Čas transformacije: Lahko smo pionirji. Lahko nas pokoplje neodgovornost

To pomeni, da bomo morali prej ali slej skleniti novo družbeno pogodbo. Evropski družbi se s tem ponujajo dobre priložnosti, če bo znala sprejemati odločitve, več pozornosti posvečati osebni odgovornosti, če bo namestila potrebna protekcionistična varovala in bo nehala izgubljati čas z nepomembnimi razpravami o nepomembnih stvareh, je jasen strokovnjak.

Dr. Arturo Bris, s katerim sva klepetala na ljubljanski ekonomski fakulteti, kamor so ga povabili ob predstavitvi letne publikacije Združenja Manager Pogled 2020, je strokovnjak za globalno konkurenčnost, finančni razvoj, regulacijo in makroekonomijo. V svojih zadnjih delih se osredotoča na odnos med dohodkovno neenakostjo, družbeno mobilnostjo in konkurenčnostjo – tudi v kontekstu kripto ekonomije. Je eden od stotih najbolj branih finančnih akademikov na svetu, redno objavlja tudi v uglednih strokovnih publikacijah. Več let je poučeval na univerzi Yale, danes pa se ukvarja z raziskovalnim, svetovalnim delom, poučevanjem in vodenjem Centra za konkurenčnost IMD v Švici.

Nova definicija dela in službe

"Moramo se navaditi, da je Kitajska dominantna sila, sploh ko gre za tehnološki razvoj, to pa pomeni, da se bomo morali navaditi tudi na novo kulturno realnost. Treba bo razširiti obzorja," meni Bris.

Tudi, ko gre za vprašanje, kako bomo v prihodnje služili denar. "Koncepta službe in dela se bosta temeljito spremenila. Se že spreminjata. Daimler je ravno te dni napovedal odpuščanja več tisoč ljudi. Enostavno jih ne potrebujejo več, saj se povpraševanje po avtomobilih zmanjšuje. To je velika sprememba, ki bo še posebej vplivala na evropski trg dela. Spremenil se bo filozofski koncept tega, kaj je delo, kaj je služba."

Kakšna bo torej nova definicija? "Če pogledate tradicionalno definicijo službe, gre za dejavnost, katere cilj je produktivnost. Včasih pa je učinek še zadovoljstvo, izpopolnjenost. V prihodnje se bo definicija vse bolj obračala. Vse bolj bo izginjala komponenta klasične produktivnosti, saj bodo vse več dela prevzeli takšni in drugačni stroji. In vse bolj bo v ospredje stopala komponenta zadovoljstva. Ljudje se bodo vse bolj ukvarjali z dejavnostmi, katerih cilj ni izdelek, ampak je rezultat aktivnosti zadovoljstvo."

Nov odnos gospodarstva, posameznika in skupnosti

Bo pa nekdo z njihovim delom služil. "Odgovoriti je torej treba na vprašanje, kako pošteno razporediti dobiček. Ena od možnosti je univerzalni temeljni dohodek, a ne na način, kot se o njem pogovarjamo danes, kjer predlagatelji govorijo o financiranju teh prejemkov z davki. Eden od načinov bi bil, da svoja sredstva  upravljam kot nekakšen sklad, jih vlagam v dobičkonosna podjetja in si s tem omogočam dohodek. Tako postanem prejemnik dohodka od kapitala. Predvsem v Evropi pa je mogoč sistem, kjer podjetje, ki dobi "licenco za delovanje" v nekem okolju, v zameno poskrbi za potrebe lokalne skupnosti."

Govoriva o precej drugačnem odnosu med gospodarstvom in skupnostjo, kot smo ga vajeni trenutno ... "Ko danes neko podjetje posluje vse bolje, tudi na račun neke skupnosti in okolja, to zelo razveseli delničarje podjetja. Večina stroškov, ki pri tem nastanejo, pa se prenese na stranke ali lokalno skupnost. Ko govorimo o preobrazbi kapitalizma, pa v ospredje prihajajo podjetja, ki jih vodijo "višji cilji". Ljudje namreč z nakupi podprejo podjetja, ki ustrezajo njihovim kriterijem družbene odgovornosti. V Švici smo imeli primere podjetij, ko so kupci zahtevali, da plastično embalažo nadomestijo s trajnostno rešitvijo. Uspešno so se uprli tudi impulzu podjetij, da bi strošek nove rešitve prevalila na pleča kupcev," pravi sogovornik.

Nova družbena pogodba in plačilo za Facebook objave ali podatke o telovadbi

"Moramo pa se zavedati, da vse te spremembe pomenijo, da bomo morali prej ali slej skleniti novo družbeno pogodbo, kjer bodo tudi dela, ki jih bomo opravljali, ne zato, ker so produktivna ali dobičkonosna, ampak zaradi drugih razlogov,  ovrednotena. Te dejavnosti moramo obravnavati drugače, saj sicer sistem ni vzdržen. Danes imamo veliko delovnih mest, ki so neproduktivna, tudi v vodstvenih strukturah podjetij, administraciji in javni upravi. Celo politiki so primer "delavca", čigar vrednost je zelo težko določiti, pa so vseeno plačani. Ampak dolgoročno sistem ni vzdržen, saj se ga, ko je takšnih mest preveč, samo še izčrpava."

