Draga elektrika, opozorilo za 2027: milijonski stroški za zamudnike

Vojna v Iranu, rast cen zemeljskega plina in neugodne vremenske razmere so letos pomembno vplivale na evropske energetske trge. Medtem ko je največ pozornosti namenjene cenam nafte in plina, so se občutno zvišale tudi borzne cene električne energije.

Direktor družbe Eles Aleksander Mervar je v novi analizi opozoril, da bodo posledice posebej občutila podjetja, ki so z nakupom električne energije za prihodnje leto odlašala v pričakovanju nižjih cen.

Še 13. februarja letos je bilo mogoče električno energijo za dobavo v letu 2027 na terminskem trgu kupiti po 92,65 evra za megavatno uro. Do 16. oktobra se je cena povzpela na 169,78 evra. To pomeni približno 83-odstotno podražitev. Gre sicer za veleprodajne cene terminskega produkta za dobavo električne energije v letu 2027 na borzi EEX za madžarski trg, ki ga Mervar uporablja kot referenco za Slovenijo, ne pa za končne cene na računih gospodinjstev ali podjetij.

Kako drago je lahko odlašanje, Mervar ponazarja z izračunoma za dva velika porabnika električne energije. Za prvega, katerega poraba ustreza povprečju 50 največjih porabnikov na srednjenapetostnem distribucijskem omrežju, bi strošek električne energije za obdobje od novembra letos do konca februarja 2027 ob pravočasnem nakupu znašal približno 1,1 milijona evrov. Če bi podjetje potrebne količine kupovalo po poznejših četrtletnih cenah, bi bil strošek višji za približno 1,27 milijona evrov. Pri nakupu mesečnih produktov pa bi razlika dosegla približno 1,51 milijona evrov.

Še večje razlike kaže izračun na hipotetičnem primeru porabe največjega odjemalca električne energije na srednjenapetostnem distribucijskem omrežju. Ob pravočasnem nakupu bi strošek za štirimesečno obdobje znašal približno 4,52 milijona evrov. Če bi podjetje elektriko kupovalo po poznejših četrtletnih cenah, bi se strošek povečal na približno 9,71 milijona evrov, pri nakupu mesečnih produktov pa na 10,70 milijona evrov. V najdražjem scenariju bi torej podjetje za električno energijo v štirih mesecih plačalo približno 6,18 milijona evrov več kot ob pravočasnem nakupu.

Mervar ponazarja posledice tudi s primerjavo s poslovnim rezultatom največjega porabnika. Ta je leta 2025 denimo ustvaril približno devet milijonov evrov čistega poslovnega izida. Če ta rezultat sorazmerno preračunamo na obravnavano štirimesečno obdobje in predpostavimo nespremenjeno poslovanje, bi dodatnih 6,18 milijona evrov stroškov električne energije pomenilo približno 3,18 milijona evrov izgube.

Mervar opozarja, da je treba razlikovati med podjetji, ki so jih prizadele nepredvidljive podražitve, in tistimi, ki so se zavestno odločila počakati na nižje cene. Nekatera podjetja so namreč že pred leti vzpostavila strategije za obvladovanje tveganj pri nakupu energentov, še posebej po cenovnem šoku leta 2022. Druga so odlašala in računala, da bodo cene padle.

Direktor Elesa meni, da ne bi bilo upravičeno, če bi država brez razlikovanja prevzela finančne posledice takšnih poslovnih odločitev. To bi namreč postavilo v slabši položaj podjetja, ki so električno energijo pravočasno zakupila.

Kdaj je torej pravi trenutek za nakup? "Takrat, ko ocenite, da vam nabavna cena omogoča poslovanje v okviru pričakovanega poslovnega rezultata. Če cene po nakupu padejo, naj vas to ne obremenjuje preveč. Pomembneje je razmisliti, kakšne bi bile posledice, če bi se zvišale." Po Mervarjevi oceni so podjetja, ki so pogodbe za leto 2027 sklepala po 30. juniju letos, že zavestno prevzemala povečano cenovno tveganje.

Za gospodinjstva so napovedi nekoliko ugodnejše. Mervar ocenjuje, da bodo leta 2027 cenovnim tveganjem manj izpostavljena kot del gospodarskih odjemalcev. Razlog je v tem, da dobavitelji potrebe gospodinjstev praviloma cenovno zavarujejo vnaprej in za daljše obdobje. To pomeni, da se trenutne visoke borzne cene ne prenesejo nujno takoj in v enakem obsegu na račune gospodinjstev.

Vendar to še ne pomeni, da so gospodinjstva povsem zaščitena pred podražitvami. Njihova dejanska cena je odvisna od pogodbe z dobaviteljem, načina njegovega nakupa električne energije in drugih postavk na računu.

