Zakulisje nastajanja vlad, kdaj tudi pogajanja s figo v žepu

Pogajanja so potekala cele dneve in cele noči, od stavka do stavka smo šli in na koncu prišli do rezultata, se za rubriko Fokus spominja časov, ko se je v imenu LDS z morebitnimi koalicijskimi partnericami pogajal Anton Rop. To je bilo v času, ko je bil mandatar za sestavo vlade Janez Drnovšek, sicer štirikratni predsednik vlade.

Pozneje, leta 2002, ko je Drnovšek zmagal na volitvah za predsednika države, je postal Rop mandatar. Kot pravi, je bilo med iskanjem kompromisov za zaprtimi vrati tudi glasno. "Jasno, da so bile dvignjene besede. Bile so strastne besede. Vsak se je zavzemal za tisto, v kar je verjel." Ne razkriva pa Rop podrobnosti, predvsem ne želi govoriti o imenih. "Zato, da ne bi koga razjezil," pojasnjuje.

Marjan Šarec, predsednik vlade v mandatu 2018–2020, govori o sestavljanju vlade kot o mukotrpnem delu, skorajda ni verjel, da bo prišel do ministrske ekipe. Kot v vrtcu, ko si z enim sklenil dogovor, se je peti že premislil, se spominja dogovarjanj o tem, kdo bo vodil državo in sedel v vladi na Gregorčičevi. Nekateri pogajalci so prelomili že prvi dogovor, ki je bil, da bodo vlado sestavljali mimo mikrofonov in kamer. "Eden je videl kamero, pa je z veseljem šel, da je nekaj povedal. Pa smo začeli pogajanja, pa je drugi gledal v telefon, kaj je oni prej rekel. Pa vstane in reče, zdaj grem ven. Ga gledam, kam gre, in reče, grem ven, moram dati izjavo, ker me je ta užalil," pravi Šarec. Najbolj pa ga je v času pogajanj razočaral Matej Tonin. Računal je, da bo v vladi tudi NSi, a se to ni zgodilo.

Na seznamu tistih, ki so najdlje sestavljali vlado, je Šarec na drugem mestu. Od volitev do potrditve vlade je potreboval 102 dneva, najdlje, 3 mesece in 17 dni, pa je po volitvah leta 1996 vlado sestavljal Janez Drnovšek.

Apetiti po ministrskih stolčkih in drugih funkcijah so nekaj normalnega, pravijo nekateri naši sogovorniki. Je morda tudi to pripomoglo k bohotenju števila ministrstev v času posameznih vlad? Največ jih je bilo doslej v prvi vladi, ki jo je vodil Lojze Peterle, in sicer 26, najmanj, to je 12, pa v deseti vladi, ki jo je vodil Janez Janša.

Se pa izsiljevanja glede položajev, ministrskih funkcij ne spominja Alenka Bratušek, edina predsednica vlade v zgodovini samostojne Slovenije. Razlog za to vidi v tem, da je bila Slovenija leta 2013 po izglasovani konstruktivni nezaupnici in odhodu Janeza Janše s položaja predsednika vlade v zelo težkem finančnem položaju. O ministrih so se zato, pravi Bratuškova, zelo hitro dogovorili. Je pa imela več vsebinskih debat, predvsem z Gregorjem Virantom iz Državljanske liste o davku na dodano vrednost. Državljanska lista je sicer v vladi Bratuškove postala ena od koalicijskih partneric.

Miro Cerar, predsednik vlade od 2014 do 2018, je bil na političnem parketu novinec. Na vprašanje, ali mu je bilo kot politično neizkušenemu zaradi tega težje sestavljati vlado, Cerar odgovarja, da to ni bil kakšen velik problem. "Ker smo na volitvah dosegli zelo dober rezultat, sestava koalicije sama po sebi ni bila tako velik napor. Celo nasprotno. Ko smo sestavljali koalicijski sporazum, smo bili zelo močni vsebinsko."

Po besedah Cerarja so imeli že prej veliko diskusij, tako da so vedeli, kaj želijo. So se pa, priznava, potem ko je bila vlada že oblikovana, začele začetniške težave. Na novo delo se je bilo treba privajati tako njemu kot ministrom.

Če je Drnovšku leta 1997 uspelo najti odločilni glas za izvolitev za predsednika vlade, dal mu ga je Ciril Pucko iz SKD, Andreju Bajuku pa leta 2000 glasova Polonce Dobrajc iz SNS in Ede Okretič Salmič iz DeSUS, pa je Zoran Janković leta 2012 po zmagi Pozitivne Slovenije ostal razočaran.

V tistem času je bilo glede tega, kdo mu bo dal glas, veliko špekulacij. Govora je bilo predvsem o poslancu Državljanske liste Gregorja Viranta Ivanu Vogrinu. Zaokrožile so celo fotografije njunega srečanja. Janković danes takole pravi: "Bili so pogovori tam, tudi z enim sem jaz sedel, ampak tako sedel, da smo bili v Slonu v kavarni, se pravi pred vsemi, ker ne vem, kaj je problem, če nekdo pač reče, tisti, ki te poišče, pa s tabo govori pa reče, jaz mam take in take predloge."

Jankoviću se na koncu ni izšlo, podprlo ga je še manj poslancev, kot je bilo dogovorjeno. Kljub temu ga je takratni predsednik države Danilo Türk še videl v vlogi mandatarja, a se je Janković, kot nam pravi, odločil, da ne bo poskusil vnovič.

Predsednik republike je po ustavi tisti, ki lahko prvi predlaga mandatarja. Predsednica Nataša Pirc Musar se je po posvetih s predsedniki strank in vodji poslanskih skupin odločila, da po zadnjih volitvah mandatarja ne predlaga. Se je s tem izognila svoji vlogi, ki ji jo daje ustava? "Nisem se nič izognila. Jaz po teh posvetih nisem imela 46 glasov in relativni zmagovalec volitev mi ni dal soglasja." Bi se lahko ure in ure pogovarjala, pravi Pirc Musarjeva, a, "če so do mene neiskreni, bi le izgubljala čas."

Nezaupanje pa se je začelo že leta nazaj, je prepričan prvi predsednik države Milan Kučan. Potem ko je bila zmagovalka volitev LDS, se je Kučan na posvetih želel prepričati, da ne bo težav pri sestavljanju vlade. "Že takrat poslanci oziroma poslanci ene od takratnih opozicijskih strank niso povedali svojega stališča in so rekli, da pravzaprav ne vidijo razloga, zakaj bi pri predsedniku, torej pri meni, povedali, kako se bodo opredelili," se spominja Kučan časov, ko je za mandatarja predlagal Janeza Drnovška.