Cena nafte je bila najvišja nekaj dni pred napadom (35 USD/sodček), ko Washington še ni dokončno vrgel svojih kart na mizo. Takoj, ko je postalo jasno, da bo šel Bush v napad je cena začela strmo padati, prvi dan po napadu je zdrsnila na 26,60 USD/sodček, drugi pa že nizkih 25 USD/sodček, kar je najnižje od lanskega novembra. Za nekatere presenetljivo, za druge povsem pričakovano. Logika je preprosta: pred napadom je bil položaj negotov, pribitek za tveganje v ceni je bil visok, zdaj je zadeva jasna, američani bodo očitno pometli z Irakom in položaj se bo stabiliziral. Nafta bo iz Iraka pritekala po predvidljivem scenariju, pa naj si bo to pod okriljem neke nove »demokratične« vlade ali Bushevih naftnih sponzorjev, ki bodo »ustrezno poskrbeli« za iraške naftne vrtine. Rezultat bo stabilna cena nafte v koridorju 22 – 28 USD za sodček ter posledično padec cen na bencinskih črpalkah. Ob hitri umiritvi razmer v Iraku in na Bližnjem Vzhodu nasploh lahko pričakujemo celo pretiran padec cen nafte (visoke zaloge, obsežna ponudba in sezonska komponenta bodo povzročili nasprotni cenovni šok) in operacije OPEC-a v smeri višanja cen.
Zgornji scenarij je logičen in večkrat napovedan, problem je v nekaterih ČE-jih, ki lahko zakomplicirajo naftno pravljico. Že prvi dan napadov na Irak je poskrbel za nekatera presenečenja. Namesto mogočnega napada smo bili priča western akcije »s tomahawki nad poglavarja«, ki je v svetovni javnosti pustila mešane občutke. Drugi dan vojne se je odvijal bolj po načrtu (vsaj tako je videti iz poročil medijev). Ameriški tanki se valijo proti Bagdadu in so v 24-ih urah prodrli 200 kilometrov v Irak, nad obalnimi Iraškimi območji že vihrajo ameriške zastave, specialne enote so menda že zavarovale veliko naftnih vrtin na severu (Kirkuk) in jugu (okolica Basre). Kljub vsemu pa bo bistvena »mati vseh bitk« za Bagdad. Če bo Iraškemu vodstvu uspelo američane zvabiti v ulična bojevanja, če bo število žrtev začelo naraščati, če bodo začeli razstreljevati naftne vrtine (okoli 30 na jugu so jih po sporočilih ameriške vojske že zažgali) in če bodo uspeli izstreliti še kakšnih ducat raket na sosednje države, se bo negotovost verjetno hitro spet preselila v cene. Nafta se v tem primeru ne dolgoročnejše pocenila in finančni ministri bodo spet pogosteje na mizo dobivali podatke o zadnjih cenovnih gibanjih in trenutnih luknjah v proračunu, saj se bo potrebno še nekaj časa odpovedovati davčni smetani na naftnih derivatih.
Kljub prisotnim negotovostim pa je potrebno še enkrat povedati, da je prvi cenarij »demokratizacije« Iraka verjetnejši, temu ustrezno pa je tudi razpoloženje na svetovnih borzah, ki ob nihanjih tečajev in razmeroma majhnemu obsegu prometa upajo na najboljše. Ob vsakem vojaškem uspehu koalicije voljnih (npr. zavzetje vrtin) so borze evforične, drugi dan operacij je ta optimizem zaznati takov Evropi kot ZDA, saj so glavni indeksi poskočili za okoli 3 odstotke. Ko bo približno jasno, kakšen bo razplet vojne se bodo zadeve razjasnile, predvsem lahko pričakujemo dolgoročnejšo krepitev delnic podjetij, ki bodo povezana s t.i. obnovo Iraka.
Seveda je ob vsem povedanem potrebno upoštevati, da je nekje zunaj še vedno ameriški sovražnik št. 1 »Osama«, ki bi znal v Združenih državah ali Veliki Britaniji zrežirati kakšno nadaljevanje filma 9-11. V tem primeru smo spet na začetku zgodbe in v še večji zmedi in negotovosti. Tudi brez tega pa bo potrebno počakati, kako bo svetovna javnost (posebno muslimanska) prebavila ameriški vojaški uspeh.
Ob vseh nejasnostih pa je popolnoma jasno, da trpi zaupanje potrošnikov in to je zaenkrat najbolj neposreden vpliv na gospodarska gibanja po vsem svetu. Ali bodo potrošniki s svojim preudarnimi nakupi za dalj časa ustavili že tako počasno gospodarsko okrevanje pa je odvisno od že opisanih scenarijev. Brez dvoma je turistična industrija že utrpela določene izgube, še huje bo, če se bo obračun vlekel dalj časa.
In kje je tu Slovenija? Doma je v Evropi in z njo bo delila tudi gospodarsko usodo, slovensko vlado pa kratkoročno zanima predvsem cena nafte, ki kroji inflacijska gibanja in posredno debelino proračunskega kolača. Minister Mramor je ob nižanju trošarin, ki je bilo nujno za stabiliziranje cen mineralnih olj, gotovo računal s povišanjem trošarin v mesecih, ko bi cena nafte padla. Zaenkrat se zdi, da je načrt izvedljiv. Če padec cen nafte ne bo trajne narave, se bo finančni minister hitro znašel pred nevarno napihnjeno proračunsko porabo, ki bi jo bilo potrebno v izogib klasičnim jesenskim varčevalnim ukrepom čim prej prilagoditi novim ekonomskih kazalcem.
Ob napovedani spektakularni gospodarski obnovi Iraka, ki jo bodo nedvomno »uravnavali« američani pa lahko upamo, da bo slovenska vlada uvrščanje v »koalicijo voljnih« izkoristila vsaj za kakšen dobičkonosen posel v »osvobojenem« Iraku.
