Bi bila Slovenija lahko druga Švica?

Glede na napovedi se bo bruto domači proizvod (BDP) Slovenije letos zvišal  s 4,3 na 5 odstotkov, še dodatno 0,5-odstotno zvišanje naj bi sledilo naslednje leto. Spodbudila naj bi jo tako domača poraba kot tudi zunanje povpraševanje. Prav tako naj bi se letos okrepila tudi rast bruto investicij, znižala naj bi se brezposelnost, višala pa naj bi se inflacija. Na prvi pogled se naši državici torej obeta le najboljše. Toda ...

OECD je v nedavni napovedi ugotovila tudi, da je naša javnofinančna politika kljub pričakovanemu manjšemu nominalnemu presežku še vedno ekspanzivna in ne prispeva k dolgoročni stabilnosti javnih financ. Glede na denarno politiko ECB je sedanja ekonomska politika Slovenije preveč spodbujevalna, ne loteva pa se tveganj, ki jih prinaša na primer staranje prebivalstva. OECD je Slovenijo spet opozorila na potrebo po strukturnih reformah, od katerih je odvisna dolgoročna gospodarska rast. Pri tem so tudi tokrat opozorili na potrebo po okrepljeni privatizaciji za boljšo izrabo in razdelitev virov v gospodarstvu.

Reforme so ključ do uspeha

Če to prevedemo v poljudni jezik, mora torej Slovenija, če resnično želi postati napredna država, prenoviti in sprejeti nekaj ključnih reform. A to je glede na dosedanje izkušnje veliko lažje reči, kot pa storiti. Zdi se namreč, da državni aparat in gospodarstvo že vrsto let stojita vsak na svojem bregu in se praktično ne pogovarjata oziroma se ne poslušata. Podjetniki trdijo, da ves čas apelirajo na vlado in opozarjajo na sprememembe, ki jih je potrebno uvesti, da bodo njihove družbe lahko dobro poslovale in zagotavljale delovna mesta. Politiki na drugi strani zatrjujejo, da počnejo vse, kar je v njihovi moči, da bi v državi vladala blaginja. V tej zgodbi se je težko postaviti zgolj na eno ali drugo stran: dejstvo je, da bosta morala politika in gospodarstvo stopiti skupaj, če boste narodu res želela zagotoviti lepšo prihodnost.

Država bi po besedah strokovnjakov veliko storila že, če bi vsaj omilila trenutno precej restriktivno regulacijo. V prvi vrsti bi bilo potrebno celostno in temeljito spremeniti davčni sistem. Kot so pred časom povedali na Gospodarski zbornici Slovenije je slovensko gospodarstvo v primerjavi z gospodarstvi drugih članic Evropske unije (EU) najbolj obremenjeno z dajatvami. Poudarili so, da Slovenija potrebuje gospodarsko rast in več vlaganj, za to pa je potrebna deregulacija. Po njihovem prepričanju je potreben drugačen odnos do tujih vlagateljev in več zaupanja, kar pa je mogoče doseči samo s pravno državo, ki bo dejansko delovala. Potencialni tuji investitorji se za vlaganje pri nas ne odločajo zato, ker smo pretogi, predragi ter prepočasni in v takem okolju praktično ni mogoče ustvariti prave konkurenčnosti.

V tem kontekstu se sicer pretežno govori o storitveni dejavnosti, a kot so poudarili na GZS, je potreben tudi preporod industrije. Ta sicer resda predstavlja le še 20 odstotkov bruto domačega proizvoda, a daje neposredno delo polovici storitev. Za spremembe v industriji pa je potrebna pametna država, ki bo z manj regulacije, manj obremenitvami in manj časa, ki je potreben za to, da sploh lahko posluješ, razveselila gospodarstvo s pametnimi davki in predvsem z več podjetniške zavesti med ljudmi. V Sloveniji bi morali imeti industrijsko politiko, ki bi spodbujala združevanje in rast podjetij, da bi bila sposobna konkurirati v mednarodnem okolju, menijo strokovnjaki.

Bruto strošek delodajalca v Avstriji je 20 odstotkov nižji kot v Sloveniji

Strokovnjaki in analitiki so si enotni tudi glede tega, da je potrebno v Sloveniji prenoviti plačni sistem. To ne pomeni nujno, da je potrebno vsem zvišati plače, temveč doseči, da bo tudi delavec, ki zasluži minimalca, sposoben preživeti. Trenutno imamo v naši državi namreč preveč obremenjene plače, prav tako bi bilo potrebno spremeniti tudi njihovo sestavo, torej delež, ki ga plačujemo za socialne transferje (zdravstvo, pokojnine ...) ter prevetriti davek na izplačane plače. Bruto strošek delodajalca v Avstriji je pri plačah, ki so recimo nad 1.500 evri, 20 odstotkov nižji kot v Sloveniji. To je zelo velika ovira za nove naložbe v Sloveniji.

