Slovenija skozi oči generacije, ki je stara toliko kot naša država

Živa Dvoršak je športna strelka, Slovenijo je trikrat zastopala na poletnih Olimpijskih igrah. Od športa živi, predana mu je z vsem srcem. In to je privilegij, pravi.

Enako poudarja nekdanji profesionalni nogometaš Boban Jović, ki je igral za ljubljansko Olimpijo, potem pa zunaj, na Poljskem in v Turčiji. Po poškodbi kolena je bilo zanj kariere konec, a se je hitro preusmeril v trenerske kariere. Pripoveduje o tem, zakaj je Slovenija prijazno okolje za mlade športnike in kaj vse mu je šport dal.

Mlada raziskovalka Ana Lucija Vrščaj na Fakulteti za farmacijo preučuje osteoporozo, kako različna zdravila vplivajo na to bolezen. Od nekdaj jo je privlačilo naravoslovje, študirala je laboratorijsko biomedicino. V smehu pravi, da bi glede na plačo včasih raje delala v trgovini. A bo vztrajala, ker v Sloveniji vidi prihodnost.

Tudi zdravnica, specializantka medicine dela in športa Iva Jurov bi lahko odšla v tujino, a je ostala doma. Epidemija je močno zaznamovala zdravstvo, ga spravila na kolena, pripoveduje. Zdravstveni kader odhaja, zapušča poklic in to jo skrbi. Zato si želi, da bi bili zaposleni v zdravstvu bolj cenjeni.

O slabi oziroma neenaki podpori govori tudi dramski igralec Benjamin Krnetić, ki priznava, da živi dobro. V SNG Drama je redno zaposlen, imel sem srečo, pravi. A nimajo je vsi.

K umetnosti nisem pristopil zaradi denarja, pa pojasnjuje Blaž Gracar, glasbenik in montažer, dobitnik Borštnikove nagrade za glasbo in oblikovanje zvoka v kar dveh predstavah – Gejm, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana, in Sedem dni v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.

Kje smo torej danes skozi oči generacije, ki je stara toliko kot naša država? Kako jo doživljajo? O izzivih, politični angažiranosti, družbi in prihodnosti. In o tem, v kakšni državi, v kakšni družbi bi radi živeli, vzgajali otroke, dočakali upokojitev.

Celoten prispevek si lahko ogledate na VOYO.