'Zaposlovanje po potrebi', oblika zaposlitve v skladu s katero delavec dela samo takrat, kadar ga potrebujejo in je plačan izključno glede na količino opravljenega dela, ni v nasprotju s pravom Evropske unije, se glasi sodba, ki jo je minuli teden objavilo Sodišče Evropskih skupnosti.
Pri takšnem načinu dela, ki ni primerljiv z zaposlitvijo s polnim delovnim časom, prav tako pa tudi ne z zaposlitvijo s polovičnim delovnim časom, sodniki v Luksemburgu ne vidijo nič spornega in ocenjujejo, da ne gre niti za diskriminacijo tako zaposlenih delavcev niti za diskriminacijo žensk, ki predstavljajo večino zaposlenih na ta način.
Plačani po potrebi, delate po potrebi
Nicole Wippel, zaposlena pri podjetju Peek & Cloppenburg na Dunaju, je oktobra 1998 z omenjenim podjetjem podpisala pogodbo, v skladu s katero se je strinjala, da bo zaposlena zgolj občasno, odvisno od količine dela, hkrati pa ji je pogodba omogočala, da brez navajanja razlogov odkloni ponujeno delo. Obe strani sta se tako odpovedali možnosti, da bi natančno določili obseg dela. Wipplova je bila do junija 2000 občasno zaposlena pri omenjenem podjetju, včasih je v skladu s pogodbo tudi zavrnila ponujeno delo.
Junija 2000 je omenjena delavka proti podjetju Peek & Cloppenburg vložila tožbo in zahtevala izplačilo za maksimalen obseg dela, ki bi ga lahko opravila v tem času. Porajalo se je namreč vprašanje, ali pogodba, ki jo je podpisala, ni bila moralno sporna, saj ji je dajala zgolj možnost, da ponujeno delo sprejeme ali odkloni, medtem ko v času, ko dela ni bilo, ni dobila nikakršnega plačila oziroma odpravnine.