Na trgu električne energije se pojavljajo vse večja nihanja. Mervar v analizi navaja, da je najvišja urna cena električne energije na slovenski borzi BSP v obravnavanem obdobju 30. junija letos ob 20. uri dosegla kar 1041,47 evra za megavatno uro. Po drugi strani je bila 26. aprila ob 15. uri zabeležena negativna cena, in sicer minus 400,94 evra za megavatno uro.

Kako je to mogoče? V obdobjih, ko sončne elektrarne proizvajajo veliko elektrike, poraba pa je nizka, lahko ponudba preseže povpraševanje. V določenih okoliščinah so zato proizvajalci pripravljeni plačati za prevzem presežne energije. Povsem drugače je v večernih urah, ko proizvodnja sončnih elektrarn upade, poraba pa ostane visoka. Takrat morajo manjkajočo elektriko pogosto zagotavljati dražje elektrarne, med drugim plinske, kar lahko povzroči izrazito rast cen.

Negativna borzna cena sicer ne pomeni, da gospodinjstva v tisti uri samodejno dobijo plačilo za porabo elektrike. Njihovi računi so odvisni od pogodbenih pogojev in načina obračunavanja.

Analiza razkriva še eno pomembno težavo slovenskega elektroenergetskega sistema. Med 1. januarjem in 5. oktobrom letos je Slovenija z domačo proizvodnjo pokrila približno 67 odstotkov porabe električne energije, preostalih 33 odstotkov pa je predstavljal neto primanjkljaj. Še izrazitejši je podatek o urnih bilancah: Slovenija je bila v tem obdobju neto uvozno odvisna v kar 93 odstotkih vseh ur - torej je v veliki večini ur del potreb pokrivala z uvozom.

Razlogi so bili predvsem nizka proizvodnja hidroelektrarn, prenehanje proizvodnje v TEŠ konec aprila in obratovanje Nuklearne elektrarne Krško z zmanjšano močjo v avgustu.

Mervar ob tem opozarja, da uvoz ni vedno posledica pomanjkanja proizvodnih zmogljivosti. Včasih je elektriko na tujem trgu ceneje kupiti kot jo proizvesti v domačih elektrarnah z višjimi proizvodnimi stroški.

Kljub temu večja uvozna odvisnost pomeni tudi večjo izpostavljenost cenovnim nihanjem na evropskih trgih.

Po Mervarjevi oceni bosta prihodnji dve leti, še posebej leto 2027, z vidika cen električne energije zahtevni. Veliko bo odvisno od geopolitičnih razmer, cen zemeljskega plina in vremena.

Mila zima bi zmanjšala porabo plina in pritisk na evropske zaloge, s tem pa tudi tveganje dodatnih podražitev.

Zelo vroče in suho poletje bi lahko povzročilo nasprotno. Zaradi nizkih pretokov rek bi se lahko zmanjšala proizvodnja hidroelektrarn, visoke temperature pa bi lahko otežile tudi hlajenje nekaterih termoelektrarn in jedrskih elektrarn. Takšne razmere bi dodatno povečale nihanja cen.

Po drugi strani bi lahko umiritev geopolitičnih napetosti in znižanje cen plina pomembno prispevala k ugodnejšim cenam električne energije.

Direktor Elesa podpira predlog iz osnutka interventnega zakona, ki predvideva začasno znižanje DDV na energente z 22 na 9,5 odstotka. Predlaga tudi, da bi nižja stopnja veljala celotno leto 2027, z možnostjo podaljšanja v leto 2028, če se cene energentov do takrat ne bi vrnile na raven iz februarja 2026.

Kolikšen bi bil dejanski prihranek za posamezno gospodinjstvo, iz analize ni razvidno. Odvisen bi bil od končne vsebine ukrepa, njegovega obsega in prenosa nižje davčne stopnje v cene za odjemalce.

Mervar meni tudi, da leto 2027 ni primeren čas za dodatno zviševanje tarif za uporabo elektrodistribucijskega omrežja. Opozarja sicer, da imajo elektrodistribucijska podjetja prenizke omrežninske prihodke in da primanjkljaj za zdaj pokriva Eles. Njegove možnosti za takšno financiranje pa se zmanjšujejo. Kljub temu ocenjuje, da bi bilo mogoče prihodnje leto premostiti brez dodatnega zviševanja tarif, če bi financiranje distribucijskega omrežja sistemsko uredili po letu 2028. V vmesnem obdobju bi to pomenilo predvsem večje potrebe po zadolževanju elektrodistribucijskih podjetij in Elesa. Odločanje o omrežnini je sicer v pristojnosti neodvisne Agencije za energijo.