Cene v nebo: Putin pa se smeje?

Hormuška ožina je ozko morsko grlo med Perzijskim zalivom in Omanskim zalivom, široko približno 50 kilometrov, na najožji točki pa le okoli 33 kilometrov. Plovni koridorji so bistveno ožji. Pa vendar skozi ta pas morja v običajnih razmerah teče približno petina svetovne porabe oziroma trgovine s tekočimi naftnimi derivati in skoraj petina svetovne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom. Že sama grožnja blokade zato strese trge in pošlje globalni šok.

In v takšnih krizah skoraj vedno obstaja tudi nekdo, ki na drugi strani nekaj pridobi. Tokrat je to tudi Rusija.

Država, ki jo je Zahod zadnja leta skušal gospodarsko izčrpati s sankcijami, cenovnimi kapicami in omejitvami izvoza, da bi končno popustila v nesmiselni vojni z Ukrajino, se je ob blokadi oziroma skorajšnji paralizi Hormuške ožine nenadoma znašla v položaju, ki ji izjemno ustreza: svet znova nujno potrebuje nafto, ruska nafta pa je spet postala zaželena.

Paradoks je očiten. Medtem ko so ZDA in evropske države leta gradile sankcijski režim, s katerim naj bi Moskvi omejile prihodke od energentov, je vojna z Iranom ustvarila razmere, v katerih se je del teh pravil začel mehčati. Ne zato, ker bi se politična stališča do Kremlja spremenila, ampak zato, ker so se trgi znašli pred veliko bolj brutalno realnostjo, da lahko določenih stvari pač - zmanjka.  

Najbolj nazoren primer je Indija. Ta je eden največjih svetovnih porabnikov energije in obenem država, ki je že po začetku vojne v Ukrajini postala eden ključnih kupcev ruske nafte. V zadnjih mesecih je New Delhi pod pritiskom ZDA in grožnjami s carinami del teh nakupov omejeval, a ko je Hormuz postal skoraj neprehoden in so začele indijske rafinerije čutiti resno pomanjkanje surovine, se je logika obrnila. Washington je bil prisiljen izdati začasno izjemo, ki je indijskim rafinerijam omogočila nakup dela ruske nafte, naložene pred določenim datumom.

To ni bila le tehnična odločitev, ampak simptom veliko širšega problema. V trenutku, ko se svet znajde pred fizičnim primanjkljajem energentov, postane politična morala luksuz, ki si ga ni mogoče vedno privoščiti. Uradno je šlo za pragmatično odločitev, neuradno pa za priznanje, da brez ruskih sodov (sodček nafte je približno 159 litrov) svetovni trg v tem trenutku težko absorbira tako velik izpad iz Zaliva.

Za Moskvo je to skoraj idealen razvoj dogodkov. Ruska nafta se je po uvedbi sankcij po obvodih in s posredniki pogosto prodajala z občutnimi popusti. Kupci so izkoriščali rusko omejeno izbiro in nižali cene. Zdaj pa se je slika spremenila. Po nekaterih ocenah se je ruska nafta za dobave v Indijo začela prodajati celo z dobičkom glede na referenčne cene, kar bi bilo še pred kratkim skoraj nepredstavljivo.

To pomeni dvojni dobiček za Kremelj. Prvič, večje je povpraševanje. Drugič, boljša je cena. Vsak dodaten dolar na sod pa pomeni velikansko razliko za državni proračun države, ki še vedno velik del svojih prihodkov črpa iz prodaje energentov. Če se nafta dlje časa zadrži visoko, Moskva lažje financira vojno, lažje stabilizira domače finance in lažje blaži učinke sankcij.

Sam Vladimir Putin je v zadnjih dneh odkrito govoril o energetski krizi in ruskim podjetjem namignil, naj izkoristijo nove priložnosti. Če se Hormuz zapira, Moskva dobi točno tistonajbolj ustreza: dražjo energijo, večjo geopolitično težo in dodatne razpoke v zahodni enotnosti in sankcijah.

