Zgodbe ljudi, ki skrbijo za bolnike s covidom-19

V rubriki 24ur Fokus boste slišali medicinsko sestro iz novomeške bolnišnice, zdravnika s covidnega oddelka v Celju in sestro iz mariborskega doma starejših občanov.  O svojem delu, pacientih, sodelavcih, o vsakdanjiku, vplivu epidemije na njihova življenja in družine, pa tudi o psihičnih pritiskih in stiskah – o vsem tem govorijo zelo iskreno. Kakšne so njihove skrbi, opozorila, delovni dan, sodelovanje s sodelavci?

Lidija Golobič je diplomirana medicinska sestra. Njena 10-letna karierna pot se je začela točno tam, kjer dela danes: na infekcijskem oddelku novomeške bolnišnice. A delo na tem oddelku pred epidemijo je potekalo zelo drugače kot zdaj, pripoveduje novinarki Maji Sodja. 11. septembra, ko je po vsej državi strmo naraščalo število okužb in bolnikov, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje, so odprli covidni oddelek na interni kliniki, a se je polnil tako hitro, da so čez noč postavili še en oddelek. "Vsaka malenkost, ki nam olajša delo, je dobrodošla," pravi in kljub izčrpanosti vidi svetle točke. In o tem najraje govori – o povezanosti zdravstvenih delavcev, enotnosti, kakršne še ni bilo: "Pomagamo si med sabo, postali smo še bolj povezani. Solidarnost je res velika. Timsko delo, sodelovanje, to se je res izkazalo kot močno."

Infektolog Miha Simoniti iz celjske bolnišnice je nekajkrat že delil svoje občutke, opozorila in dele vsakdana v bolnišnici na Twittterju. Pravi, da jim pomaga to, da se na oddelku med seboj pogovarjajo. Priznajo si, da so utrujeni, razumejo drug drugega. "Vsakič, ko okoli 11. ure izvemo novo število okužb in umrlih, v najboljšem primeru zavijamo z očmi, sicer smo zares jezni, besni. In to povemo drug drugemu. Ko se je vse skupaj začelo, sem zase mislil, da ne bom imel takega problema. Delaš približno enako število ur kot prej in mislil sem, da to ne bo tak problem, bomo pač delali, postelj je toliko, ur je toliko, to bomo zmogli ... Ampak ni enako. Smo bolj nemočni, veliko več neuspehov je."

Več je zapletov, več potreb po intenzivnem zdravljenju, več smrti. In to je tisto, kar prinaša frustracije. To človeka načne. Še posebej zato, ker še ne bo prav hitro konec. "Jezi me, da bolezni še vedno ne znamo dobro zdraviti, in dvomim, da jo kdaj koli bomo."

Nada Grošek že 26 let dela z dementnimi oskrbovanci v Domu starejših občanov Danice Vogrinec v Mariboru, od oktobra pa neposredno s covidnimi bolniki v rdeči coni doma. Kljub temu da jo pri vsakdanjem delu marsikaj preseneti, je nič ni moglo pripraviti na razmere, ki jih je prinesel novi koronavirus. Tega ne bi mogla pričakovati niti v najhujših morah. Za Fokus opisuje delo s starostniki in pripoved zaključi z besedami: "To so tudi naše babice in dedki, to niso naši varovanci, neke številke. To so naši ljudje, mi z njimi živimo, dihamo, vsako situacijo rešujemo skupaj, navežemo se nanje in oni na nas ... Ne vem, kaj te lahko bolj osreči kot to, da pride dementni varovanec iz bolnišnice in ti reče: 'Sestra, tak' sem srečen, da sem pri vas!' Mislim, da to vse pove."

Prispevek si lahko v celoti ogledate na Voyu.