V toni pametnih telefonov stokrat več zlata kot v toni zlate rude

E-odpadki so v osnovi vse naprave, ki za delovanje uporabljajo elektriko ali baterijo (od električnih zobnih ščetk, pametnih telefonov, računalnikov, tablic do televizorjev ...), ki so odslužile svojemu namenu in njihove komponente. In medtem ko količina teh odpadkov dosega zaskrbljujoče količine, ima le malo držav strategijo, kako se z njimi spoprijeti.

Svet, ki se trenutno osredotoča na boj proti dizelskemu gorivu in podobnim "okoljskim grešnikom", namreč pozablja, da inovacije ne ustvarjajo le prednosti, ampak sčasoma tudi nove okoljske izzive - ki bodo najbrž še večji od tistih, ki jih imamo pred seboj danes. Na to opozarjajo tudi razpravljavci letošnjega foruma v Davosu, ki so sicer prav okoljske izzive uvrstili med največje grožnje sodobnega sveta.

E-odpadki se ustvarjajo na vseh nivojih - od posameznikov, preko gospodarstva do z državo povezanih uradov. Vsebujejo tudi snovi kot so zlato, baker in nikelj, celo paladij in indij. Gre za materiale, ki jih je mogoče reciklirati ali drugače ponovno uporabiti. Težava pa je, kako to storiti. Elektronske naprave so namreč kompleksni produkti, v katerih je lahko 1000 različnih snovi.

Kot pravi poročilo, ki je nastalo ob letošnjem foruu v Davosu - e-odpadki trenutno predstavljajo "šele" okoli dva odstotka odpadkov, a na drugi strani pomenijo 70 odstotkov potencialnij nevarnih odpadkov, ki končajo na deponijah. V kompleksnih elektronskih napravah je tudi po 60 snovi, ki jih lahko najdemo v periodnem sistemu.

Po podatkih globalnega monitorja za e-odpadke, je bilo leta 2016 ustvarjenih 44,7 milijonov ton e-odpadkov. Polovica je bila ustvarjena v ZDA in Evropi. In polovico teh odpadkov so ustvarili posamezniki in gospodinjstva s tem, ko so bile odvržene naprave za osebno rabo - računalniki, zasloni, tablice, pametni telefoni ...

Kaj takšne količine pomenijo v praksi? Njihova teža je enaka teži 125.000 potniških letal. Ali 4.500 Eifflovim stolpom. Ali pa območju v velikosti Manhattna.

Pri tem pa bo količina teh odpadkov le še večja. Do leta 2021 naj bi količina presegla 52 milijonov ton, do leta 2040 bodo emisije CO2, ki nastanejo na račun proizvodnje in uporabe elektronskih naprav, predstavljale že 14 odstotkov vse emisij. Do leta 2050 bi se lahko količina e-odpadkov zvišala na več kot 120 milijonov ton, če vmes zanje ne bomo našli vzdržnih rešitev. Do leta 2060 se bo poraba materialov, če ne bomo račeli reciklirati že porabljenih, podvojila.

Težava je v veliki meri hitrost, s katero vse te naprave postanejo "stvar preteklosti" in končajo na smetiščih. Vprašanje, kako reciklirati te odpadke, zato postaja eno najbolj perečih vprašanj.

Pametni telefon = hamburger?

Ena od rešitev se zagotovo skriva tudi v zmernem potrošništvu, a kot ugotavlja poročilo, se ljudje tudi pri elektroniki vse pogosteje brzdamo podobno težko kot gostje restavracije s hitro hrano - apetit po novem je nenasiten.

Proizvajalci v želji po vse večjem zaslužku tekmujejo s tem, kdo bo hitreje na trg pošiljal zanimivejše proizvode, kdo bo "postavljal trende", ki jim bodo ljudje sledili. Gre za naprave, ki so vse cenejše, posledično na voljo vse širšemu krogu Zemljanov, ki pa se ne zavedajo, da z napravami, na katerih berejo novice o tem, kako bo k varovanju okolja pripomoglo, če pojedo zrezek manj, tudi sami ustvarjajo zelo resen okoljski problem, če v hrepenenju po sledenju trendom, na smetišče mečejo še vedno uporabne naprave.

Eno od poročil o gibanjih na globalnem trgu elektronskih naprav pravi, da bo ta trg z okoli 101 bilijona dolarjev v letu 2017, zrasel za šest odstotkov do leta 2024. Globalna rast uporabe teh naprav se ne znajšuje in k prihodnji rasti bo še vplival razvoj 3G in 4G tehnologij na območjih držav v razvoju, pa tudi razvoj na področju ustvarjanja "pametnega doma".