Sicer se bodo v takšni prihodnosti pojavili novi načini, kako do zaslužka, je prepričan Bris: "Facebook danes ustvarja svojo kripto valuto. Med drugim to pomeni, da bo lahko sčasoma svojim uporabnikom za določene informacije tudi plačeval. Na nekaterih platformah se to že dogaja, znani so primeri, ko tehnološka podjetja uporabnikom plačujejo za podatke o gibanju. Drug vir prihodka bodo na primer neke vzporedne storitve, ki ne bodo klasična služba, bodo pa omogočale dodaten zaslužek. V ZDA na primer deluje aplikacija, ki vam pokaže zemljevid mest, kjer lahko pustite prtljago. To je zelo uporabno, ko se na primer za krajši čas znajdete v nekem mestu, omarica na postaji vam je odročna, prtljage pa ne bi nosili s seboj. Storitev vam omogoča, da jo pustite pri zasebniku, ker je vključen v sistem, pa se lahko zanesete, da vas bo tam tudi počakala. Uporabnik za to plača okoli dva dolarja, za ponudnika pa to pomeni dodaten vir zaslužka."

Nevarnost "digitalne neenakosti" ali potreben bo protekcionizem

Seveda prihodnost ni brez tveganj. S seboj prinaša nevarnosti, ki jih bo treba obvladati, je jasen sogovornik. Tovrstna tveganja so že tudi na agendi Združenih narodov: "Zagotovo si ne želimo primerov, ko bi tehnologija izkoristila ljudi, pobrala službe, podatke, skupnost pa od tega ne bi imela ničesar."

In to je nevarnost, ki je realna, še posebej, ko govorimo o željah držav, ki imajo v rokah večino tehnologije, kot so ZDA in Kitajska. "Če vse, kar potrebujem, kupim na Amazonu, to pomeni, da lokalni posli v mojem okolju propadajo. Kdo ima od tega korist? Trgovci in njihovi delničarji nekje v tujini."

Nove tehnologije in pojave je treba omejiti, je jasen Bris. "In pri tem je treba biti dosleden. Naloga tehnologije je, da izboljša, olajša življenje ljudi. Takoj, ko ne služi svojemu namenu, izgubi smisel. Če bi neka tehnologija v določeni regiji odnesla vsa delovna mesta, pri tem pa ne bi ustvarila nobene vrednosti, to seveda ni smiselno in to je treba z regulacijo preprečiti. Uvajanje tehnologije do neke mere pomeni vračanje protekcionizma."

Tudi zato, pravi sogovornik, ker so sodobne tehnološke rešitve globalne, enostavno jih je "premakniti nekam drugam", s tem pa se lahko določena skupnost hitro znajde v težavah. "Z vprašanjem digitalne neenakosti se danes ukvarjajo tudi Združeni narodi. Jasno je, da tu nastopi vloga regulacije – potrebujemo jasna pravila in protekcionizem. Evropska unija to že poskuša uveljaviti z dajatvami za digitalne platforme. In to je edini smiseln pristop, sicer se bo dogajalo veliko izkoriščanje in prišlo bo do velike neenakosti med ZDA in Kitajsko in preostankom sveta. Bodimo si na jasnem, to sta državi, ki imata v rokah tehnologijo in moč, da nas izkoristita, če ne bomo namestili protekcionističnih varoval."

"Naučiti se moramo živeti s ceno tehnologije"

S talentom sicer v Evropi ni težav. Na vrhu lestvice držav, kjer je največ talentiranih delavcev, so večinoma evropske države, pravi sogovornik: "Bi pa morali ozavestiti pomen vseživljenjskega učenja za konkurenčnost na trgu dela in vrednost različnih veščin, ki niso plod formalnega izobraževanja."

Lahko smo tisti, ki bodo postavili pravila, pionirji, lahko pa nam spodrsne zaradi neodločnosti in neodgovornosti

Od zmožnosti prilagajanja je odvisna naša prihodnost, meni Bris, ki optimistično gleda na evropske ukrepe na tem področju. "Po svoje držijo očitki, da smo počasni, ampak dejstvo je, da smo na področju uvajanja regulacije pionirji. Te pobude ne želi prevzeti nihče drug. ZDA in Kitajski – glede na sistem, ki ga imata – to pač ni v interesu. In verjamem, da je tu velika priložnost za Evropo, če bo na tem področju sledila principom družbeno odgovorne, okolju prijazne, poštene družbe. Se pa moramo, da bi to dosegli, nehati ukvarjati z nepomembnostmi, kot je na primer brexit. To je brezpredmetna debata, ki že predolgo povsem hromi razpravo o relevantnih temah. Britancem lahko rečem le - prosim, odidite, pustite nas pri miru, mi se moramo osredotočiti na stvari, ki so dejansko pomembne!"

