Od svilne ceste čez milijone mrtvih do 'globalizacije na steroidih'. Kam zdaj?

Vendar pa v Davosu tokrat ne bo več glavnih svetovnih igralcev. Med njimi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki doma še vedno meri moči z demokratskimi kongresniki in se ukvarja z zidom na mehiško - ameriški meji in ustavitvijo financiranja dela vladnih agencij, po svetu pa rožlja s protekcionizmom in prekinitvijo boja proti podnebnim spremembam. V Švico ne prihaja niti britanska premierka Theresa May, ki se doma ukvarja z brexitom. Tam prav tako ne bo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki se doma sooča s protesti rumenih jopičev in precejšnjim nezadovoljstvom dela prebivalstva.

Med močnejšimi političnimi predstavniki bodo tako nemška kanclerka Angela Merkel, japonski premier Shinzo Abe, kontroverzni brazilski predsednik Jair Bolsonaro in avstrijski kancler Sebastian Kurz. Slovenijo zastopa premier Marjan Šarec.

Prav politika se je sicer znašla v vlogi tarče ustanovitelja WEF Klausa Schwaba, ki politikom ni poočital le kratkovidnosti, ampak tudi nezmožnost, da vidijo bistvo. Kot je dejal, se politiki osredotočajo na kratkoročne domače težave, namesto da bi pozornost posvetili velikim globalnim izzivom kot so podnebne spremembe in digitalna revolucija.

Populizem, nacionalizem, protekcionizem in globalizacija

Izbira teme letošnjega foruma ni naključje. Z vračanjem k protekcionizmu in nacionalizmu se svet odmika od globalizacije k izolaciji.

Še preden so govorci zasedli svoja mesta v Davosu, so na reprezentativnem vzorcu 10.000 ljudi iz 29 držav, s pomočjo analitične družbe Qualtrics, preverjali, kako Zemljani danes gledamo na globalizacijo.

Eno od vprašanj je bilo, ali menite, da morajo države pomagati ena drugi. Najbolj odločeni, da je temu res tako, so v Južni in Vzhodni Aziji ter Subsaharski Afriki. Medtem ko zavezanost k temu v Severni Ameriki in Evropi precej plahni.

Migracije ostajajo eno najbolj perečih vprašanj globaliziranega sveta, razklanost v mnenju med različnimi konci sveta pa je na podlagi te raziskave še kako vidna. Evropa, ki je imela v zadnjih letih z nenadzorovanimi migracijami največ izkušenj, jim je vse bolj nenaklonjena.

Zahodna Evropa tudi prednjači med regijami, kjer prebivalci niso povsem prepričani, da mednarodno sodelovanje koristi njim osebno.

Večina očitkov globalizaciji se nanaša na to, da so njeni pozitivni učinki nepravično razporejeni, da pomaga bogatim še bogateti in revne ustvarja še revnejše. Globalni igralci na takšne pomisleke običajno odgovarjajo, da bi morale za enakomernejše razporejanje bogastva poskrbeti države. Kako torej to vprašanje vidijo prebivalci, ki so odgovarjali na vprašanje ali menijo, da države zanje ustvarja dovolj priložnosti?

Z novo "generacijo" globalizacije pa je povezan tudi odnos ljudi do tehnologije. Celo na presenečenje raziskovalcev so ljudje do tega vprašanja precej ravnodušni, kar po svoje pojasni tudi vprašanje, zakaj lahko politika ta vprašanja še vedno izpušča iz tematik predvolilnih bojev.

Od svilne ceste do svetovne trgovine

Ljudje trgujejo približno tako dolgo kot obstajajo. Se je pa približno v prvem stoletju pred Kristusom pojavil zanimiv fenomen, pravi strokovnjak Peter Vanham. Luksuzni kitajski produkti so se začeli pojavljati v Rimu. Tja so prispeli po svilni cesti. Trgovina je nehala biti lokalna, postala je globalna. To sicer še ni bil ravno začetek globalizacije, svila je bila luksuzna dobrina, namenjena peščici, "izvozna vrednost" je bila majhna. A zgodilo se je, da so bile vzpostavljene mednarodne trgovalne poti. Za vpletene je bila situacija podobna odkritju rudnika zlata, na strani WEF piše Vanham - marže so bile velikodušne, vpletenih veliko.

