"Slovenija ima enega najnižjih primanjkljajev v Evropi", je ob sprejemanju rebalansa letošnjega proračuna 1,3 odstotni primanjkljaj pomirjujoče komentiral finančni minister Anton Rop.
Komentiral je seveda tekoči primanjkljaj, za katerega odgovarja sam. Gasparijevo dediščino, to je zamikanje proračunskih obveznosti v prihodnja leta, ki jih je sedanja vlada, da bi se izognila prevelikemu političnemu plačilu, v preteklih mesecih končno morala priznati, minister Rop striktno ločuje od tekočega primanjkljaja. Sam pač ne more plačevati grehov svojega predhodnika in nenazadnje tudi svojega nadrejenega.
Toda problem zato ni nič manjši. Skupni primanjkljaj je že dosegel 140 milijard tolarjev, to je 2,8% BDP in Slovenija bi se kot članica unije danes pridružila v Bruslju obravnavanim državam.
Pa je to tudi resnični primanjkljaj, ali pa kakšen del ministri skrivajo v "rešilnih" bilančnih postavkah? Četrtkov nastop poslanca Nove Slovenije Andreja Bajuka kaže, da se dogaja ravno to: Vlada evidentira vnočevanje državnih garancij kot kapitalske naložbe v podjetjih, Slovenskim železnicam daje posojila, ki jih ne evidentira kot investicije, napačno prikazuje stroške posojil za Temeljne razvojne programe. Teh Bajukovih navedb minister Rop ni zanikal.
Pod črto to pomeni, da vlada v proračunu enostavno prikazuje manjše odhodke in s tem tudi manjši primanjkljaj, da skratka bilanco poslovanja olepšuje podobno kot Enroni, Mercki, Vivendiji. O sindromu WorldComa v državnih financah Republike Slovenije pa bi bilo potrebno odpreti novo poglavje.
Pretiravamo? Koliko lahko podjetje Slovenija še prenese? Koliko lahko prenesejo proračuni evropskih držav? Računica je v končni fazi izjemno preprosta: porabiš lahko le toliko, kot imaš. Premetavanje številk v različne postavke in olepšave dejanskega stanja je lahko učinkovita taktika, a pogubna strategija.