Sprememba zakona je podaljševala rok, v katerem je država morala pidom ponuditi premoženje za neizkoriščene lastninske certifikate in tako posegla v njihovo pridobljeno pravico, da izberejo premoženje za zapolnitev t.i. privatizacijske vrzeli. Senat ustavnega sodišča se je sicer strinjal s pobudniki glede navedbe, da je država s podaljšanjem roka, v katerem je morala pidom ponuditi premoženje, posegla v njihove pridobljene pravice.
Vendar pa je ustavno sodišče ocenilo, da ta poseg v premoženjskopravne pravice ni bil nedopusten, saj je bil upravičen z obstojem javne koristi, ki je ni bilo mogoče zaščititi z nobenim blažjim ali primernejšim ukrepom.
Ustavno sodišče prav tako ni videlo kršitve ustave v določbi, ki je predpisovala, da mora SRD v primeru, ko pidi ne bi kupili vsega oziroma dela ponujenega premoženja tudi po ponovno izvedenem postopku za zbiranje ponudb, nanje prenesti neprodano premoženje v sorazmerju z neporabljenimi lastniškimi certifikat na njihovih računih. Očitek pobudnic, da omenjena določba postavlja državljane, ki so svoje certifikate vložile v pide, v bistveno manj ugoden položaj kot tiste, ki so svoje certifikate vložile v druge gospodarske subjekte, je osemčlanski senat ustavnega sodišča ocenil kot neutemeljenega.