Brez težav seveda ni šlo. Ko so se lokalni sovražniki Rimskega imperija ali Kitajske lotili napadov, vojskovanj, ko sta se takratni velesili zapletali v težave, je bila svilna cesta sprva zaprta občasno, na koncu pa prekinjena. Vzorec, ki je jasno viden še v današnji sodobni trgovini. Ko je zaščitena, ko vlada mir in so odnosi jasno definirani, sistem deluje in cveti. Če temu ni tako, nastopijo težave.

Naslednji val že nekoliko globalizirane trgovine se je zgodil med sedmim in petnajstim stoletjem, ko so arabski trgovci mešetarili z začimbami. Dominirali so trgovino v Mediteranu in Indijskem oceanu.

Ko so nato evropski raziskovalci še širili svoja obzorja, je svetovna trgovina dodatna krila dobila med petnajstim in osemnajstim stoletjem. Če je k temu Kolumb  pripomogel z odkritjem Amerike, je svoj pečat nedvomno pustil tudi Magellan, ki je s svojimi odkritji iz trgovinske poti črtal arabske in italijanske posrednike. To je bil čas, ko so krompir, paradižnik, kava in čokolada Evropejcem postali precej dostopni, tudi cenovno. Vseeno tudi to obdobje ekonomisti še ne vidijo kot čas globalizacije. Model evropskih kolonij je tudi bolj kot na dejanskem trgovanju temeljil na izkoriščanju osvojenih območij in je vključeval tudi trgovanje s sužnji.

Prvi val globalizacije se je po mnenju ekonomistov zgodil med začetkom devetnajstega stoletja in prvo svetovno vojno. Velika Britanija je začela svojo dominanco preko tehnološkega razvoja, kjer je seveda prestol zasedal parni stroj. Tokrat so bili učinki zelo jasni tudi v številkah, če je bila prej rast trgovine na letni ravni približno 3-odstotna, se je od tam povečala na povprečno šest odstotkov, na pragu vojne pa je bila že 14-odstotna. 

Je pa imel vzpon tudi temne plati. Na višku boja evropskih držav, da si razkosajo Afriko, je bila edina neodvisna država na kontinentu Etiopija. Številne države, ki niso takoj osvojile industrijskega razvoja pa so zdrsnile v krizo.

Vojna je tako pomenila eksplozijo vsega, kar se je v družbah leta nabiralo, ne pa tudi reševalo. Rezultat prve svetovne vojne je bilo uničenje, številni mrtvi, razkroj globalnih vezi, ponovno zapiranje za (nove) meje. Do konca druge svetovne vojne se je delež trgovine v svetovnem BDP znižal na pet odstotkov - raven, ki je svet ni videl vsaj stoletje pred tem.

Konec vojne - nov začetek

Zgodba o globalizaciji pa se tukaj vseeno ni končala. Konec druge svetovne vojne je pomenil nov začetek globalne ekonomije.

Dve krvavi lekciji sta bili dovolj, da je svet začel razmišljati o tem, da se je morda bolje povezovati kot streljati. Nastala je Evropska unija, ki je med drugim v svojih temeljih doumela, da povezovaje posla in trgovine na meddržavno raven pomeni varnostno zaščito - nihče ne bo uničeval tistega, kar mu koristi, so upali očetje EU, ki so na lastni koži izkusili posledice norosti vojne. Učinki povezovanja so bili pozitivni. Do leta 1989 je izvoz spet predstavljal 14 odstotkov svetovnega BDP.

Ko je nato padel berlinski zid, ko se je sesula Sovjetska zveza, pa je globalizacija zadihala s polnimi pljuči. Takrat sveže ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je vzpodbujala države, da se pridružijo prostotgovinskim sporazumom, večina je pozivu sledila.

