Avtorica prispevka: Maja Roš
Čeprav je Blaž Miklavčič, predsednik uprave Holdinga Slovenskih železnic, markanten mož, je širši javnosti zagotovo manj poznan.
"Ne rinem se v prvo vrsto, ker dejansko opravljam delo, ki ga je treba opravljati v miru, stran od oči javnosti. Res pa je tudi, da se ne pojavljam na nobenih družabnih pripreditvah," skromno odgovarja Miklavčič.
Njegov osebni voznik, kljub temu da je Miklavčič mogočen mož, trdi da ima v avtu povsem običajen sedež, pomaknjen bolj nazaj. "Ni mu ravno udobno, potreboval bi večji avto. Sem in tja pa v avtu prižge tudi kak cigarilos, a ljudno puha ven skozi okno," je še dodal osebni voznik prvega moža SŽ.
Lepe besede za svojega šefa ima tudi vratar SŽ, Franci Kopar: "Kulturno, lepo odzdravja. Ima spoštovanje do delavcev, zato se mu tudi javno zahvaljujem za njegov odnos."
Manj lepega pa vedo o Miklavčiču povedati sindikalisti Litostroja. Ti ga označujejo kot grobega in premetenega. Zamerijo mu predvsem podaljšan delovni čas in slabe pogoje dela. Nihče pa mu ne odreka poslovnih uspehov. Pri 37-letih ima za seboj dve zgodbi o uspehu: Litostroj in Slovenske železnice.
O receptu za uspeh je Miklavčič povedal: "Za tisto kar se odločim in sam pri sebi vem, da je prav, stojim in vztrajam do konca."
"Je zelo trd pogajalec in ščiti interese podjetja, ki ga zastopa. Moramo uporabiti izjemno veliko argumentov, da ga prepričamo," meni Rok Svetek direktor podjetja Adria Kombi.
Podobno meni Silvo Berdajs, predsednik Sveta delavcev SŽ: "Mislim, da je zelo avtoritativen, predvsem pa mu ne ustrezajo ljudje okoli njega. Najraje dela sam in se odloča sam po svoji vesti."
Delavski direktor Albert Pavlič pa trdi: "Zame je človek v smislu one-man-band. Težko sodelujemo kot ekipa, saj je velik individaulaist. Težko sprejemamo odločitve, dejstvo pa je tudi, da so mnoge pogodbe podpisane brez vedenja poslovodstva."
Slovenske železnice je prevzel pred dvema letoma, ko je bil ta največji gospodarski sistem v državi na najnižji točki, saj je posloval s poldrugim milijonom izgube na uro. Skupna izguba pa je znašala 13 milijard tolarjev. Na njegovo srečo pa se je država po dolgih letih zanemarjanja železnic začela z njimi zelo pospešeno ukvarjati.
Miklavčič ne komentira govoric, da naj bi bil kolateralna škoda sporov znotraj LDS oz. Ropovo maščevanje Bandlju, ki naj bi ga tudi pripeljal na železnice. Usodni za Miklavčiča pa znajo biti, podobno kot za njegovega predhodnika - sidnikati. Potem, ko so izgubili dve bitki: železničarski referendum in razdelitev vleke med tovorni in potniški promet, s čimer je šibkejši postal tudi njihov glas, so z zmago desnice na volitvah ponovno pridobili moč.
"Dejstvo je, da če danes ne spoštuješ zakona, jutri ne spoštuješ kolektivne pogodbe in tako prehajamo v anarhijo," je ob tem še dodal delavski direktor Albert Pavlič.
Nova oblast bo na vrh železnic najbrž pripeljala Petra Verliča, nekdanjega sekretarja prometnega ministrstva. Predhodniki ga iz lastnih izkušenj svarijo: če bo sidnikalistom ponudil samo prst, bo kmalu ob vse.