Poglejmo še bolj podrobno, kaj pravzaprav teče skozi Hormuz? Pristojna ameriška agencija ocenjuje, da je leta 2024 skozi ožino povprečno potovalo okoli 20 milijonov sodov nafte in drugih tekočih naftnih derivatov na dan, kar je približno petina svetovne porabe tekočih goriv. Mednarodna agencija za energijo navaja, da je leta 2025 skozi Hormuz šlo več kot 110 milijard kubičnih metrov LNG, kar je skoraj petina svetovne trgovine s tem energentom. Približno 93 odstotkov katarskega in 96 odstotkov emiratskega LNG je moralo skozi to pot. Za Evropo je to pomembno zato, ker je po ruski invaziji na Ukrajino prav LNG, zlasti iz Katarja in ZDA, postal eden ključnih nadomestkov za del ruskega plina. Če je ta tok moten, je šok takoj čutiti tudi na evropskem energetskem trgu.

Tretja pogosto spregledana plast so petrokemični proizvodi, goriva in industrijske surovine. V nekaterih analizah se kot pomemben del prometa skozi Hormuz omenja tudi urea, eno ključnih gnojil za svetovno kmetijstvo. 

Posebna težava Hormuza je tudi v tem, da ga ni mogoče preprosto nadomestiti. Res obstajajo alternativni cevovodi, predvsem v Savdski Arabiji in Združenih arabskih emiratih, vendar njihove zmogljivosti ne zadostujejo. Po ocenah, ki jih navajata EIA in analitiki BNP Paribas, lahko alternativne poti skupaj prevzamejo le manjši del običajnega prometa. Samo Savdska Arabija in ZAE imata uporabne alternative, medtem ko so Katar, Kuvajt, Irak in velik del iranskega izvoza od morske poti skozi Hormuz praktično povsem odvisni.

Prav to je razlog, da so finančni trgi tako občutljivi. Pri Hormuzu ne gre samo za vprašanje, ali bo nekdo formalno razglasil blokado. Dovolj je že, da zavarovalnice dvignejo premije, da prevozniki prekinejo plovbo, da tankerji obstanejo v pristaniščih ali da mornarice opozarjajo na nevarnost. Reuters, AP in ARD v zadnjih dneh poročajo, da so veliki ladjarji ustavili ali močno omejili plovbo skozi območje, del ladij se izogiba tudi Sueškemu prekopu in Bab el Mandebu, vojne zavarovalne police pa se umikajo ali dražijo. Fizična prehodnost ožine tako postaja celo drugotnega pomena, prva težava je vse bolj strah. 

Sicer pa energetski trgi nikoli ne čakajo na popolno blokado. Cene se začnejo premikati veliko prej, ker trgi trgujejo s pričakovanji. Če trgovci, rafinerije, ladjarji in države verjamejo, da obstaja resno tveganje za motnje, v ceno že takoj vgradijo premijo za nevarnost. Zato je Brent v zadnjih dneh najprej močno poskočil, v enem trenutku celo proti 120 dolarjem za sod, nato pa ob nekaj signalih o možni umiritvi znova padel. Toda tudi po umiritvi je ostal bistveno višje kot pred izbruhom zadnje faze konflikta. Reuters je poročal o približno 20-odstotnem skoku na začetku tedna, drugi mediji pa o najvišjih ravneh po letu 2022.

Tu je pomembna še ena razlika: svet ne more ostati brez fizične dobave takoj prvi dan. Na tankerjih po svetu je še precej nafte, države imajo strateške rezerve, Kitajska je zaloge v zadnjih letih celo povečala. Prav zato številni analitiki opozarjajo, da kratkoročno morda ne bi prišlo do takojšnjega fizičnega pomanjkanja. Toda strah pred dolgotrajnejšo blokado zadostuje za skok cen. Če bi motnje trajale dalj časa, bi po ocenah nekaterih analitikov cena nafte lahko znova testirala območje med 100 in 120 dolarji za sod. IMF medtem opozarja, da bi vztrajna 10-odstotna rast cen nafte lahko globalno inflacijo povišala za okoli 0,4 odstotne točke in hkrati znižala gospodarsko rast.