Vzporedno se je začela tretja industrijska revolucija, internet je ljudi povezal na prej nikoli videne načine.

Do tega trenutka je bila globalizacija že "na steroidih", meni Vanham. Izvoz je podiral rekorde, na prelomu tisočletja je predstavljal okoli četrtino globalnega BDP. Posledice so se poznale v žepih judi. Več ljudi kot kadar koli prej se je uvrščalo v globalni srednji razred.

Smo šli predaleč?

Potem pa so se začele težave. Pohlep, zanikanje pravil, "razpad sistema", kjer ni bilo več jasno, kdo pije, kdo plača, ključni igralci pa so živeli po načelu "več in več, ne glede na ceno", vse to je rodilo finančno krizo. Ljudje so se začeli spraševati o globalni ureditvi, da je z njo marsikaj narobe, je bilo jasno po koncu krize, ki je namesto več enakosti, rodila vse večje razlike.

Zadnje poročilo o neenakosti pravi, da so svetovni milijarderji vsak dan bogatejši za 2,17 milijarde evrov. Najrevnejši del svetovne populacije pa je vsak dan revnejši.

Oxfamovo poročilo pravi, da je zdaj na svetu rekordnih  2208 milijarderjev, ki si lastijo več svetovnega bogastva kot kdajkoli prej, od globalne finančne krize pred desetimi leti se je število milijarderjev skoraj podvojilo. 26 najbogatejših posameznikov v lanskem letu ima pod palcem vrtoglavih 1,22 bilijona evrov. Toliko kot 3,8 milijarde najrevnejših ljudi skupaj.

Vprašanje slabega razporejanja bogastva je tako še kako na mestu. Analitiki pravijo, da bi, če bi najbogatejši odstotek ljudi plačeval le 0,5 odstotka več davka na premoženje, zbrali več denarja, kot potrebujemo za šolanje 262 milijonov otrok in zagotovimo zdravstveno oskrbo za 3,3 milijona ljudi, so med drugim ocenili v poročilu. A zanimivo - najvišje obdavčitve osebnega prihodka v razvitih državah so padle z 62 odstotkov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na le 38 odstotkov v letu 2013. Povprečna višina obdavčitve v revnih deželah pa je okoli 28 odstotkov. 

Kaj sploh je globalizacija 4.0.?

Da se bo treba o globalizaciji in svetovnem redu znova pogovoriti, tudi v kontekstu novih tehnologij, tako ni več stvar debate, ampak dejstvo, pravijo na WEF.

"Po drugi svetovni vojni so skupnosti stopile skupaj, zdaj smo na podobni točki. Priča smo neenakemu okrevanju po krizi, velik del družbe postaja zagrenjen in nezadovoljen. Smo v obdobju razširjenega nezadovoljstva, frustracij, kot alternativa pa se ponuja populizem. Ampak populisti pogosto zamenjujejo globalizacijo in globalizem. Globalizacija je fenomen, ki ga poganjajo tehnologija, gibanje idej, ljudi in stvari. Globalizem pa je ideologija, ki kot prioriteto postavlja neoliberalni red - nad nacionalne interese. Nihče ne more zanikati, da živimo v globaliziranem svetu. In tega ne bi smeli spreminjati. Bi se pa morali pogovoriti o tem, ali bi morale biti vse naše politike plod globalizma," pravi Klaus Schwab, šef foruma v Davosu.

Sam sicer ocenjuje, da je namesto vračanja k nacionalizmu in protekcionizmu potreben nov globalni dogovor: "Če nam to ne bo uspelo, lahko na koncu tvegamo zlom demokracije."

Vendar pa za razliko od marsikaterega kritika ne meni, da ta dogovor ni mogoč: "Pesimisti vam bodo rekli, da so razmere trenutno takšne, da je nemogoče imeti produktivnega globalnega dialoga. Ampak realisti bodo trenutni čas izkoristili za diagnozo in postavitev orodij za soočanje s prihodnjimi izzivi. Optimisti pa bodo upali, da tudi v prihodnost usmerjena družba deli ta interes."