Urgentni centri: je vojno stanje postalo nova normala?

80-letna mama Saša Adamiča je "imela 20 dni drisko in po desetih dneh šla na pregled na infekcijsko kliniko. Tam so ji naredili bris in ugotovili, da ni niti bakterija, niti virus. Poslali so jo domov in ji rekli, naj je prepečenec. Bila je že čisto bleda in boga." V tem času je skrbela za svojega moža, ki ga je zbil avto na prehodu za pešce in je imel večkrat zlomljen gleženj. "Sem ji rekel, da izgleda bela kot stena in jo odpeljal na ljubljansko internistično prvo pomoč." 

Pripeljal jo je ob 14. uri popoldne, na prosto posteljo na gastro oddelku je čakala do naslednjega dne, do 19. ure. "Mama pravi, da je treba biti pogumen za biti star. To gotovo prav pride na IPP-ju." Noč je preživela na hodniku. Tam ni bila sama, bilo je veliko starostnikov. Sicer je z oskrbo zadovoljna, zdravstveni delavci so bili ustrežljivi in prijazni, dobila je infuzijo in naredili so ji preiskave. Dobila je vzglavno blazino in odejo. "Hodniki so polni. Vsake toliko kakšen kaj zavpije, se zadere. Ljudje so s težavami tam. Ko sem jo prišel obiskat, so ji jemali kri na hodniku, pa se je bilo treba malo umaknit, da je šel kdo s posteljo mimo."

 A to še zdaleč ni edina zgodba, ki glasno opozarja na kaotično stanje na urgencah. Svojo izkušnjo je z nami delila Simona Matulj. Njene zgodbe v 24UR Fokus ne boste slišali, saj zaradi žalovanja ob izgubi svoje mame ni imela moči, da bi stopila pred kamero. Za svojo mamo je skrbela 15 let 24 ur na dan, pravi. "Ta kalvarija se vleče že od leta 2010. Sama sem s svojimi nepokretnimi starši že tolikokrat čakala na urgenci v teh letih, da bi lahko napisala knjigo. Vedno čakaš od 6 do 12 ur. S seboj moraš imeti svojo odejo in vzglavnik. Gre za razčlovečenje človeka. Vidiš ogromno starejših, ležijo na postelji, ne morejo se premakniti, nihče jim ne menja plenic, o požirku vode lahko samo sanjajo."

Da razmere na mariborski urgenci niso tako skrajne kot v Ljubljani, zagotavlja predstojnik urgentnega centra dr. Gregor Prosen. "Pri nas pacienti ne ležijo in nikoli ne bodo ležali na hodnikih, pa če bo Drava tekla gor. To je pač nekaj, kar se ne sme dovoliti. Je pa res, da se tudi stanje pri nas z leti vztrajno in zlagoma samo poslabšuje. In enako kot v Ljubljani tudi naš klinični center enostavno nima dovolj kapacitet oz. kadra, da bi lahko pokril vse potrebe."

 Za primerjavo: Lani je skozi vrata mariborske urgence prišlo 117 tisoč pacientov. Število z vsakim letom narašča, obravnave pa so vedno bolj kompleksne. Na ljubljanski urgenci so obravnavali prek 126 tisoč pacientov. Približno polovica jih išče pot do hitrega mnenja specialista, ocenjujejo. Del urgence je Splošna nujna medicinska pomoč ZD Ljubljana, lani so pregledali 62 tisoč pacientov. Skupno torej dobrih 188 tisoč pacientov. A tukaj niso všteti še pacienti v urgentnih ambulantah kliničnega centra.

Poglejmo, kakšen je naval pacientov drugod po slovenskih urgentnih centrih. V Celju lani dobrih 97 tisoč pacientov, slabe tri odstotke pacientov je potrebovalo urgentno zdravljenje. V Novem mestu dobrih 74 tisoč, v Izoli slabih 67 tisoč, v Novi Gorici dobrih 47 tisoč.

"Vojno stanje, ki je postalo normala. Resnična tragedija je, da so te izredne razmere postale normalne in da se o njih pogovarjamo šele zdaj, ko so izredne. Namesto da bi iskali sistemske vzroke in jih poskusili rešiti že prej. To je stvar vseh vlad v zadnjih desetih do dvajsetih letih," dodaja Prosen.

