Po svoje je zanimivo, da je spletno nakupovanje tako zelo priljubljeno med milenijci in generacijo Z. Med milenijci jih na spletu jih nakupuje 54-odstotkov, ugotavljajo analitiki, od tega jih 45 odstotkov priznava, da je pri odločanju o tem, v kateri spletni trgovini bodo kupili izdelek, izjemno pomembno, da trgovina omogoča dostavo izdelka že naslednji dan.
Zakaj zanimivo? Milenijci, ki predstavljajo okoli tretjino svetovne populacije, namreč veljajo tudi za skupino Zemljanov, ki jih najbolj skrbijo okoljska vprašanja in družbena pravičnost. S svojimi prepričanji vse bolj spreminjajo tudi ekonomijo. So namreč skupina, ki glasno protestira, proizvajalce sili k bolj etičnim in trajnostnim odločitvam. Znani so tudi primeri poslov, ki so končali v bankrotu, ker so bile njihove vrednote v nasprotju s prepričanji milenijcev – znašli so se na udaru jeznih tviterašev in uporabnikov drugih družbenih omrežij, slaba publiciteta pa je bila za posel, ki se je znašel v njihovi nemilosti, začetek konca. A če so hitro pritisnili na proizvajalce, ko so ti kršili LGBT pravice, prepočasi odstranjevali plastično embalažo, diskriminirali svoje zaposlene in podobno – milenijce presenetljivo malo motijo okoljski (in drugi) vplivi njihovega spletnega nakupovanja. Ti namreč niso ne majhni – ne neškodljivi.
Obsedenost s spletnim nakupovanjem in ultra hitro dostavo: breme za okolje
Letos je sicer prvič v 15 letih, odkar pred forumom v Davosu objavljajo poročilo o največjih globalnih izzivih in tveganjih, vseh prvih pet največjih dolgoročnih tveganj povezanih z okoljem. Od ekstremnih vremenskih pojavov, katerih posledica sta izguba življenj in ekonomska škoda do nezmožnosti vlad in gospodarstva, da se ublažijo klimatske spremembe, do škode, ki jo okolju povzroča človek – tudi z ekološkim kriminalom, izgubo biodiverzitete in uničevanjem ekosistemov, pa vse do naravnih katastrof, kot so potresi, cunamiji ali izbruhi vulkanov – vse to so po mnenju 800 strokovnjakov različnih področij največje potencialne dolgoročne grožnje človeštvu, ki bi moralo ukrepati odločneje. Tudi z osebnimi odločitvami, ki pomenijo manj obremenjevanja okolja, poudarjajo.
Ko gre za vplive spletnega nakupovanja, katerega prihodki počasi v marsikaterem segmentu že presegajo prihodke klasične prodaje, pri WEF napovedujejo, da se bo ob takšnem tempu do leta 2030 število dostavnih vozil v 100 največjih mestih povečalo za 36 odstotkov, posledično naj bi se emisije, ki jih povzročajo vozila, povečale za 32 odstotkov, količina prometnih zamaškov za 21 odstotkov, posledica pa naj bi bil še 11 minut daljši povprečen potovalni čas po teh mestih. V to statistiko pa sploh nisi všteti povečani tovorni letalski promet, železniški, pomorski in cestni tovorni promet.
Strokovnjaki se tako strinjajo, da bo treba to področje urediti. Večje vprašanje je – kako. Če je, ko je spletna trgovina delala svoje prve korake, pakete dostavljal vaš lokalni poštar – v določenem časovnem okviru, je danes tekmovalnost za hitro dostavo ogromna in še narašča, dostavne službe rastejo kot gobe po dežju, ne glede na količino pritožb čez njihove pogosto dvomljivo kvalitetne storitve, pa se količina njihovega dela neprestano veča.