V Združenju delodajalcev Slovenije državo že vrsto let opozarjajo, da delavec lahko dobi višjo neto plačo, če se drugače razporedijo sredstva, ki so na voljo. Opozorili so, da zaradi trenutnega stanja mnogi raje ostanejo doma in prejemajo nadomestilo za brezposelnost, kot pa da bi šli v službo, saj skorajda ni razlike med tem prejemkom in minimalno plačo, za katero naj bi delali. Če k temu dodamo še nedenarne ali celo prikrite socialne transferje, kot so oprostitev plačil za vrtec, pravica do subvencionirane najemnine za neprofitno stanovanje in druge, to omogoča brezposelnim, da s socialnimi prispevki dobijo več, kot znaša minimalna plača. To pa pomeni pomanjkanje zaposlenih in zaviranje gospodarstva.

­Slovaki imajo 40 odstotkov nižjo minimalno plačo, a enako stopnjo tveganja revščine

Prav tako je prepotrebna tudi sprememba davčnega sistema. Država se sicer verjetno ne bo odpovedala zdajšnji stopnji DDV, ker bi morala v tem primeru najti recept, kako nadomestiti izpad prihodkov iz tega naslova. V krizi smo tudi dodatno obdavčili visoke plače, pa ta ukrep še vedno velja, čeprav se danes vsi pogovarjamo o tem, kako da gre dobro slovenskemu gospodarstvu. Vrh ledene gore je velika poraba javne uprave, da ne omenjam podhranjenosti slovenskega zdravstva, kjer ne primanjkuje le ljudi, temveč tudi investicij, novih tehnologij. Po eni strani smo samo lani v javni upravi zaposlili osem tisoč novih uradnikov, manjka pa nam 15 tisoč delavcev v javnem zdravstvu. Ob tem je vsekakor na mestu vprašanje, ali je en uradnik bolj pomemben kot medicinska sestra, ki ne želi delati za sramotno nizko plačo.

Vse to je posledica dejstva, da se v Sloveniji ves čas pogovarjamo le o zvišanju plač, nikoli pa o tem, kaj vse bi morali spremeniti, da bi lahko s povprečno plačo tudi dostojno preživeli. Lani se je v državni proračun nateklo za milijardo evrov prihodkov več, pa imamo namesto presežka v proračunu še vedno primanjkljaj. Kaj bi se zgodilo, če ne bi imeli gospodarske rasti in bi bili znova v krizi? Na Slovaškem imajo za 40 odstotkov nižjo minimalno plačo kot pri nas, a je bila stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti leta 2016 tam 18,1 odstotka, v Sloveniji pa je bila 18,4 odstotka.

To pomeni, da v celotnem državnem aparatu nekaj ni v redu, da je predrag in da se nam državljanom to, kar plačamo državi v obliki takšnih in drugačnih davkov, ne vrne. Zato bo naloga nove vlade, da temeljito preveri, kam odteka denar, ki se nateče v proračun. Tega se pretekla vlada ni lotila. Ne smemo postati draga država, ki veliko vzame in malo vrne, ampak se mora denar bolj pošteno razdeliti. Ravno vlada, ki je zdaj v odhodu, je imela prekrasno priložnost, da bi v času gospodarske rasti sprožila reforme, s katerimi bi postavila zdrave temelje tudi za čase, ki bodo morda malo manj ugodni, ko gre za gospodarsko rast. Pa jih ni!

Visokokvalificirana delovna sila beži v tujino

In medtem ko bo na sestavo nove vlade najbrž treba počakati še kar nekaj časa, se vse več mladih odloča svojo priložnost poiskati zunaj meja naše države. Odhod osem tisoč Slovencev v tujino bi moralo vsekakor biti znamenje, da nekaj ni v redu. Pri tem ne gre samo za poklicne delavce, temveč tudi za znanstvenike, inženirje, torej za visoko izobraženo mladino, ki se najprej v tujino odpravi po znanje, nato pa se – tudi zaradi davkov – odloči ostati na tujem. Marsikoga ob vrnitvi v Slovenijo namreč čaka pravi šok, ker mora plačati dodatni davek, ki mu ga slovenski dacarji obračunajo na dohodke v tujini. S tako davčno politiko država mladim znanstvenikom onemogoča izobraževanje v tujini, kjer so stroški praviloma višji. Tisti, ki se vendarle odločijo za ta korak, pa se praviloma v Sloveniji odjavijo kot davčni rezidenti in po končanem izobraževanju ostanejo v tujini.