Podobno velja za plin. To je predvsem občutljivo za Evropo, kjer je trg plina po letu 2022 že bistveno bolj nervozen in bolj odvisen od LNG terminalov ter globalne konkurence za pošiljke.

Največji neposredni udarec bi ob daljši zapori utrpela Azija. EIA ocenjuje, da je leta 2024 približno 84 odstotkov surove nafte in kondenzata ter 83 odstotkov LNG, ki sta šla skozi Hormuz, končalo v Aziji. IEA za leto 2025 navaja, da je skoraj 90 odstotkov LNG, izvoženega prek Hormuza, odšlo na azijske trge. Posebej izpostavljene so Kitajska, Indija, Japonska in Južna Koreja, pa tudi številne manjše azijske države, ki so skoraj povsem odvisne od zalivske energije.

Toda iz tega ne sledi, da je Evropa varna. Res je, da Evropa danes več energije dobiva iz ZDA, Norveške in drugih virov, kot jo je nekoč iz Rusije in Zaliva. A naftni trg je globalen. Če Azija izgubi del dobav iz Perzijskega zaliva, začne agresivneje kupovati drugje. S tem se dvigne svetovna konkurenca za vse razpoložljive sode in LNG pošiljke. Kar pomeni, da cene zrastejo za vse, ne samo za neposredno prizadete države. To je tudi razlog, da lahko Hormuz draži energijo v državah, ki z Iranom, Katarjem ali Kuvajtom nimajo skoraj nobene neposredne trgovinske povezave.

Povprečen potrošnik najprej opazi dražje gorivo. In to je res prvi in najhitrejši učinek. V Nemčiji je ADAC že poročal, da je cena E10 presegla dva evra na liter, dizel pa se je še izraziteje podražil. Letalske družbe opozarjajo na dražji kerozin in nekatere, med njimi SAS, so že napovedale začasna doplačila vozovnic zaradi skokov stroškov goriva. Vzporedno rastejo tudi stroški ladijskega prevoza, saj se zavarovanja dražijo, del ladij pa je treba preusmerjati okoli Rta dobrega upanja, če se izogibajo Suezu in Bab el Mandebu. To pomeni daljše plovbe, manj razpoložljivih ladij in višje cene vožnje.

Toda največja nevarnost je drugi val. Dražja energija se začne preliti v cene praktično vsega: od hrane do industrijskih izdelkov. Nafta in plin nista pomembna le za avtomobile in ogrevanje. Vgrajena sta v logistiko, embalažo, kemijsko industrijo, plastiko, proizvodnjo gnojil in kmetijstvo. Če skozi Hormuz teče tudi velik del trgovine z gnojili oziroma ureo, je učinek še širši. Dražja energija pomeni dražjo proizvodnjo, dražji transport in na koncu dražji nakupovalni voziček. IMF je prav zato opozoril, da obstaja razmeroma jasna zveza med trajnejšimi skoki cen nafte, višjo inflacijo in nižjo gospodarsko rastjo.

Slovenija pri tem ni izjema. Ne zato, ker bi nafto kupovala neposredno iz Hormuza, ampak zato, ker uvaža posledice. Slovenija torej ni na robu vojne, je pa na koncu zelo dolge in zelo občutljive ekonomske verige, ki se začne v Perzijskem zalivu in konča na ceniku pri nas.

Kmetijstvo je med prvimi sektorji, ki občuti energetske šoke. Razlog je preprost: sodobno kmetijstvo je močno odvisno od energije in kemične industrije. Velik del gnojil na svetu nastaja iz zemeljskega plina ali petrokemičnih derivatov, pomemben del teh surovin pa prihaja prav iz držav Perzijskega zaliva.

Če se tok teh surovin prekine, se najprej dvigne cena gnojil. To pomeni višje stroške za kmete, ki se nato prelijejo v višje cene hrane. Podobno velja za gorivo: dizel je ključni energent za kmetijsko mehanizacijo, od traktorjev do kombajnov. Ko se cena nafte zviša, se neposredno zvišajo tudi stroški obdelave zemlje, transporta pridelkov in distribucije hrane.

