Banka Slovenije napoveduje nove dvige obrestnih mer

Madis Müller je ob obisku Banke Slovenije spregovoril o razlogih za visoko inflacijo in velike razlike v inflacijskih stopnjah med članicami evrskega območja ter o ustreznih poteh za njeno znižanje na srednjeročne ciljne ravni okoli dveh odstotkov.

Uvodoma je poudaril, da inflacija v evrskem območju kljub počasnemu umirjanju ostaja previsoka. Februarja je po prvi oceni evropskega statističnega urada Eurostat letna inflacija v evrskem območju dosegla 8,5 odstotka, razlike med članicami pa so bile velikanske. Medtem ko je v Latviji, Estoniji in Litvi inflacija pri okoli 20, 18 oz. 17 odstotkih, je bila v Luksemburgu pri 4,8 odstotka, v Belgiji pri 5,5 odstotka in v Španiji pri 6,1 odstotka. V Sloveniji je bila z 9,4 odstotki nekoliko nad povprečjem.

Skrb po Müllerjevih besedah ob tem povzroča predvsem naraščajoča osnovna inflacija, torej tista brez cen energije in hrane, ki je februarja dosegla 5,6 odstotka.

Glavna razloga za povišano inflacijo sta nenadna rast povpraševanja po odpravi pandemičnih ukrepov, ki je zaradi različne sposobnosti podjetij, da se na ta skok prilagodijo, skupaj z vztrajanjem koronskih omejitev v Aziji privedla do težav v dobavnih verigah, in ruski napad na Ukrajino s posledično energetsko in prehransko draginjo. Vzrokov za velike razlike med članicami pa je več.

Müller je med drugim omenil, da so države v pokoronsko okrevanje vstopile v različnih fazah gospodarskega cikla. Tiste, na katere je pandemija covida-19 manj vplivala, so nenaden skok povpraševanja beležile na višjih začetnih ravneh, kar je dodatno spodbudilo inflacijo. Tak primer so npr. baltske države. V teh so bile pred ruskim napadom na Ukrajino obenem cene energije nižje, zato so bile posledice energetskega šoka večje. Razlike med državami so tudi v ravni regulacije cen energije oziroma državnem ukrepanju za blaženje energetske draginje, v prožnosti cenovnih paketov za gospodinjstva in podjetja oziroma v hitrosti prenosa višjih veleprodajnih cen v maloprodajne in tudi v strukturi energetske mešanice.

V nekaterih državah na inflacijo vpliva tudi pomanjkljiva raven konkurence, ponekod je delež stroškov za hrano in energijo v porabi gospodinjstev večji kot drugod, vsemu pa je treba dodati še razne druge specifične nacionalne učinke, ki so krepili agregatno povpraševanje.

Takšne razlike v inflacijskih stopnjah po članicah po Müllerjevih opozorilih lahko negativno vplivajo na delovanje evrskega območja in prenos denarne politike. Ponekod bo tako denarna politika lahko vplivala preveč zategovalno, drugod pa še vedno spodbujevalno.

Müller, s katerim se je strinjal tudi guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle, sicer po vnovičnem marčnem dvigu osrednjih evrskih obrestnih mer za 0,5 odstotne točke pričakuje nadaljnja zvišanja, vse dokler inflacija ne bo vzdržno na poti k dvoodstotnemu cilju.

A Evropska centralna banka, ki je z nekaj zamude in po prvotnih ocenah, da bo inflacija le začasne narave, od julija lani zgodovinsko hitro zvišala obrestne mere z rekordno nizkih ravni, z denarno politiko ne bo mogla sama umiriti inflacije.

Zato sta oba guvernerja poudarila, da bo na poti zniževanja inflacije v pravo smer morala delovati tudi javnofinančna politika in biti v državah, kjer so osnovni konjunkturni pritiski večji, bolj restriktivna. Obenem ostaja poziv državam, da naj bo pomoč podjetjem in prebivalstvu zaradi draginje čim bolj začasna in ciljno usmerjena v najbolj prizadete skupine.

Svoje bodo morale narediti tudi strukturne prilagoditve, plačna dogovarjanja pa naj bodo po Müllerjevih besedah ob razumljivih kratkoročnih pozivih za dvige plač za ohranitev kupne moči takšna, da na daljši rok rast plač ne bo presegala rasti produktivnosti in s tem škodila konkurenčnosti.

Müller je poudaril, da je čimprejšnje znižanje inflacije najboljše za obnovitev kupne moči in za dolgoročno blaginjo ter gospodarsko in finančno stabilnost. Visoka inflacija namreč bistveno bolj negativno vpliva na gospodinjstva z nizkimi dohodki kot na tista z višjimi ter tako krepi neenakost v družbi. Obenem prinaša tudi pasti za javne finance. Če na kratek rok prinese neke vrste fiskalne medene mesece, saj pozitivno vpliva na rast prihodkov in znižuje primanjkljaj in dolg v deležu od BDP, pa se ob normalizaciji cen pojavijo nasprotni učinki, kar države nato sili k nenadnemu krčenju porabe.

Je pa izziv znižanja inflacije za centralne banke in države velik. Treba je najti pravo mero med blaženjem inflacijskih pritiskov in izogibanjem pretiranemu negativnemu učinku na gospodarsko dejavnost, obenem pa je inflacijska pričakovanja, ko se enkrat okrepijo, zelo težko obrzdati, je še dejal Müller.