Zakaj država s svojo politiko izganja vrhunske kadre, ki bi lahko najbolj prispevali k tehnološkemu razvoju in blaginji Slovenije, in to po tem, ko je zanje porabila milijone evrov, se sprašuje stroka. Svet za znanost in tehnologijo je pred časom sicer predlagal spremembo zakona o dohodnini, po kateri bi tudi mlade doktorje znanosti na izpopolnjevanju v tujini uvrstili med izjeme, podobno kot diplomate in pomorščake, ki jim dohodnine ni treba doplačevati. Drug predlog je, da bi jim od davčne osnove odšteli celoletne dnevnice. A do konkretnim premikov na tem področju še ni prišlo. In medtem, ko država za raziskave in razvoj namenja vse manj denarja, so ga podjetja prisiljena vse več. V gospodarstvu je namreč zaposlena kar slaba tretjina vseh doktorjev znanosti, a bi jih za močno gospodarstvo in večjo blaginjo države potrebovali vsaj dvakrat več, kažejo rezultati raziskav.

Po podatkih GZS-ja je le desetina slovenskega izvoza, ki je lani znašal 30 milijard evrov, rezultat sodelovanja z znanstveno raziskovalno sfero, to pa je bistveno manj kot v razvitih državah. In na ta račun najbolj trpijo naša uspešna visoko tehnološko razvita podjetja. Kot pravijo njihovi predstavniki, jih vlada rada posluša, a ne sliši, še manj pa naredi. Pa ne zato, ker tega ne razume. Problem je, ker se politiki ne znajo med sabo dogovoriti, kaj je prav in kaj ne. Obžalujejo, da je prisotnih preveč strankarskih interesov in premalo državniškega ravnanja, saj si sami želijo le boljšo družbo in poslovno okolje. Politikom želijo pomagati pri razumevanju poslovnega okolja. Želijo sodelovati z vsemi političnimi strankami v dobro gospodarskega in s tem tudi družbenega razvoja Slovenije.

Slovenci na dovoljenja čakajo devet let, tujci 6 mesecev

Prepričani so, da moramo v Sloveniji ustvariti razmere za prihod tujih naložb, ne da bi jih morali sofinancirati, kajti, resnici na ljubo, v preteklosti smo jih kupovali. Lep primer je Magna, ki je dobila milijonske subvencije za postavitev tovarne, domači gospodarstveniki, ki se že leta in leta trudijo in dosegajo rast, pa jih ne. Joc Pečečnik denimo že štiri leta čaka na gradbeno dovoljenje za bežigrajski stadion, Igor Akrapovič je na gradbeno dovoljenje čakal devet let in moral proizvodnjo celo preseliti v Črnomelj, medtem ko je vlada vse potrebno za prihod Magne Steyr uredila v pol leta. Zakaj takšna razlika? In čemu zavirati ter omejevati nekoga, ki ima ideje, vizijo ter podjetniško žilico, ko pa bi lahko z njegovo pomočjo državi prinesli izjemno veliko gospodarsko korist?!

Pretekla vlada je ob tem v svoj zagovor povedala, da so sami opravili svoj del naloge, medtem ko je ministrstvo za okolje in prostor očitno ni. A strokovnjaki temu nasprotujejo, prepričani, da je težava v pomanjkanju sodelovanja med domačim gospodarstvom in politiko ter v močnih lobijih, ki imajo očitno večji vpliv kot državni aparat. Vsaj delno naj bi zmedo na tem področju popravil zakon o spodbujanju naložb, ki bo začel veljati 1. julija in bo izenačil domače ter tuje vlagatelje pri pridobivanju spodbud za investicije. A številni so močno skeptični, saj utegne ta zakon še bolj negativno vplivati na domače gospodarstvo. Uspešni domači podjetniki so si namreč enotni, da od države ne potrebujejo nikakršnih subvencij temveč predvsem odpravo ali vsaj občutno zmanjšanje birokratskih ovir.

Ivo Boscarol je pred nedavnim v eni izmed naših oddaj to ponazoril s konkretnim, lastnim primerom. "Vsi so me strašili pred italijansko birokracijo, a v štirih mesecih smo imeli vse dokumente in začeli graditi. Tudi na Kitajskem je podobno. V eni uri in pol sem ustanovil podjetje, odprl račun, davčno številko in začel delati. Danes je čas denar in če se postopki vlečejo, nas drugi prehitijo,” je povedal o svojih izkušnjah z ustanavljanjem podjetij v tujini. In ravno preobsežna birokracija je tudi eden glavnih razlogov, zakaj imamo pomanjkanje tujih investicij. Tujci namreč vlagajo tam, kjer lahko hitro nekaj naredijo in zaslužijo. Jasno pa je, da je Slovenija preveč 'komplicirana' država.

