Bi manj regulacije izboljšalo kakovost našega življenja?

Nedavna raziskava Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je razkrila, da je kvaliteta življenja v Sloveniji boljša kot v Združenih državah Amerike, Italiji, Franciji in nekaterih drugih evropskih ter svetovnih velesilah, a pri tem niso upoštevali samo materialne blaginje, temveč tudi razmerje med zasebnim in službenim življenjem, zdravje, izobraževanje, osebno varnost in kakovost okolja. Kar zadeva materialno stanje, smo daleč za Avstralijo, Luksemburgom, Kanado in ZDA – državami, kjer gospodarski in splošni materialni kazalniki kažejo najvišje vrednosti.

In čemu pripisati tak rezultat? Vsekakor je eden pomembnejših razlogov za slabo stanje Slovenije na gopodarskem področju ta, da sodimo med države z visokimi vstopnimi ovirami na trg dela. Te ovire naj bi po besedah strokovjakov neupravičeno posegale v svoboščine državljanov ter nas siromašile. To sicer ne pomeni, da bi jih bilo potrebno v celoti odpraviti – zadostovala bi že delna odprava in omilitev obstoječe regulacije. Prav tako bi država po njihovem mnenju veliko naredila tudi s tem, da bi davno razbremenila trg dela, saj bi imelo tako več ljudi dostop do dela, ki bi ustavljali dodano vrednost, s tem pa bi se povečala tudi kvaliteta življenja.

Slovenci svoje ideje uresničujejo na tujih tleh

Še prej pa bi bilo verjetno potrebno urediti področje davkov in dajatev na osebni dohodek, ki sta glede na raziskave v Sloveniji višja, kot kjer koli v razvitem svetu. Kar 42,8 odstotka plače polno zaposlene samske osebe v povprečju slovenski delavec nakaže v državni proračun. Posledica tega je množično izseljevanje zlasti izobraženega, sposobnega ter perspektivnega kadra ali tako imenovan beg možganov. A ne gre samo za izseljevanje raziskovalcev, znanstvenikov in ostalih izobražencev, ki jim tujina ponuja odlične pogoje za delo in razvoj, pa tudi stanovanje in višjo plačo. Za selitev se odloča tudi vse več podjetnikov in inovatorjev, ki so zaradi delovnih in okoljskih predpisov ter izjemno zapletene birokracije prisiljeni v iskanje boljše alternative na tujih tleh.

Lep primer takega podjetnika je denimo Vasja Golar, ustanovitelj pivovarne Bevog, s sedežev v avstrijski (!) Radgoni. Golar je skušal odpreti pivovarno na slovenski strani meje, v Gornji Radgoni, a mu zaradi birokratskih zapletov pri pridobitvi koncesije za uporabo vode to ni uspelo. Zato je svoj kapital, pa tudi znanje prenesel k severnim sosedom in v le nekaj letih obratovanja postal eden najboljših avstrijskih in celo evropskih pivovarjev.

»Če imaš idejo in hočeš nekaj narediti, te naš okorni sistem uniči. Vse traja predolgo, zato prej zmanjka denarja,« je ob odprtju pivovarne pred leti povedal Golar in dodal, da država ljudi ne sme omejevati, temveč jim mora dati možnost, predvsem pa jih razbremeniti – sploh tiste, ki imajo ideje in bi radi nekaj ustvarili. Povedal je, da je za odprtje svoje pivovarne v Avstriji, od oddaje vloge na občini do pridobitve ustreznega gradbenega dovoljenja, pretekel le slab mesec in da je bil prijetno presenečen nad hitrim in manj zapletenim postopkom v Avstriji. Stroški dela za delodajalca v Avstriji sicer niso manjši kot v Sloveniji, res pa je, da delavcu od enakega bruto zneska v Avstriji ostane višji neto znesek.