Mlajšim generacijam ni pomembno, od kod so izdelki in koliko transporta je potrebnega od proizvajalca do domačih vrat. Še posebej za generacijo Z je najbolj pomembna cena, ugotavljajo raziskovalci, kar je voda na mlin prodajalcem poceni izdelkov, večinoma iz Kitajske. Prav tako naj bi bili "pod neprestanim pritiskom, da imajo nove in nove stvari" in da so "unikatni". To pa pomeni veliko spletnega nakupovanja. In dostave. V poplavi oglasov na Instagramu in drugih družbenih omrežjih, ki ponujajo oblačila za par evrov, mnogi pripadniki generacije Z priznavajo, da kaj naročijo "skoraj vsak dan".
Sploh ni treba več zapustiti stanovanja? Dostava hrane za ljudi, hrane za živali, kozmetike ...
Analitiki pričakujejo, da bo do leta 2030 v mestih živelo 60 odstotkov zahodne populacije, že prihodnje leto naj bi na spletu kupovalo 2,1 milijarde ljudi. Nakupovanje osnovnih življenjskih potrebščin, tudi hrane, naj bi na leto beležilo okoli 10 odstotno rast, samo v ZDA naj bi leta 2023 na spletu prodali kar tretjino vsega prodanega pohištva, spletna maloprodaja pa naj bi do leta 2023 zrasla še za slabo petino. Ob tem analitiki menijo, da bo povpraševanje po dostavi v istem dnevu doseglo tudi do 40-odstotno rast.
"Mesta bodo soočena s še ne videnim pritiskom v smislu rasti prebivalstva in prometa. To pa pomeni ogromno rast prometnih zamaškov. Število le-teh se je na primer v mestih kot so New York, Chicago ali Los Angeles, samo od leta 2010 povečalo za 35 odstotkov. Ob tem pa so mesta odgovorna za 70 odstotkov globalnih emisij, v sklopu katerih pa dostavna vozila prispevajo neproporcionalno večji delež kot osebni avtomobili," navaja poročilo WEF. Mestom tako grozi ohromitev, precejšen delež problema pa bo predstavljala prav dostava do vrat v čim krajšem možnem času.
Prav tako novi poslovni modeli spletnih prodajalcev nastajajo skoraj vsak dan – vsi pa so vezani na takšno ali drugačno (hitro) dostavo. Tako je mogoče naročiti redno dostavo hrane za ljudi ali živali, mesečne pakete kozmetike, prehranskih dopolnil, pisarniških zalog … pravzaprav je vse, kar vam srce poželi vse bolj oddaljeno le en klik. A kar je za potrošnika izjemno prikladno, je za okolje veliko breme.
Pohištvo bodo dostavljali z električnimi vozili
Številni veliki spletni prodajalci dostavo vidijo kot del svojega posla, omislili so si lastno logistično verigo, Amazon na primer globalno premore imperij skoraj 400 velikih skladišč in 20.000 dostavnih vozil.
Nekateri se sprašujejo o vzdržnosti lastnega poslovnega modela. Že kar deset odstotkov vsega, kar proda Ikea, kupijo spletni kupci. Družba je spletno prodajo povečala za 50 odstotkov. "To pomeni, da z dostavo vse bolj prispevamo k onesnaženju zraka in zastojem. Več kot jasno je, da moramo nekaj spremeniti. Do leta 2025 bomo na vseh 30 trgih, kjer smo prisotni, dostavljali z električnimi avtomobili," je za poročilo WEF dejala predstavnica družbe Angela Hultberg.
Veliko analitikov dvomi, da bodo v vse večjo zmedo in okoljsko breme dostave posegli regulatorji. Še najbolj stavijo na samoiniciativnost družb, ki ponujajo dostavo, da svojo dostavno floto naredijo okolju prijazno – tudi zato, ker bo to znižalo njihove stroške in ugled družbe.
