Evropa bi ekspresno odpirala rudnike: 'To je ruska ruleta z vodo'

Nova analiza organizacije Watershed Investigations kaže, da se več kot polovica od 33 novih ali razširjenih rudnikov, ki jih je Evropska komisija uvrstila med strateške projekte, nahaja na območjih, ki se v zadnjih dveh desetletjih izrazito izsušujejo. Skoraj polovica jih leži na območjih, ki so v zadnjih mesecih doživela sušne razmere, četrtina pa na območjih, ki jih evropske institucije že danes uvrščajo med vodno najbolj obremenjena.

V središču spora je vprašanje, ali lahko Evropa hkrati vodi zeleni prehod in zaščiti svoje vse bolj omejene vodne vire, poroča Guardian.

Evropska komisija je letos določila 47 tako imenovanih strateških projektov, med katerimi je 33 rudnikov. Ti bodo deležni hitrejših postopkov pridobivanja dovoljenj, politične podpore in v nekaterih primerih tudi evropskega financiranja.

Cilj je jasen. Povpraševanje po kritičnih mineralih se je od leta 2010 potrojilo. Zaradi umetne inteligence, baterij, električnih vozil, vetrnih elektrarn in obrambne industrije naj bi se do leta 2030 ponovno več kot podvojilo.

Po ocenah strokovnjakov naj bi se potrebe po grafitu, litiju in kobaltu do leta 2050 povečale za skoraj 500 odstotkov v primerjavi z letom 2020. Evropska unija želi zato zmanjšati odvisnost od uvoza in razviti lastne vire. Toda ravno tukaj se pojavi problem.

Rudarstvo velja za eno najbolj vodno intenzivnih industrij. Voda je potrebna za predelavo rude, zatiranje prahu, upravljanje odpadkov in izčrpavanje rudniških jam.

Čeprav sodobni rudniki velik del vode reciklirajo, še vedno potrebujejo velike količine novih vodnih virov.

Po podatkih analize je šest strateških rudnikov načrtovanih v najbolj vodno obremenjenih delih Španije. Dodatni projekti nastajajo tudi na Portugalskem in v Grčiji. Vse tri države se že danes uvrščajo med deset evropskih držav z največjimi težavami zaradi pomanjkanja vode.

Leta 2024 je morala Katalonija zaradi najhujše suše v zgodovini razglasiti izredne razmere. V Andaluziji so uvedli omejitve porabe vode. Na Portugalskem pa je bilo leta 2022 kar 96 odstotkov ozemlja prizadetega zaradi hude ali izjemne suše.

Posebno zaskrbljenost med okoljevarstveniki povzroča podatek, da Evropska komisija pripravlja prenovo okvirne vodne direktive, enega najpomembnejših evropskih zakonov za zaščito rek, podtalnice in mokrišč.

Uradni cilj sprememb je zmanjšati birokratske ovire in olajšati dostop do strateških mineralov.

Evropsko rudarsko združenje Euromines že dlje časa zahteva spremembe. Med drugim si želi daljših rokov za doseganje ciljev glede kakovosti voda, večje pravne predvidljivosti in sprememb pri izvajanju načela, da se stanje vodnih teles ne sme poslabšati.

Okoljske organizacije opozarjajo, da bi takšne spremembe lahko pomembno oslabile varovalke, ki danes ščitijo evropske vodne vire.

Med najostrejšimi kritiki je direktor Inštituta Združenih narodov za vodo, okolje in zdravje Kaveh Madani. Po njegovem mnenju so sedanje zaščite že zdaj precej šibke in polne vrzeli.

"Pospeševanje rudarskih projektov na vodno obremenjenih območjih z rahljanjem okoljskih varovalk je oblika ruske rulete," opozarja.

Po njegovih besedah se lahko projekt kratkoročno zdi gospodarsko koristen, vendar lahko ena sama večja napaka povzroči dolgoročno škodo ljudem, rekam, podtalnici in ekosistemom. "Posledice so lahko trajne ali celo nepopravljive," opozarja.

Podobno meni tudi Sara Johansson iz Evropskega okoljskega urada, ki trdi, da rudarska industrija ni predložila dokazov, da je prav vodna direktiva glavni razlog za počasno potrjevanje rudnikov. "Slabitev teh zaščit zmanjšuje vodno odpornost Evrope. Račun pa bodo na koncu plačali davkoplačevalci, kmetje in lokalne skupnosti," opozarja.

Evropska komisija kritike zavrača. Poudarja, da so vse strateške projekte pregledali neodvisni strokovnjaki in da bodo morali še naprej spoštovati evropsko okoljsko zakonodajo.

Tudi rudarska podjetja poudarjajo, da uporabljajo zaprte sisteme kroženja vode, izvajajo monitoring in pripravljajo okoljske študije, ki naj bi zmanjšale tveganja.

Toda okoljevarstveniki opozarjajo, da vprašanje ni le tehnologija, temveč predvsem lokacija.

Evropa se tako sooča s paradoksom zelenega prehoda. Za proizvodnjo baterij, sončnih panelov, umetne inteligence in električnih vozil potrebuje vedno več kritičnih mineralov. Za njihovo pridobivanje pa potrebuje ogromne količine vode – dobrine, ki je na jugu Evrope vse manj. Prav zato postaja vprašanje, kako zagotoviti strateške surovine, ne da bi pri tem ogrozili vodne vire in resno prizadeli okolje, eno ključnih političnih in okoljskih dilem prihodnjega desetletja.