Recikliranja le za vzorec

A medtem ko na trg prihajajo nove in nove naprave - na veliko veselje potrošnikov - je le malo preboja na področju recikliranja. Celo v EU, vodilnem kontinentu, ko gre za recikliranje e-odpadkov, v tem procesu konča le 35-odstotkov tovrstnih odpadkov. Globalno povprečje je 20 odstotkov. Za okoli 80 odstotkov e-odpadkov pa ni popolnoma jasno, kje končajo - večina kar na "običajnih" smetiščih, predvideva poročilo.

V elektronskih napravah ni nič biorazgradljivega. Zato vsa teža recikliranja leži na industriji, da iz naprav pobere materiale, kar je zapleten postopek, trenutno gre industriji še najbolj od rok recikliranje plastičnih komponent naprav.

Ljudje, ki po smetiščih iz naprav odstranjujejo (nevarne) materiale

Ob relativni zaspanosti uradne industrije, pa v državah v razvoju, kjer ti odpadki večinoma končajo, cveti neformalni sektor, ki v praksi pomeni, da po gorah odpadkov kopljejo ljudje, ki iz zavrženih naprav pobirajo materiale - tudi takšne, ki lahko resno ogrozijo zdravje, če z njimi ne ravnamo, kot je treba - na primer živo srebro, kadmij ali svinec.

Kar odpira nov spekter težav. Ob tem, da spiranje teh odlagališč pomeni, da se v vodo stekajo škodljive snovi, da prodirajo v zemljo in ljudi, nato ljudje na teh območjih v stik s škodljivimi snovmi prihajajo še neposredno, kar je zelo nevarno za njihovo zdravje. Številni celo segrevajo naprave, da bi se plastika stopila in bi prišli do želenih materialov. Pri tem se seveda sprošča vrsta strupenih toksinov.

V številnih državah tretjino teh "delavcev" predstavljajo otroci in ženske, posledice pa so hude. Od splavov do prezgodnjih rojstev, nižje porodne teže, več prirojenih napak, več mrtvih otrok pri porodu. Pri odraslih pa težave v spektru od bolezni dihal do celo raka, navaja nekaj strokovnjakov.

Po podatkih organizacije ILO se v Nigeriji 100.000 ljudi preživlja na račun tega "neformalnega sektorja", na Kitajskem okoli 700.000.

Ne, računalnik ni okolju prijazen

Strokovnjaki tudi opozarjajo, da ljudje zelo podcenjujejo okoljske vplive sodobne tehnologije. Proizvodnja tone prenosnih računalnikov povzroči za 10 ton CO2 - še preden vi napravo sploh prižgete.

Zakonodajo, ki ureja ravnanje z e-odpadki ima na primer le 67 držav, preostanek sveta se temu še ni posvetil.

Po drugi strani pa je vrednost e-odpadkov precejšnja. V toni pametnih telefonov je stokrat več zlata kot v toni zlate rude. Podatki pravijo, da je bilo leta 2016 odvrženih 435.000 ton pametnih telefonov.

Rešitve?

Strokovnjaki rešitve vidijo v krožni ekonomiji, za kar pa bi bilo potrebnih več prilagoditev. Tako bi morali produkte že v osnovi načrtovati kot izdelke, ki bodo nekoč reciklirani, kar bi se moralo začeti že pri oblikovanju naprav. Analitiki priporočajo, da bi podjetja okrepila shemo odkupa stare naprave ob nakupu nove, s čimer bi bilo jasno, kje te naprave končajo. Priporočajo dodatne vzpodbude za recikliranje. Na eni strani bi se temu morala prilagoditi industrija recikliranja, na drugi strani pa bi se morali k temu zavezati pri proizvodnji novih naprav. Tako na primer Kitajska načrtuje, da bodo do leta 2025 novi izdelki vsebovali vsaj 20 odstotkov recikliranih komponent.

Razmislek gre tudi v smeri, kako podaljšati življenjski cikel produktov, kako znova vzpodbuditi miselnost, da se izdelek popravi, namesto zavrže. Pa tudi v smeri, kako narediti oskrbovalno verigo ne enosmerno, ampak povratno - kako torej doseči, da se materiali, ko naprava odsluži, vrnejo na svoj začetek v novi proizvodnji in ne končajo na smetišču. 

Takšen pristop bi ustvaril tudi nova delovna mesta - po nekaterih ocenah več milijonov, menijo strokovnjaki in znižal stroške za potrošnike do leta 2030 za sedem odstotkov in za kar 14 odstotkov do leta 2040.