Drugi pomemben dejavnik je logistika. Velik del svetovne trgovine s hrano potuje po morju. Če se ladijske poti podaljšajo ali postanejo nevarne, se poveča čas dostave in cena prevoza. To lahko povzroči dodatne motnje v dobavnih verigah hrane. V državah, ki so močno odvisne od uvoza hrane ali gnojil, lahko takšne motnje povzročijo celo začasne pomanjkljivosti na trgu.

Podobno občutljiva je tudi industrija. Energetski sektor je tesno povezan s proizvodnjo osnovnih industrijskih materialov. Nafta in plin nista le gorivo, ampak tudi surovina za proizvodnjo plastike, kemičnih spojin, sintetičnih materialov in številnih industrijskih polizdelkov.

Zamude ali zmanjšanje dobave teh surovin pomeni počasnejšo proizvodnjo plastike, umetnih vlaken, industrijskih smol in številnih drugih materialov, ki so vgrajeni v skoraj vse – od avtomobilov do elektronskih naprav.

Industrijski učinki se lahko pokažejo tudi v težki industriji. Na primer v metalurgiji, kjer so energija, žveplo in druge kemikalije ključne za predelavo kovin. Nekatere azijske industrije, kot je proizvodnja niklja ali aluminija, so neposredno odvisne od kemičnih surovin iz Bližnjega vzhoda. Če te dobave zastanejo, lahko tovarne zmanjšajo proizvodnjo ali celo začasno zaprejo proizvodne linije.

V takšnih razmerah nastane t. i. domino učinek, ko na koncu vse skupaj občuti končni potrošnik.

Vsaka taka kriza sproži isto vprašanje: zakaj svet ni pripravil boljših alternativ? Odgovor je deloma v infrastrukturi, deloma v zgodovini. Zalivske države so res gradile cevovode, s katerimi bi del izvoza lahko preusmerile mimo Hormuza. Savdski Petroline in emiratski cevovod do Fudžajre sta nastala prav zato. A zmogljivosti teh povezav ne dohajajo dejanskega obsega prometa, ki običajno teče skozi ožino. 

To je tudi najbolj brutalen opomnik, kako zelo je sodobno gospodarstvo še vedno odvisno od fosilnih goriv in od ozkih geografskih točk, kjer se stikajo ladje, energija in geopolitika. Svet lahko govori o diverzifikaciji, zeleni preobrazbi in energetski varnosti, toda dokler petina svetovne nafte in skoraj petina LNG še vedno tečeta skozi nekaj deset kilometrov morja ob obali Irana in Omana, ostaja Hormuz točka, kjer lahko regionalni konflikt v nekaj urah postane globalni gospodarski problem.

Tudi zgodovina ne pušča veliko dvoma. Prva velika prelomnica je bila iransko-iraška vojna med letoma 1980 in 1988. V njenem drugem delu se je razvil tako imenovani tankerski konflikt, v katerem sta obe strani napadali naftne tankerje in trgovske ladje v Perzijskem zalivu in okoli Hormuza. Namen ni bil le vojaški pritisk, ampak predvsem gospodarsko dušenje nasprotnika in zastraševanje mednarodnega ladijskega prometa. Takrat se je zelo jasno pokazalo, da za destabilizacijo svetovnega trga ni nujna formalna zapora ožine dovolj je že, da plovba postane preveč nevarna ali predraga. Po napadih na tankerje in po tem, ko je leta 1988 ameriška fregata naletela na iransko mino, so se v konflikt bolj neposredno vključile tudi ZDA.

Ta izkušnja je postala temelj poznejše varnostne logike v regiji. Iran se je iz tankerjske vojne naučil, da lahko z asimetričnimi metodami minami, hitrimi čolni, napadi na posamezne ladje, raketami in pozneje tudi brezpilotnimi sistemi povzroči nesorazmerno velik učinek. Ni mu treba trajno zapreti Hormuza; dovolj je, da ustvari vtis, da plovba ni več varna. Ker so plovni koridorji v ožini zelo ozki, je to tveganje še večje. 