Evropa bi si lahko s kakovostnim modelom in dovolj hitro reakcijo zagotovila lepo prihodnost, meni strokovnjak. "Evropsko unijo se gradi za prihodnje generacije. Treba je imeti vizijo. Jaz si predstavljam Evropo, ki je globalna, ki temelji na talentu, družbeni odgovornosti, kjer se med seboj spopadamo samo na nogometnih igriščih, sicer pa nas zanima sožitje. In kjer kljub razlikam v kulturi, zgodovini in jezikih delimo skupni vrednosti sistem. To je unikaten dosežek, ki bi nam na dolgi rok prinesel veliko večje blagostanje, kot se ga na primer obeta Kitajski."

Tej državi se po mnenju strokovnjaka obetajo velike težave. "Evropska unija je v zadnjih 15 letih šla čez ogromno krizo – od dolžniške krize, do vzpona populizma, pa smo preživeli. Mislim, da bi predvsem zunanje sile rade, da evropski projekt propade. In na te igrice ne bi smeli "padati". Evropska unija ima svoje izzive, ampak dejstvo je, da smo med najbolj enakimi družbami na svetu." Ginijev koeficient - merilo za statistično disperzijo, največkrat uporabljeno kot merilo neenakomerne porazdelitve dohodka in premoženja, danes Slovenijo uvršča med najmanj socialno razslojene države na svetu. Podobno velja za velik del EU. "Naši ljudje so v veliko bolj enakopravnem položaju kot na primer v ZDA, Latinski Ameriki, kaj šele na Kitajskem, kjer neenakost hitro narašča in bo povzročila resne družbene probleme. Kitajska je bila pred tremi desetletji v prvi vrsti kmetijska država. Danes je tehnološka velesila, vendar pa se napredek porazdeljuje tako neenotno, da ne prinaša koristi za vse. Kitajska transformacija namreč ni osredotočena na pošteno delitev uspeha, kaj šele, da bi bila okolju prijazna ali trajnostna. Lovijo rast za vsako ceno. Tudi ameriški hiperkapitalistični sistem ni osredotočen na človeka, ampak na kapitalske dobičke. Evropa ima tako v tem smislu resnično prednost, da si postavi dober sistem." Kar pa ni samo po sebi umevno.

Na razpotju med "super kapitalizmom" in nevzdržnim populizmom velikih obljub

"Vprašanje je, ali se bomo znali odločiti. Tukaj vidim nevarnost. Na eni strani lahko zdrsnemo v "super kapitalistični" sistem, na drugi v nevzdržen populizem velikih obljub. Mi moramo hoditi po sredini in to moramo storiti zavestno. Upreti se bo treba obljubam o visokih plačah in še čem, kar ni vzdržno. Združiti moramo najboljše obeh svetov. Ampak dejstvo je, da imamo v Evropi velike težave s sprejemanjem odločitev in z osebno odgovornostjo."

Lahko nam torej spodleti, ker je skušnjava bivanja v navidezni coni udobja velika, in ker zaradi zgodovinskih izkušenj vsaj dela evropskega prostora, osebna odgovornost ni ozaveščena, kot bi morala biti, pravi sogovornik: "Pokojninski sistem je odličen primer slabega razumevanja osebne odgovornosti. Ljudje se zanašajo na to, da bo v starosti zanje poskrbela država. Če država nase prevzame prevelik del osebne odgovornosti, je to slabo, odgovornost pa je na obeh straneh. Ljudje si radi "umijemo roke". Tako smo uvedli okoljske dajatve za onesnaževalce in odgovornost preložili na nekoga drugega, čeprav na koncu v obliki višjih cen te dajatve resnici plačujemo sami."

Po drugi strani država ne vzgaja osebno odgovornih državljanov: "Od vlade pričakujem, da moje davke investira tako, da jih vidim. To krepi čut osebne odgovornosti. Če ljudje ne vidijo koristi svojih davkov, se izogibajo plačevanju, po drugi strani pa do vrat zahtevajo kakovostno cesto, ki jo mora nekdo plačati." "In ne, ne zagovarjam ultra liberalnega sistema. Sistem mora biti reguliran, samo drugače kot danes," pravi sogovornik. Po njegovem je pomembno ravnovesje med varnostjo, ki jo zagotavlja država in osebno odgovornostjo, kjer ni potrebna hiperregulacija.

Slednja hromi tudi Slovenijo. "V Evropi veliko držav tekmuje za kapital. Ta pa želi varnost. Pri naših raziskavah opažamo, da konstantne politične spremembe, ki vsakič znova vplivajo na poslovno okolje, odganjajo vlagatelje. Slovenija zagotovo nima težav, ko gre za to, da vlagateljem ponudi talentirano delovno silo, lega in povezave so ugodne, ste del evrskega območja. A donos, ki si ga lahko kapital obeta od vlaganj v Slovenijo, je nižji od evropskega povprečja. In to je težava, ki je povezana z vprašanji transparentnosti, davki in količino birokracije."