Golar je v medijih že večkrat poudaril, da ne goji zamer in se noče ukvarjati s preteklostjo. »Smo izredno zasedeni, poleg tega pa smo se odločili tudi, da se o zapletih politične narave in tematiko, vezano na našo migracijo v Avstrijo, ne želimo več vmešavati in o tem ne želimo razpravljati. Ta zgodba je za nami in sedaj imamo uspešno pivovarno,« nam je na prošnjo za komentar o vplivu regulacije in birokratskih ovir na gospodarstvo v Sloveniji odgovoril pred dnevi. Njihova mikropivovarna namreč raste z veliko hitrostjo, povpraševanje po njihovih pivih, ki imajo svojo zgodbo, imena, specifične okuse in dodaleno grafično podobo, vztrajno narašča, prepoznavajo in hvalijo ga tudi v vse več tujih državah. In čeprav so v podjetju zaposleni Slovenci in se veliko njihovega piva popije pri nas, pa je to še vedno avstrijska pivovarna. In Sloveniji je lahko žal, da je izpustila priložnost, ki jo je nekoč imela.

Občina je rekla da, ministrstvo ne

Pred leti se je zaradi podobnih birokratskih ovir zataknilo tudi pri načrtih enega najuspešnejših slovenskih podjetnikov Igorja Akrapoviča. Ko je želel na svojem zemljišču razširiti proizvodnjo v Kamniku pod Krimom na obrobju Ljubljanskega barja in zgraditi parkirišče, mu je občina Brezovica sicer želela pomagati, zataknilo pa se je na ministrstvu za infrastrukturo. Po njihovem mnenju namreč gradnja tam ni bila mogoča, ker naj bi posegala na zemljišče velikih zveri in kolišč. Podobne zaplete je gospod Akrapovič sicer imel že v Ivančni Gorici, kjer je sedež podjetja in kjer je na gradbeno dovoljenje za postavitev logističnega centra čakal več let.

Kot nam je zaupal Uroš Rosa, izvršni direktor podjetja Akrapovič d.d., imajo pri sodelovanju z državo sicer tudi precej dobrih izkušenj. »Kot dobro bi izpostavili uspešno sodelovanje na področju zaustavljanja uvoza ponaredkov naših produktov in blagovne znamke.« Pozitiven odnos države do podjetja, kot je njihovo, je sicer ključnega pomena za gospodarstvo, saj dosegajo izjemne poslovne rezultate in konstantno rastejo. Samo za leto 2018 so predvideli 15- do 20-odstotno rast, kar lahko, kot so dejali, uresničijo še v zdajšnjih prostorih.

V podjetju so sicer že večkrat imeli težave s pridobivanjem kadra, predvsem zaradi odhajanja mlade izobražene delovne sile v tujino. Prepričani so, da bi morala država razbremeniti plače najbolj izobraženih produktivnih kadrov, ki bodo državi dolgoročno prinesli razvoj. »V podjetju Akrapovič d.d. vidimo največ priložnosti za vzpostavitev bolj spodbudnega poslovnega okolja v pravičnejši obdavčitvi plač najbolj izobraženega kadra, ki praviloma podjetju s svojim znanjem prinaša največjo dodano vrednost, ob visoki plači pa ga država 'kaznuje' z visoko obdavčitvijo, ki je tujina v taki meri ne pozna. Tudi zaradi tega inženirji odhajajo v tujino, kjer ob primerljivem bruto znesku dobijo precej višji neto znesek plače. Zavzemamo se tudi za pravičnejšo obdavčitev trinajste in štirinajste plače,« nam je predloge za državo naštel gospod Rosa. »Dodatno bi država zagotovila boljše poslovno okolje z izenačitvijo položaja domačih in tujih podjetij ter s širitvijo izobraževalnih programov za deficitarne poklice, po katerih povpraševanje močno presega ponudbo, pa tudi z učinkovitejšimi postopki in odpravo odvečne birokracije.«

Tako enostavno smo sosedom podarili 70 novih delovnih mest

Prav (in ponovno) birokracija je pred leti odpihnila tudi 18 milijonov evrov vreden trgovski center Bauhaus, ki so ga potem, ko bi ga morali odpreti v Kopru, raje premaknili v hrvaški Pulj. Na dovoljenja bi pri nas namreč čakali devet mesecev, medtem ko so pri 'sosedih' vse skupaj uredili v pičlih dveh mesecih. Prihranili so tudi pri zemljišču, saj so na Hrvaškem v krizi cene že upadle vsaj za tretjino. Ta neizvedena naložba je Koper stala približno 70 delovnih mest. Slovenija zaradi birokracije in regulacije konstrantno izgublja, čeprav bi bilo mogoče že z majhnimi spremembami in ohlapnešjo regulativo veliko rešiti.

