V Sloveniji, ki namerava z letom 2007 prevzeti skupno evropsko valuto evro, se bo marca začel uporabljati zakon o dvojnem označevanju cen v evrih in tolarjih. Potrošniki bodo po novem seznanjeni z vrednostjo blaga in storitev v obeh valutah. Primerljivost cen naj bi otežila morebitne podražitve ter posledičen pritisk na inflacijo. Cene blaga in storitev bodo za končne potrošnike v obeh valutah navedene 16 mesecev, torej od letošnjega marca pa predvidoma vse do konca junija 2007.
Obdobje dvojnega označevanja cen bo razdeljeno na dva dela: s 1. marcem se bo začelo obdobje informativnega dvojnega označevanja cen, ki bo trajalo do dne določitve fiksnega tečaja zamenjave med tolarjem in evrom. V tem obdobju se bo za preračunavanje valut uporabljal t.i. centralni tečaj (239,640 tolarja za evro), ki ga je Slovenija določila ob vstopu v mehanizem evropskih menjalnih tečajev (ERM II) konec junija 2004.
Predvidoma v drugi polovici leta, potem ko naj bi Slovenija konec junija sklenila dveletno članstvo v ERM, bo določeno fiksno menjalno razmerje med tolarjem in evrom. To bo podlaga za preračun valutnega razmerja, s tem pa se bo začelo obdobje dvojnega označevanja cen v evrih in tolarjih. Obdobje dvojnega označevanja cen se bo končalo šest mesecev po uvedbi evra, to je predvidoma junija 2007.
Na izstavljenem računu končnemu potrošniku posamezni kosi blaga ali storitev ne bodo izpisani v obeh valutah, temveč bo v tolarjih in evrih navedena le končna vsota računa. Pri tem lahko podjetja, ki za izstavljanje računov uporabljajo paragonske bloke ali blagajne, ki niso podprte z računalniškim sistemom, končni znesek na računu navedejo le v vodilni valuti (do dne uvedbe evra je vodilna valuta v Sloveniji tolar, po uvedbi skupne evropske valute pa evro).
Potrošnik lahko pri tem sicer zahteva, da se mu končni znesek na račun ročno pripiše tudi v drugi valuti. Izjema za to je medkrajevni avtobusni promet, kjer na račun ni treba pripisati končnega zneska v drugi valuti. Če podjetje za plačilo blaga in storitev posluje prek položnic, mora biti končni znesek naveden v obeh valutah samo na računu, znesek na položnici pa je lahko naveden le v vodilni valuti.
Vse cene blaga in storitev za končnega potrošnika pa ne bodo označene s tolarji in evri, saj zakon določa vrsto izjem. Trgovcem tako ne bo treba označiti cen za posamezno enoto izdelka (kilogram, liter, meter, kvadratni meter, kubični meter, kos ali drugo posamično enoto), temveč bodo v obeh valutah označili le prodajno ceno. Prav tako jim ne bo treba označiti zneskov na izpiskih tehtnic, saj bo lahko prodajna cena navedena le v vodilni enoti. Enako velja za zneske na digitalnih prikazovalnikih cen in za vse vrste poštnine.
Na oddelkih mesnice, ribarnice, delikatese in kruha je namen zakona dosežen že, če je na vidnem mestu cenik za vse blago v obeh valutah. Enako velja za prodajne avtomate za blago in storitve, ki morajo prav tako imeti na vidnem mestu menjalni tečaj in cenik za blago in storitve v obeh valutah. Izjeme so tudi cene goriv na bencinskih črpalkah. Na avtomatih za točenje goriva ali v neposredni bližini morajo biti navedene le cene za liter goriva v obeh valutah in menjalni tečaj, določa zakon.
Pri kataloški prodaji lahko prodajalci v katalogu navedejo cene le v vodilni enoti, pri tem pa morajo dodati menjalni tečaj in cenik z navedbo vseh cen iz kataloga v obeh valutah v naraščajočem vrstnem redu. Hkrati mora biti določen tudi način preračuna cen zaradi morebitne spremembe menjalnega tečaja.
Pri prodaji knjig in drugih založniških izdelkov mora biti na vidnem mestu označen menjalni tečaj in obračunska tabela, na kateri so v naraščajočem vrstnem redu v obeh valutah navedeni zneski najmanj 30 najbolj tipičnih cen knjig oz. drugih založniških izdelkov po izbiri prodajalca, navaja zakon.
Podjetja, ki sprejemajo vplačila za igre na srečo ali opravljajo druge podobne storitve, morajo imeti na prodajnih mestih in na avtomatih z igrami na srečo na vidnem mestu menjalni tečaj in cenik v obeh valutah.
Izjeme so tudi mala podjetja, ki opravljajo trgovinsko dejavnost in zaposlujejo največ deset oseb. V prodajalnah, v katerih je istočasno največ pet zaposlenih, morajo potrošniku omogočiti preračunavanje in primerjanje cen v tolarjih in evrih, pri čemer zakon predlaga še posebej uporabo cenikov ali obračunskih tabel. Enako velja tudi za obrtnike pri določenih storitvenih dejavnostih.
Ker kljub vsem navedenim izjemam obstajajo trgovci, ki zahtevam dvojnega označevanja v tolarjih in evrih ne bodo mogli zadostiti, zakon dopušča možnost, da minister za gospodarstvo s podzakonskim aktom določi druge ustrezne ukrepe, s katerimi se doseže namen zakona. To velja za podjetja, ki bi jim dvojno označevanje cen predstavljalo nesprejemljivo tehnično ali gospodarsko obremenitev in nesorazmerno visoke stroške zaradi vrste ali načina ponujanja blaga ali storitev.