Ko gre za samoiniciativnost ponudnikov dostavnih storitev, analitiki računajo, da bodo aktualna dostavna vozila zamenjali za električna, kjer je le mogoče pa dostavo po urbanih središčih izvajali s skuterji, kolesi, nekatera mesta so testirala celo drone. Predlagajo tudi večje število prevzemnih omaric, ki bi jih dostavne službe oskrbele enkrat dnevno – po možnosti ponoči, ko je pritisk na promet v urbanih središčih manjši. Leta 2018 je v Hamburgu zaživel pilotni projekt, ki je kupcem omogočil, da na istem mestu prevzamejo pakete, ki jih je dostavilo več različnih dostavnih služb – DPD, GLS, Hermes in UPS.
Nekoliko bolj potiho pa se upa tudi na spremenjeno vedenje potrošnikov. A tukaj bodo spremembe očitno trajale dlje. Če smo bili predvsem v zadnjem letu priča ogromno "podnebnim protestom", so se tam protestniki večinoma jezili nad politiko, industrijo in kmetijstvom, precej manj pa so pod drobnogled vzeli svoje vsakodnevne navade in njihov vpliv na okolje.
Poročilo WEF sicer izpostavlja, da bi bila transformacija dostave v bolj "zeleno", povezana s stroški, ki bi znašali okoli 11 milijonov na dva milijona prebivalcev, ukrepi pa bi vključevali tako novejšo dostavno floto kot dodatke za nočno delo dostavljavcev. Poudarjajo pa – sam prehod na električna vozila težave ne more rešiti – še posebej ne tiste z zastoji in ohromitvijo mest, če na primer samo v New Yorku na dan naštejejo 1,5 milijona dostav.
Mladi in "okoljska hinavščina"
Da se analitiki pri iskanju rešitev še najmanj zanašajo na spremenjeno vedenje potrošnikov, najbolj navdušenih spletnih kupcev – milenijcev in generacije Z – niti ni presenetljivo.
Gre za generacijo, ki je že dolgo na udaru očitkov, da hinavsko pridiga eno – dela pa drugo, zato tudi tokrat večina ne pričakuje, da se bodo odrekli udobju spletnega nakupovanja. "Gre za generacijo, ki potrošništvo doživlja v dimenziji aplikacij, ki nima odnosa do tega, koliko stvari zavrže, česa vse ne potrebuje," meni Ben Elliott, ki je bil na čelu britanske kampanje, ko so skušali zmanjšati število zavržene hrane.
Največji grešniki na tem področju? Milenijci in generacija Z. "Ljudje, stari od 18–34 let, so najbolj goreči v pridiganju o okolju, žal pa so na primer tudi generacija, ki zavrže največ hrane," je lani povedal Elliott. Po podatkih britanske vladne agencije starostna skupina od 18 do 34 let zavrže 49 odstotkov več hrane kot gospodinjstvo, ki ga sestavljajo upokojenci – torej precej starejša generacija.
Generacijski prepad, ki zeva na področju okoljske problematike, je tako po svoje razumljiv. Medtem ko mladi zahtevajo drastične spremembe in krivdo za stanje okolja pripisujejo predhodni generaciji, je ta prepričana, da mladi pridigajo eno – živijo drugo. Ali kot so v odmevnem članku zapisali pri Yorkshire Postu – kdo je generacija, ki kupuje napitek po imenu "Skinny Cinnamon Macchiato" v lončku zaenkratno uporabo – in kdo si zjutraj skuha lonec čaja z domačega vrta. Šli so še dlje in se vprašali, katera generacija še ve, kaj je čevljar in mu odnese v popravilo ponošene čevlje – in kdo po spletu vsak teden naroča hitro modo iz držav v razvoju, kjer artikli, ki jih k vratom prinese dostvaljavec, nastajajo ob skoraj popolni odsotnosti okoljske in delovne zakonodaje. Ni jih malo, ki tako menijo, da bo izjemno učinkovito, če posamezniki okoljski aktivizem bolj kot na družbenih omrežjih in okoljskih protestih – živijo skozi vsakodnevna dejanja.
KOMENTARJI (63)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.