Jasno je, da država mora zasledovati svoje cilje, saj je to njena naloga, vprašanje, ki se v zadnjem času vse pogosteje pojavlja, pa je, kako daleč segajo njena pooblastila? Je prav, da se vmešava v naš način življenja, z licencami in preobsežnimi birokratskimi zahtevami določa pogoje za vstop na posamezne trge dela, prekomerno ščiti interese točno določenih vplivnih skupin na račun šibkejših ter omejuje ljudi, ki imajo ideje, načrte, cilje in s pomočjo katerih bi lahko močno obogatila državno blagajno?

Regulacija – zakaj DA, zakaj NE?

Načeloma naj bi slovensko gospodarstvo sicer vodila ponudba in povpraševanje – z nekaj vladne regulacije. A če bi bilo resnično tako, bi kupci in prodajalci lahko poslovali brez vmešavanja države, pa temu ni tako. Tisti, ki si želijo manj regulacije, trdijo, da bi manj državnega posredovanja podjetja na prostem trgu prisililo, da zaščitijo potrošnike, jim zagotovijo vrhunske izdelke in storitve ter ustvarijo dostopne cene za vse sloje prebivalstva. Verjamejo, da je vlada neučinkovita in ustvarja nič drugega kot preveč birokacije, to pa povečuje stroške poslovanja za vse poslovne subjekte. Deregulacija naj bi po njihovem prepričanju prispevala k politični, civilni in ekonomski svobodi, aktivno bi vključila potrošnike, ki bi določali razmerje med ponudbo in povpraševanjem, zagotavljala naj bi večjo konkurenčnost na trgih, to pa naj bi pomenilo, da bi bila najboljše blago ter storitve potrošnikom na voljo po nižjih cenah

Na drugi strani pa zagovorniki regulacije pravijo, da je ta nujno potrebna za zaščito potrošnikov, okolja in splošne javnosti. Konkurenčno okolje naj bi namreč ustvarjalo vzdušje, da lahko preživijo samo najmočnejši, to pa naj bi podjetja sililo k temu, da bi v gonji po uspehu in dobičkih prenehala razmišljati o varnosti ljudi in okolja. Prav tako naj v takem primeru bogastvo ne bi bilo enakomerno porazdeljeno, pomanjkljiva naj bi bila tudi ekonomska stabilnost, ker bi pohlep in prekomerna proizvodnja povzročila divja nihanja v gospodarstvu. A če potegnemo črto pod oboje, je tudi na zgoraj opisanih primerih iz Slovenije jasno, da regulacija ustvarja ogromen sistem državne birokracije, ki ovira gospodarsko rast, ustvari lahko ogromne monopole, zaradi katerih morajo potrošniki plačevati več, najhuje pa je, da prekomerna regulacija preobremenjuje inovacije in zavira razvoj.

Prosto tržno gospodarstvo ni popolno, še manj pa to glede na zgoraj napisano velja za regulirano gospodarstvo. Po besedah strokovnjakov je tako ključno doseči ravnovesje med prostimi trgi in količino vladnih predpisov, potrebnih za zaščito ljudi in okolja. Ko bo tudi v Sloveniji to ravnovesje doseženo, bo namreč javni interes zaščiten, zasebno podjetništvo pa bo imelo vse pogoje, da bo lahko zacvetelo. Posledično bodo plače in zaslužki višji, ljudje si bodo lahko privoščili več in boljše, postali bodo manj obremenjeni, zmanjšal se bo stres, vse to pa bo ključno pripomoglo k večji splošni kakovosti življenja. A zaenkrat so vse to žal le zgodbice za lahko noč. Upajmo, da se to nekoč (čim prej) spremeni.