V 90. letih smo bili kot mlada država še nepoznani, športniki so trdo garali za status, ekipe so si utirale pot. Na velikih tekmovanjih so nas nemalokrat zamenjevali s Slovaško. Skozi izjemne zgodbe športnikov, nabite s čustvi, po prvih medaljah, prvi zlati medalji, pa slovenski himni in slovenski zastavi visoko na drogu nas je popeljala novinarka rubrike 24UR Fokus, Petra Čertanc Mavsar.
Trenutke pred polfinalno tekmo Evropskega prvenstva v Rimu leta 1991 opisuje Jure Zdovc, član zlate generacije jugoslovanske košarkarske reprezentance. Dva dni pred tem, 26. junija 1991, je zadnjič oblekel jugoslovanski dres. "Vedeli smo, da je Slovenija napadena in da so stvari doma zelo napete. Dobil sem klic pokojnega Iva Zorčiča, ki je bil takrat direktor košarkarskega kluba Olimpija, da bi bilo lepo, če bi zapustil reprezentanco."
Klica, ki je le dve uri pred tekmo dvignil precej prahu, se zelo dobro spominja takratni član ekipe, hrvaški košarkar Toni Kukoć, ki je o tem govoril v intervjuju za HTV. V Rimu je z Zdovcem pred 30 leti delil hotelsko sobo. "Bilo je pred polfinalom s Francozi, v sobi sem bil z Juretom Zdovcem. Ob 16. uri je zazvonil telefon in vprašal sem ga, Jure, kdo te kliče, počivamo pred tekmo. In reče: klicali so me iz Slovenije, da jih je Srbija napadla, da bombardirajo Ljubljano, naj se vrnem domov. Takrat smo ugotovili, da je situacija zelo resna."
Zdovc se spominja, da je po kratkem razmisleku potrkal na vrata trenerja Ivkovića in mu razložil svojo odločitev. Nato je reprezentanca šla na tekmo, Zdovc pa je ostal v hotelu. A reprezentanca se ni vrnila v isti hotel, ker jih je bilo strah, da jo bodo zapustili tudi hrvaški igralci. Če pa bi hrvaški košarkarji zapustili reprezentanco, ne bi mogli igrati v finalu.
Dva dni zatem je jugoslovanska reprezentanca osvojila evropsko zlato. Jure Zdovc medalje ni prejel. Soigralci so mu leseno repliko izročili ob njegovem slovesu, 14 let kasneje. "Medalje si nisem zaslužil, ker sem zapustil ekipo. Mnogi so iskali krivca, napadali trenerja, ker mi niso dali medalje, ampak jaz se s tem ne strinjam." Danes pravi, da je ponosen na svojo odločitev. Že nekaj časa prej se je zavedal, da mora Slovenija iti po samostojni poti.
Njegovo dejanje je takrat med športniki sprožilo plaz, se spominja zlati olimpijec Rajmond Debevec. "Jure Zdovc je postavil zgled in mi smo temu sledili. Jaz sem se v vojni znašel na sredozemskih igrah, na katerih bi moral nastopiti za Jugoslavijo. Športniki smo se takrat uprli."
Znani slovenski športniki se spominjajo olimpijskih iger v Albertvillu, saj do zadnjega ni bilo jasno, pod katero zastavo bodo lahko nastopali – slovensko ali nevtralno, olimpijsko. Le eno sezono pred tem, februarja 1991, je Franci Petek osvojil svetovno zlato, a za Jugoslavijo, čeprav se je klima naglo spreminjala. Plebiscit je bil decembra 1990. Franci Petek se spominja, da so tisto zimo športniki – vsaj zimski – Jugoslavijo že pozabili. "V glavah in srcih smo nastopali za Slovenijo. Če je bila prilika, smo to tudi dali vedeti mednarodni javnosti."
Prav v tej sezoni si je Jure Košir prismučal naslov svetovnega mladinskega prvaka v superveleslalomu. "Na razglasitvi je igrala jugoslovanska himna. Čutilo se je že, da se pripravljajo spremembe, in vsi smo z zanosom čakali, kaj se bo zgodilo." Mednarodna smučarska zveza je bila ena prvih, ki so Slovenijo priznali kot polnopravno članico – še pred olimpijskimi igrami. Zveze ostalih športov so temu sledile kasneje.
Olimpijske igre v Barceloni 1992 so Slovenijo ponesle na zmagovalne stopničke, in to dvakrat. Bron sta najprej priveslala Iztok Čop in Denis Žvegelj, dan zatem pa še četverec brez krmarja. Iztok Čop danes stoji ob dvojcu, s katerim sta osvojila prvo olimpijsko kolajno za Slovenijo kot samostojno državo. Spomini na ta dan so, pravi Čop, tudi brez fotografij, ki jih skrbno hrani, zelo živi. Zdaj se zaveda razsežnosti teh dosežkov. Ne le zanj, temveč za vso državo.
To leto od osamosvojitve do olimpijskih iger, tako zimskih v Albertvillu kot poletnih v Barceloni, je bilo v znamenju pogajanj – katere barve bodo lahko zastopali slovenski športniki. Avgusta 1991, torej dva meseca po osamosvojitvi, sta Žvegelj in Čop postala svetovna podprvaka, a še vedno pod jugoslovansko zastavo."Mi smo takrat želeli nastopati pod slovensko zastavo, pa to ni bilo mogoče. Cela množica prijateljev z Bleda je s slovenskimi zastavami poskakala v jezero. Tudi midva sva na podelitvi slekla dres in si oblekla majici z napisom 'Slovenija'. Kasneje sem izvedel, da so zato za naju predlagali diskvalifikacijo."
Odhod Jureta Zdovca z evropskega košarkarskega prvenstva, bojkot slovenskih športnikov na sredozemskih igrah in množica slovenskih zastav ob uradno jugoslovanskem srebru veslačev na svetovnem prvenstvu so tudi športni javnosti dali vedeti, da smo na pragu novega obdobja.
Uspešni smučarski trio, Alenka Dovžan, Katja Koren in Jure Košir, je poskrbel za evforijo na zimskih olimpijskih igrah v Lillehammerju. Tri bronaste medalje so glas o Sloveniji ponesle daleč onkraj naših meja. Slovenska hiša v olimpijski vasi je takrat pokala po šivih. Alenka Dovžan se spominja čestitk, ki so prihajale po faksu. Tiste, ki so bile namenjene njej, še vedno hrani.
Na velikih tekmovanjih so nas nemalokrat zamenjali za Slovaško. Franci Petek se spomni, da so to doživeli skakalci, čeprav Slovaki niso bili vidni v skakalnem svetu.
Šport je eden najmočnejših povezovalcev ljudi. Navdihuje nas, nas združuje in navdaja z entuziazmom, ponosom, strastjo. In kot pravi Petra Čertanc Mavsar: "Šport imamo zapisan v krvi, uspehi naših športnikov bodo vedno ostali del zgodovine, del slovenske identitete."
KOMENTARJI (61)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.