Nova serija kriz je prišla po letu 2018, ko so se po umiku iz jedrskega sporazuma z Iranom napetosti v regiji znova močno zaostrile. Leta 2019 so bili v območju Hormuza in širšega Zaliva poškodovani ali napadeni tankerji, iranske revolucionarne garde pa so zasegle več tujih plovil. Istega leta je Iran nad Hormuzom sestrelil tudi ameriški nadzorni dron, kar je svet pripeljalo zelo blizu neposrednega vojaškega spopada med Washingtonom in Teheranom. Trgi so se tudi takrat odzvali nervozno.

V naslednjih letih se je nato potrdilo, da Hormuz ostaja območje stalne ranljivosti. Ideje iranske revolucionarne garde so večkrat pokazale, da so pripravljene posegati v civilni ladijski promet, če presodijo, da jim to politično ali vojaško koristi. CFR navaja, da so od leta 2018 incidenti z zasegi ladij, napadi na tankerje in demonstracijami sile v tej regiji postali ponavljajoč vzorec. 

Analitiki običajno razlikujejo tri stopnje krize, ki se lahko razvijejo, če se Hormuška ožina zapre ali postane neprehodna.

Najpogostejši scenarij je tisti, v katerem Hormuz ni popolnoma zaprt, vendar je plovba močno omejena ali nevarna. To se lahko zgodi zaradi napadov na tankerje, miniranja plovnih poti, vojaških opozoril ali zaradi tega, ker ladjarji in zavarovalnice ocenijo, da je tveganje preveliko.

Trgi se v tem scenariju odzovejo hitro, ker trgovci v ceno vgradijo "premijo za tveganje". Nafta se lahko v nekaj dneh podraži za deset ali dvajset odstotkov, kar se skoraj takoj prelije tudi v cene goriva, letalskega kerozina in transporta.

Če motnja traja le nekaj tednov, svet običajno še ne občuti fizičnega pomanjkanja. Države lahko črpajo iz strateških rezerv, na morju so še vedno tankerji z zalogami, del izvoza se lahko preusmeri po alternativnih cevovodih. Toda tudi takšna omejena kriza ima realne posledice: dražji transport, višja inflacija in večji pritisk na gospodarstvo.

Drugi scenarij je bistveno resnejši: Hormuz je dalj časa neprevozen ali pa promet pade na minimum. To bi pomenilo, da velik del izvoza iz držav Perzijskega zaliva preprosto ne more doseči svetovnega trga.

Če bi zapora trajala več mesecev, bi svet izgubil dostop do ogromne količine nafte in LNG. Dražji energenti bi povečali stroške industrije, transporta in kmetijstva, kar bi se kmalu poznalo tudi v cenah hrane in potrošniškega blaga. Centralne banke bi bile postavljene pred težko izbiro: dvigniti obrestne mere in zatreti inflacijo ali pa jih zadržati nizko in tvegati dodatno podražitev.

Najbolj ekstremni scenarij je popolna zapora ožine, v kateri promet praktično preneha. Takšen scenarij je redek, vendar ga analitiki vseeno redno simulirajo.

V tem primeru bi svetovni trg izgubil okoli petino dnevne dobave nafte. Tak šok bi lahko sprožil eno največjih energetskih kriz po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Najbolj prizadete bi bile azijske države, ki so največji uvozniki energentov iz Perzijskega zaliva. Kitajska, Japonska, Južna Koreja in Indija bi morale v rekordnem času iskati alternativne dobavitelje, kar bi dodatno dvignilo svetovne cene.

Evropa je danes sicer manj neposredno odvisna od nafte iz Zaliva kot v preteklosti, vendar je svetovni trg nafte globalen. Če Azija začne agresivno kupovati na drugih trgih, to dvigne cene za vse. Posledice bi občutili tudi evropski potrošniki: dražje gorivo, dražji transport, višji stroški za podjetja.

To pomeni, da se ob krizi v Hormuzu ne premaknejo le cene energentov, ampak tudi geopolitična razmerja, situacija, v kateri imajo ZDA, Kitajska in Evropa vsak svoje interese – in tudi svoje omejitve.. 