V času poletnih obremenitev na izolski urgenci še posebej občutijo pomanjkanje zdravnikov, tudi medicinskih sester. Za paciente skrbita dva specialista urgentne medicine in štirje specializanti, pojasnjuje urgentni zdravnik Slaven Bajić. "Redko se odločajo mladi kolegi za specializacijo iz medicine, ki je naporna in dejansko je treba sprejeti na državni ravni določene ukrepe. Da bi jih stimulirali, da hodijo na specializacijo."

Urgentnega zdravnika nimajo v ptujskem urgentnem centru, pravi predstojnica Simonca Kalšek. Za razpise za specialiste in specializante ni interesa. "Delamo zdravniki iz kirurškega in internega oddelka. Vedno, ko so nujne stvari, greš tam, kjer je bolj nujno.

Obnova urgentnega kirurškega bloka se je načrtovala že 20 let, pojasnjuje travmatolog Uroš Tominc, vodja urgentnega kirurškega bloka. S prenovo bodo predvidoma končali v drugi polovici leta 2026. "Trenutni pogoji za delo so že zdavnaj izven tega, kar bi rekli, da je dobra oskrba. Je pa to seveda nekaj, kar bi potrebovali že 15 let nazaj, glede na število bolnikov, ki jih obravnavamo, glede na način obravnave, ki ga danes sodobna medicina pozna."

Z obnovo urgentnega kirurškega bloka so začeli leta 2019, vendar se je zaradi pandemije covida-19 začasno ustavila. Dve tretjini sta dokončani. Prenovili so reanimacijske prostore, kamor pripeljejo življenjsko ogrožene ljudi. "Po prenovi bomo imeli tri enakovredne prostore z ustrezno opremo, se pravi, da bomo lahko hkrati oskrbeli tri življenjsko ogrožene ali pa hudo poškodovane paciente. Trenutno imamo en tak prostor."

 Čaka jih še prenova bolj zahtevne tretjine urgentnega bloka. "To je prenova samih operacijskih prostorov. Zaradi zapiranja operacijskih dvoran." Na eni strani stene je potekala obnova, na drugi so delali normalno. "Ko so to obnavljali, je bilo mestoma tako hrupno, da se je bilo težko s človekom pogovarjat."

Gradi se glede na razpoložljiva sredstva, pojasnjuje Ivan Osrečki, v. d. direktorja Urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu. "Stremimo k temu, da bi končali čim prej. Ker razumemo razmere, razumemo nezadovoljstvo, zato izvajamo dela pospešeno, kolikor se da."

Močno obremenjene urgentne centre naj bi razbremenili satelitski urgentni centri. Zgrajenih jih bo 15. Prav zdaj na uradu pregledujejo vloge. Zanje bo ministrstvo plačalo 25 milijonov evrov v letih 2025 in 2028, pojasnjuje Osrečki. "Če pogledamo vse te pritiske, ki se trenutno dogajajo v Kliničnem centru Ljubljana, je smiselno, da se razprši in s tem omogoči lažji dostop bolnikom."

 V Kočevju satelitski center pod vodstvom Primoža Velikonje že deluje. Ker so satelitski urgentni center postavili sami s pomočjo občine Kočevje, evropskih sredstev in ZD Kočevje, jim bo zdaj ministrstvo, ker tudi Kočevje sodi v strategijo državnih satelitskih centrov, povrnilo nekaj več kot 1,5 milijona evrov. Ta denar bodo uporabili za heliport, opremo in simulacijski center. "Ta strategija je dobrodošla, ampak zidovi ne rešujejo ničesar. Se pravi, tukaj je treba imeti usposobljene ljudi."

Pokrivajo največje območje v Sloveniji, pravi Velikonja, ki je o centru razmišljal že leta 2016. Iz Ljubljane jih prek dispečerskega sistema aktivirajo za nujne primere."Včasih smo delali urgenco z enim reševalnim vozilom. Pri nas gre ekipa v Osilnico v nasprotno smer proti jugu in potrebuješ za nujno vožnjo 40 minut. Če mora delati oskrbo na terenu in pripeljati pacienta v bolnišnico, se vrniti na izhodišče, to lahko traja od 5 do 7 ur. Včasih smo ta čas brez reševalnega vozila. Zdaj pa imamo dve vozili."