali skupine, ki so proti pravicam istospolnih. To je precej raznoliko. Edini vidik, o katerem se strinjajo, je ta, da obstaja grožnja za belo raso." In še: "Če se spominjate, je bil na Norveškem leta 2011 teroristični napad, in to je spremenilo pravila igre. Napadalec je bil 'osamljen volk', ni bil član neke celice. In ti 'osamljeni volkovi' vedno predstavljajo težavo za obveščevalne službe in organe pregona, da jih najdejo, ker ne sodelujejo z drugimi, ampak se radikalizirajo svojih dnevnih sobah. Leta 2011 je izvedel torej ta teroristični napad na Norveškem in pustil manifest, v katerem je pojasnil, zakaj je to storil. Ta manifest še vedno navdihuje skrajno desne skupine. Če pomislite na teroristični napad v Christchurchu na Novi Zelandiji lani – ta Avstralec, ki je ubil približno 50 ljudi, je rekel, da ga je navdihnil napad na Norveškem. In tudi on je pustil manifest. Potem smo imeli dva napada v ZDA, enega v El Pasu v supermarketu ... In tudi tam so se napadalci sklicevali na Chirstchurch in na napad na Norveškem. En skrajnež je napadel v Nemčiji /.../, tudi on je pustil manifest. Torej so vsi povezani; sicer so osamljeni igralci, toda so povezani."

Lani so članice Evropske unije sicer poročale o šestih izvedenih, neuspešnih ali onemogočenih terorističnih napadih desničarskih skrajnežev: o enem v Litvi, enem na Poljskem ter štirih v Združenem kraljestvu. Precej pogostejši so, pojasnjujejo pri Europolu, posamezni incidenti, napadi skrajno desnih skupin ali posameznikov – denimo v Franciji, Nemčiji, Italiji, na Irskem, Danskem ...

7. oktobra je po maratonskem sodnem procesu sodišče v Atenah razsodilo: skrajno desna neonacistična Zlata zora – še pred leti tretja največja grška stranka – je kriminalna organizacija. Obsodili so 65 njenih pripadnikov, ustanovitelja in vodjo stranke Nikolasa Mihaloljakosa pa na 13 let zapora. Novinarka Katja Lihtenvalner, s katero se je Miha Drozg pogovarjal, ko se je končal sodni proces, in ki o dogajanju iz Grčije poroča že deseto leto, pravi, da to še zdaleč ne pomeni, da so grški skrajni desnici zdaj šteti dnevi. "Kar se tiče skrajnih desničarskih ekstremističnih skupin, te v Grčiji obstajajo in bodo seveda tudi dalje obstajale. Specifičnost Zlate zore je bila ravno njena nacistična struktura, njena formacija." Ampak še vedno, tudi zdaj, tudi v formalni politiki skrajni ekstremisti obstajajo. "In ne samo to – so tudi  v parlamentu." Zlati zori, ustanovljeni leta 1985, je vrata v grški parlament na široko odprla finančna in dolžniška kriza. Prvič so se v parlament z izkoriščanjem visoke brezposelnosti in napovedanih finančnih ukrepov ter na krilih naraščajočega rasizma prebili leta 2012. In tam ostali sedem let. Javno so poveličevali nacizem in Adolfa Hitlerja. Imeli so tiho zaslombo v policiji, vojski, medijih. Pripadniki stranke so serijsko obračunavali z begunci, migranti, pripadniki skupnosti LGBTIQ+, političnimi nasprotniki, aktivisti. Kaj nas lahko nauči grški primer – tudi o tem v Fokusu.

Februarja letos so v racijah po vsej Nemčiji aretirali 12 domnevnih desničarskih skrajnežev, osumljenih načrtovanja terorističnih napadov na politike, prosilce za azil in muslimane. Domnevno so ustanovili desničarsko teroristično organizacijo s ciljem destabilizirati in naposled strmoglaviti nemški demokratični red. Goreče podpornike neonacizma so po obsežni preiskavi odkrili med policisti, tudi pripadniki elitne enote nemške vojske, imenovane KSK. Problem s skrajnimi desničarskimi gibanji, organizacijami in posamezniki v Nemčiji nikakor ni od včeraj, za 24UR Fokus pojasnjuje novinar časnika Der Spiegel Martin Knobbe. "Obstajajo številne skupine, ki se pripravljajo na dan X, kot ga imenujejo, ko naj bi se nekaj zgodilo, apokalipsa. Ugotovili smo, da obstajajo številne klepetalnice, v katerih o tem razpravljajo. Hkrati pa imamo tudi povezavo med skeptiki, ki nasprotujejo ukrepom za zajezitev novega koronavirusa, in skrajnimi desničarji. Povezujejo se. To je nova platforma za skrajno desne skupine, da širijo svojo propagando in najdejo nove privržence." Vse do 20 odstotkov Nemcev naj bi podpiralo skrajno desne politike, pojasnjuje Knobbe. Zato ne preseneča priljubljenost skrajno desne populistične stranke Alternativa za Nemčijo – njen vzpon se je začel ob begunski krizi 2015.

Podpihovanja sovraštva in nestrpnosti je veliko. Kako je torej s tem po Evropi? Zakaj porast in kako? O nevarnosti netenja nestrpnosti, sovraštva in skrajno desnih gibanjih še podrobneje v Fokusu. Tudi o razmerah v Sloveniji in o širšem družbenem in političnem kontekstu, kontekstu nestrpnosti in sovražnosti, o katerem je treba govoriti.

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.