Vzemimo na primer problem pridobitve gradbenega dovoljenja. Če hočeš postaviti proizvodnjo, halo lahko traja leta. Marsikateri investitor je pobegnil, ker ni mogel pridobiti osnovnih papirjev. Zato je prva naloga, da moramo vzpostaviti Slovenijo kot preprosto državo za naložbe. Kjer vse potrebno dobiš na enem mestu. Državo je treba bolje organizirati, poenostaviti in napraviti privlačno tudi z olajšavami za naložbe, ki bi prinesle nova delovna mesta, ki bodo ustvarjala dodano vrednost. Gospodarstvo zelo pogreša tudi olajšave za razvoj, ki so bile v preteklosti bistveno večje kot zdaj, zato se je izplačalo vlagati v razvoj.

Smo res preveč socialna država?

Čeprav naj bi Slovenija po osamosvojitvi postajala vse bolj neoliberalna država, pa se po besedah strokovnjakov v naši regulaciji ni nič tako močno spremenilo, da bi si lahko nadeli tovrstno oznako. Še vedno imamo skoraj največ socialnih pravic v Evropi. Mogoče se lahko z nami meri kakšna skandinavska država pri porodniških dopustih, bolniški odsotnosti, egalitarnosti. Tudi razlike med plačami menedžerjev in zaposlenimi so po evropskih primerjavah med najnižjimi v Uniji. Večina pravic v kolektivnih pogodbah in v zakonih je ostala nespremenjenih. Glede na vse našteto smo torej kot kaže ostali v enem izmed preteklih režimov, čeprav se obnašamo kot zreli kapitalisti.

A težava v prvi vrsti ni v socialni državi. Tudi Danska je denimo izredno socialna država, a je pred leti trg dela spremenila tako, da je danes zelo fleksibilen, morda celo bolj kot v ZDA. Kljub temu se delavci počutijo svobodne, ker vedo, da bodo dobili delo in pomoč države, da se prešolajo, če bo potrebno. Tudi v Nemčiji, kjer živi 80 milijonov ljudi, se že več let kažejo rezultati ukrepov, ki jih je sprožil Gerhard Schröder. Kot član socialdemokratske stranke je sprejel reforme, za katere je vedel, da ne bodo naletele na odobravajoč odziv. Izgubil je volitve, vendar je Nemčija pridobila. Takega politika, ki bi bil pripravljen tvegati, da naredi nekaj dobrega za Slovenijo in izgubi volitve, še nismo imeli.

V Sloveniji je bil socialni dialog v zadnjih letih na mrtvi točki. Zakoni so se bolj ali manj pripravljali za zaprtimi vrati, na koncu je vlada sindikate in Združenje delodajalcev le obvestila, kaj je sprejeto, kot se je zgodilo tudi ob zadnjem dvigu minimalne plače. To ni dialog, prej monolog s seznanitvijo. Sindikatom to seveda ustreza, kajti delavec želi višjo plačo, nihče pa ne pove, da si država vzame tretjino od vsakega evra več, ki ga dobi delavec. Delodajalci zato želijo, da ta evro ostane delavcu v denarnici.

Sedaj je na vrsti politika!

Slovenija bi bila lahko zgodba o uspehu. Če bi bili enotni in imeli skupno vizijo, bi lahko še veliko naredili, so prepričani finančni strokovnjaki ter gospodarstveniki. Imamo dobro geografsko lego in zelo sposobne ljudi. To je tudi naša priložnost. Postati bi morali samozavestna država, ki se zna postaviti v evropskem merilu in ki izvaja smiselne reforme. Svet se spreminja, zato bi se morala Slovenija spreminjati hitreje. Če bi znali delovati v konsenzu,  bi se lahko po konkurenčnosti uvrstili med deset najboljših držav na svetu – tako kar zadeva gospodarske kazalnike, kot tudi splošno blaginjo in zadovoljstvo prebivalstva. Za vse to pa bi v prvi vrsti potrebovali kompaktno vlado, ki bi znala prisluhniti gospodarstvu in mu pomagati, da se konstantno razvija, ter politiko, ki se je na račun napredka in razvoja pripravljena vsaj delno odpovedati nadzoru, ki ga ima nad državo in prebivalci ter deregulirati področja, ki so ključna za narodov blagor ter uresničevanje velikih tehnoloških načrtov. Le s takim razvojnim konceptom bi namreč lahko postali tehnološka velesila – priznana tako na evropski, kot tudi na svetovni ravni.