V življenju jima gre, imata se dobro, imata krasnega sina, imata podporo. A to je njun "varni mehurček", bližnja okolica, sodelavci, prijatelji. Zunaj tega mehurčka pa, pravita, živita previdno, ker kot lezbijki nikoli ne vesta, na kakšnega človeka bosta naleteli. Si predstavljate, da bi ves čas živeli s kančkom strahu? Slovenija – to govorijo raziskave, strokovnjaki in pričevanja – nikakor ni tako tolerantna družba, kot si radi mislimo, da je.
Polona Janežič pravi: "Toliko sovražnega govora, plakatov, javnih mnenj znanih ljudi, ki vplivajo na mišljenje drugih, te pa prizadene, ker vidiš, da drugi odločajo o tem, kako ti lahko živiš, čeprav se jih to sploh ne tiče, jim nič ne škodi." Vanja Djuran opiše dogodek in dan, ko je bila prvič tiho, ko ni povedala, da nima moža, ampak ženo. Dan, ko je videla plakat, ki jo je užalil in prizadel. "Ustavila sem se na semaforju in morala sem poslikati, ker se mi je zdelo, da mi nihče ne bo verjel, ker še sama sebi nisem verjela. In ta dan sem prvič bila tiho, nekdo me je vprašal, ali imam družino, otroka. Rekla sem, da imam otroka, potem je nekdo rekel: ... tvoj mož ... in sem bila tiho, nisem rekla, da nimam moža, da imam ženo. In mi ni bilo jasno, zakaj nisem povedala, da imam ženo. Ker nisem vedla, v kakšnem okolju se nahajam."
"Smo manj tolerantna družba, kot si mislimo, da smo," pravi profesorica Alenka Švab. Profesorja Alenka Švab in Roman Kuhar sta avtorja prve sociološke raziskave v Sloveniji, ki je zajela področje spolne identitete, istospolnih partnerskih odnosov, razkritja, nasilja. Prvo raziskavo sta opravila leta 2003 in 2004, drugo 10 let kasneje. Kaj je drugače, kaj se je spremenilo? Po raziskavi iz leta 2014 so izkušnje gejev in lezbijk, ko povedo, da so istospolno usmerjeni, sicer boljše, a nasilja nad istospolno usmerjenimi je še več. Vsak drugi je namreč že doživel eno izmed oblik nasilja, od posmehovanja in izsiljevanja do spolnega nasilja, ob tem pa profesorica Švab izpostavlja še: "Prišlo je celo do poslabšanja, do višjega deleža izkušenj nasilja v šolskem okolju. V prvi raziskavi so poročali o 22 odstotkih, v drugi pa o 44 odstotkih. Gre za podvojitev."
Kje so vzroki? Kakšne oblike diskriminacije doživljajo neheteroseksualne osebe? Kje vse se diskriminacija dogaja? In kje so rešitve?
Dr. Alenka Švab med drugim pojasnjuje: "Je pa nasilje pogosto tudi doma. Sprememba je v tem, da je zdaj sicer večje sprejemanje v družini, so pa mehkejše oblike, recimo čustveno izsiljevanje, prepiranje in pa tako imenovani prozorni closet. To je takrat, ko se otrok staršem razkrije, potem pa se o tem ne govori, postane tabu tema, ki se jo želi pomesti pod preprogo." Ali pa, ko starši otroku, ki se je razkril, rečejo: "V redu, mi te razumemo, ne pa o tem razlagati sosedom in sorodnikom." Tudi to je oblika nasilja, saj starši s tem otroku sporočajo, da jih je zaradi njegove spolne usmerjenosti sram. "Še vedno imamo te neverjetne zgodbe zavračanja, siljenja otrok v psihiatrične ustanove, na zdravljenje zaradi njihove spolne usmerjenosti; te zgodbe so redke, a je treba na njih opozoriti, še vedno so tu starši, ki mislijo, da to lahko spremenijo," pravi Švabova.
Tudi o tem, kako pomembno je, da te starši sprejmejo, da te zaradi spolne usmerjenosti ne zavračajo, koliko škode lahko naredijo svojim otrokom s takšnim zavračanjem v tokratni rubriki 24UR Fokus.