Za Združene države Amerike je Hormuška ožina že desetletja eno najpomembnejših varnostnih vprašanj na Bližnjem vzhodu. V Bahrajnu imajo nameščeno peto floto ameriške mornarice, katere naloga je prav varovanje pomorskih poti v Perzijskem zalivu in zagotavljanje svobodne plovbe. Če bi Iran poskušal ožino dejansko zapreti, bi bila ameriška reakcija skoraj zagotovo hitra. ZDA imajo v regiji letalonosilke, rušilce, podmornice in zračne baze v več državah Zaliva, zato lahko relativno hitro organizirajo vojaške konvoje tankerjev ali odstranijo mine iz plovnih poti. Toda tudi ameriška vojaška premoč ne pomeni, da bi bila kriza hitro rešena. Hormuška ožina je namreč tako občutljivo območje, da bi lahko vsak večji vojaški incident sprožil širši regionalni konflikt.

Kitajska ima v tej krizi drugačno vlogo. Ni vojaško prisotna v takšnem obsegu kot ZDA, vendar je ena največjih porabnic energije na svetu in zato tudi ena najbolj odvisnih od stabilnosti v Perzijskem zalivu. Za Peking bi dolgotrajna zapora ožine pomenila resno tveganje za industrijo, transport in gospodarsko rast. Kitajska se je na takšne scenarije sicer pripravljala: zgradila je velike strateške naftne rezerve, razvila energetske povezave z Rusijo in Srednjo Azijo ter močno investira v obnovljive vire energije. Kljub temu popolne zaščite pred šokom ni. Kitajska diplomacija bi zato v takšni krizi verjetno igrala predvsem stabilizacijsko vlogo in skušala z diplomacijo zmanjšati napetosti v regiji.

Evropa je danes nekoliko manj neposredno odvisna od nafte iz Perzijskega zaliva kot v preteklosti, vendar to ne pomeni, da je pred posledicami krize zaščitena. Evropske države bi v neugodnem scenariju verjetno posegle po strateških rezervah nafte, kot so to storile ob drugih energetskih krizah. Hkrati bi se povečal politični pritisk na stabilizacijo razmer v regiji, saj bi dolgotrajna energetska kriza hitro začela vplivati tudi na evropsko inflacijo in gospodarsko rast.

Iran pa svojo moč v Hormuški ožini gradi predvsem na drugačni strategiji. Teheran se zaveda, da se ne more vojaško enakovredno spopasti z Združenimi državami ali njihovimi zavezniki. Zato razvija tako imenovano asimetrično strategijo, ki temelji na metodah, s katerimi lahko relativno šibkejša vojska povzroči zelo velike motnje. Iranska revolucionarna garda ima v regiji na voljo mine, hitre napadalne čolne, obalne raketne sisteme, drone in zmogljivosti elektronskega bojevanja. Vse to lahko hitro spremeni Hormuško ožino v območje, kjer je plovba nevarna ali nepredvidljiva.

Ključna prednost Irana je prav geografija. Njegova obala poteka vzdolž severne strani ožine, kar pomeni, da lahko iz relativno kratke razdalje nadzira velik del plovnih poti. Ob tem ima dovolj vojaških zmogljivosti, da lahko povzroči resne motnje v pomorskem prometu, vendar nima moči, da bi ožino dolgoročno nadzoroval brez hudih posledic. ZDA imajo vojaško premoč, vendar vsaka eskalacija nosi tveganje širšega konflikta na Bližnjem vzhodu. Kitajska ima največji gospodarski interes za stabilnost, vendar nima vojaške infrastrukture, da bi sama zagotavljala varnost plovbe. Evropa pa ostaja vmes – manj odvisna od zalivske energije kot nekoč, a še vedno dovolj povezana z globalnimi trgi, da vsako krizo hitro občuti.

Prav zato Hormuška ožina ostaja ena najpomembnejših in hkrati najbolj ranljivih točk svetovnega gospodarstva.