Dobri mož iz Omahe

Dve leti po smrti svoje žene je Warren Buffet sklenil, da bo 85 odstotkov svojega premoženja, ki ga merijo v milijardah ameriških dolarjev, podaril v humanitarne namene. Večino denarja namerava nakazati v dobrodelni sklad svojega prijatelja Billa Gatesa, sicer prvega na seznamu najbogatejših Zemljanov.

Senzacionalna odločitev o podaritvi 37,4 milijarde dolarjev je bogataša čez noč katapultirala na olimp največjih ameriških človekoljubov, kjer so že njegovi predhodniki John Rockefeller, Andrew Carnegie, Henry Ford, Paul Getty in seveda Gates.

Prvi posel z enajstimi leti

Gre za eno najbolj osupljivih novic iz sveta banjo bogatih, čeprav za poznavalce njegova odločitev ni tako zelo presenetljiva. Buffet namreč velja za izjemo med ameriškimi milijarderji; vsako leto nekaj deset tisoč navdušenih delničarjev roma na skupščino njegove družbe, ki bolj spominja na 'kapitalistični Woodstock' kot na dohamorno bilančno mašo. Ob tej priložnosti se priljudni kapitalist pomeša med množico, deli svoje modre nasvete in s posamezniki igra na karte. Človekoljubna donacija njegov kultni status samo še utrjuje.

Legendarno življenjsko pot na področju kapitalskih investicij je Buffet začel že z enajstimi leti, ko je kot sin borznega špekulanta potegnili svoj prvo naložbeno potezo. Kupil je delnice energetske družbe Cities Services za 38 dolarjev in jih prodal, kakor hitro je delnica dosegla ceno 40 dolarjev. To je bila njegova prva učna lekcija: spoznal je namreč, da dolgoročne naložbe lahko prinesejo več. Ista delnica je bila namreč čez nekaj let vredna kar 200 dolarjev.

Prava investicijska vročica je Buffeta popadla, ko je končal poslovno šolo na Univerzi Columbia pod svetovno znanim ekonomistom Benjaminom Grahamom, očetom t.i. teorije "value investings". Edini med študenti je študij končal z oceno A+.

Pisarna v spalnici

Ko se je vrnil v domačo Omaho v zvezni državi Nebraska, je z denarjem, ki si ga je sposodili od prijateljev, ustanovil podjetje za finančne naložbe. Pisarno je takrat imel kar v svoji spalnici. Že na začetku se je izkazal kot finančni genij; med leti 1956 in 1969 so njegove naložbe zabeležile 30 - odstotni donos na letni ravni, kar je bilo trikrat več od naložb drugih finančnih skladov.

Leta 1962 je vstopil v tekstilno družbo Berkshire Hathaway, ki se je spopadala z veliki težavami. Čez nekaj let je iz podjetja nastal industrijski konglomerat, ki ima 42 hčerinskih družb z najrazličnejšo ponudbo, od preprog, pohištva, računalniške programske opreme, nakita, okvirjev za slike, poleg tega pa ima deleže v Coca Coli in American Expressu.

Kljub svoji velikosti pa Berkshire Hathaway nima posebnega oddelka za stike z javnostjo, kadrovske službe in tudi ne investicijskega oddelka. V njegovi oklahomski centrali je zaposlenih vsega 17 uslužbencev. Buffet večino svojega časa preživi v svoji pisarni. Izogiba se nagovorom in novinarskim konferencam, svojim direktorjem pa prepušča polna pooblastila za odločanje. "Delegiramo vse do odstopa s položaja," je zapisal v svojem znamenitem podjetniškem kodeksu.

Dediščina ni vzgojna

Buffet je nagnjen k hitrim odločitvam in je uspešen tam, kjer drugim investitorjem spodleti: kdor je pred 40 leti v delnice Berkshire Hathaway naložil 1000 dolarjev, ima danes na svojem računu že 5,5 milijonov dolarjev.

Kljub uspehu je v primerjavi z bahaškim Donaldom Trumpom znan po skromnosti. Še vedno živi v isti hiši v Omahi, ki jo je leta 1958 kupil za 31.500 dolarjev. Njegova plača je 100.000 dolarjev, za razliko od drugih ameriških bogatinov je proti odpravi davka na dediščino, saj je prepričan, da mora biti blaginja odraz osebnih zaslug in ne podedovanega premoženja. Svojim trem otrokom doslej ni podaril premoženja, financiral je le njihovo izobraževanje. Tudi podedovali ne bodo ničesar.

"Najini otroci so odlično," je povedal v intervjuju za magazin Furtune, v katerem je razgrnil svoj načrt. Po Buffetovem mnenju "ni niti pravilno niti razumno", da bi nekoga, "ki že ima privilegije, zasipavali še z denarjem". Zdaj naj bi napočil čas, da se podaritvijo premoženja loti "resnično velikanskih svetovnih problemov, za katere ni dovolj denarja". Novinarki, ki se je pogovarjala z njim, se je zdelo, da njegove besede zvenijo kot oporoka umirajočega, zato ga je vprašala: "Mar to pomeni, da ste zboleli?" 75-letni bogataš ji je odgovoril: "Ne, sploh ne. Počutim se fantastično!"