Že otroci tekmujejo v hujšanju

Zadnjih 20 let je veljalo, da so močna, zdrava telesa boljša, lepša od pretirano vitkih, zdaj pa se, kot kaže, vrača star ideal: biti čim bolj suh. Na družbenih omrežjih videi z nasveti za ekstremno hujšanje dobivajo milijone ogledov.

Za motnje hranjenja sicer ne moremo kriviti izključno družbenih omrežij, pojavljajo se od nekdaj. Jih je pa zdaj znova nekaj več, pravi prim. asist. dr. Karin Sernec, dr. med., ki vodi Enoto za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. ''Anoreksija nervoza je stabilna. Približno en odstotek populacije. Bulimija nervoza – številke zelo naraščajo. Kažejo na pet in več odstotkov.''

Ob tem pa sta se pojavili še dve novi: ortoreksija in bigoreksija. Pri prvi gre za obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano, ko človek posledično izloča vse več hranil, pri drugi pa za obsedenost z mišičastim telesom. ''Spet, kaj pa je narobe s tem, če poskrbiš za svojo telesno kondicijo, da si fit. Vse v redu, tisti trenutek, ko to postane 24-urna preokupacija, ki nas moti oz. onemogoča normalno funkcioniranje na šolskem ali službenem področju, družinskem področju, v širšem socialnem področju, potem pa je to nekaj bolezenskega.''

In trendi so pri tem dodaten dejavnik. Saj so motnje hranjenja na nek način nalezljive, pojasnjuje dr. Sernec. ''To pomeni, da če je moja sošolka zelo shujšala, pa ji zato druge sošolke zavidajo, se bom jaz začela spraševati: ''Kaj pa, če bi še jaz malo shujšala?''. Ampak ob tem je ključen faktor, ključna zadeva ta, da se tega ne bo začela spraševati punca, ki ima ustrezno samopodobo in samospoštovanje.''

TikTok je že pred letom dni onemogočil ključnik #skinnytok, kljub temu pa trend ekstremne vitkosti na družbenih omrežjih ni usahnil. Zdaj obstajajo drugi ključniki, zaprte skupine na družbenih omrežjih in kar je precej pogosto tudi pri nas, viber skupine sošolk in sošolcev, kjer eden drugega spodbujajo, naj ne jedo, tekmujejo v hujšanju.

''On ima ta občutek, v resnici to ne drži, ampak on ima občutek, da se nikjer ne more res dokazati. Bo šel pač na tisto, čemur rečemo negativno samopotrjevanje, in to so lahko ali psihoaktivne snovi ali hujšanje. In te skupine se potem med seboj povezujejo zato, da se spodbujajo v tem in tekmujejo,'' pojasnjuje dr. Sernec.

In motnje hranjenja se lahko razvijejo že zelo zgodaj. ''To je bilo včasih pri trinajstih, štirinajstih, petnajstih, danes je pa to pri sedmih, desetih, dvanajstih letih. In vedno je to anoreksija.''

In kako jim pomagati? ''Strokovna doktrina pravi: nikoli, nikoli našemu otroku ne slikamo njegove telesne podobe na nek neugoden način,'' pojasnjuje dr. Sernec. Tako pri debelosti kot pri podhranjenosti.

''Mi ne rečemo: debel si, daj nekaj naredi, daj manj jej, ampak rečemo: kako se počutiš? Imam občutek, da si žalosten, da se ti nekaj dogaja. Dajva se pogovoriti o tem. Naštejemo to, kar opažamo, in potem vprašamo: lej, rad te imam, ni mi vseeno, kaj se dogaja s tabo, jaz sem pomislil, da imaš to pa to. In celo zato je statistika narejena. 4,2 kroga ponovitev tovrstnega soočenja s svojim otrokom moramo narediti, preden bo otrok potem rekel: Ja, res je, težavo imam.''