Nevaren fokus vojne na energetski infrastrukturi: kam bodo poletele cene?

Prelomni trenutek je bil izraelski napad na iranski South Pars, ogromno plinsko polje na svetu, ki si ga Iran deli s Katarjem. South Pars je za Iran bistven, po ocenah mednarodnih virov je prav iz tega sistema odvisen velik del iranske oskrbe z zemeljskim plinom, ta pa poganja proizvodnjo elektrike, ogrevanje in del industrije. Napad zato ni bil le simboličen, ampak je zadel neposredno energetsko hrbtenico države. 

Da je sledil silovit odziv, zato ni presenetljivo. Le nekaj ur po napadu na South Pars so tako iranske rakete zadele katarsko industrijsko mesto Ras Laffan, ki je ključno energetsko vozlišče za izvoz utekočinjenega zemeljskega plina. V Združenih arabskih emiratih so po napadih in prestreženih raketah ustavili delovanje v plinskem kompleksu Habshan in na naftnem polju Bab, iranski napadi pa so po poročanju agencij dosegli tudi druga energetska območja v Zalivu. Med zadetimi tarčami se omenja še Shah gas field pri Abu Dabiju, tarča napada z dronom pa je bila tudi kuvajtska rafinerija Mina Al-Ahmadi, ena največjih na Bližnjem vzhodu. Vse skupaj jasen znak, da se konflikt širi iz vojaške v energetsko-gospodarsko sfero.

Kje smo zdaj? Sean Hyatt, strokovnjak za globalno energetiko z Univerze Južne Kalifornije, je za DW ocenil, da ga je izraelski napad na South Pars presenetil. Pričakoval je, da bodo napadi omejeni predvsem na vojaške cilje. Podobno je bilo tudi mnenje mnogih drugih analitikov ob začetku konflikta, ki so pričakovali, da bodo upoštevane nekatere rdeče črte. 

Evropska referenčna cena plina TTF je zjutraj poskočila za 24,5 odstotka na 67,89 evra za megavatno uro, v nekem trenutku celo za več kot 30 odstotkov, poroča focus. de. Takoj so po napadu na plinski objekt poskočile tudi cene nafte, kar kaže na dvoje - najprej na nadomestni učinek, kar pomeni, če je na voljo manj plina, lahko države za proizvodnjo elektrike preidejo na dizel ali druge derivate. Potem pa, kar je pa po Hayattovem mnenju še pomembnejši razlog, da trg zdaj v cene vračunava tveganje, da to ne bo zadnji napad na energetske objekte. Trgi se torej ne odzivajo samo na konkretno škodo, ampak predvsem na strah pred nadaljnjo eskalacijo.

Višje cene nafte hitro vplivajo na cene goriv, višje cene plina pa se z zamikom prenesejo na ogrevanje in elektriko. Energetsko intenzivne industrije so pod dodatnim pritiskom, kar lahko na koncu pomeni višje cene izdelkov za potrošnike. Posledice se kažejo tudi drugje. Katar proizvaja približno tretjino svetovnega helija, ki je ključnega pomena za proizvodnjo čipov. Motnje v dobavi lahko upočasnijo proizvodnjo po vsem svetu.

Ameriški podpredsednik JD Vance je sicer poskušal pomiriti javnost in dejal, da gre za začasen šok ter da se bodo cene energije po koncu operacije vrnile na normalno raven. A Hyatt pa opozarja, da je vse odvisno od tega, kaj pomeni "začasno". Če bodo večji energetski objekti v Savdski Arabiji, Bahrajnu ali Katarju resneje poškodovani, bi to lahko pomenilo mesece motenj in vztrajno visoke cene.

ZDA po njegovih besedah pri zemeljskem plinu niso tako ranljive kot Evropa ali Azija, saj so njihove domače cene precej bolj ločene od svetovnih. Ameriški izvozni terminali za utekočinjen plin že delujejo na meji zmogljivosti, zato ZDA ne morejo preprosto povečati izvoza in nadomestiti primanjkljaja na svetovnem trgu. Pri nafti pa je slika drugačna. Tudi ZDA občutijo posledice, saj so cene nafte močno narasle, deloma prav zaradi zastojev v Hormuški ožini.

Hormuška ožina sicer ostaja ena najnevarnejših točk tega konflikta. Hyatt poudarja, da to ni problem le za druge države, ampak tudi za ZDA. Ko se pretok skozi to ključno pomorsko ozko grlo upočasni ali skoraj ustavi, se to hitro prelije v svetovne cene nafte. V Aziji so posledice še izrazitejše. Kitajska, ki je močno odvisna od bližnjevzhodne nafte, je po njegovih besedah že občutila močan skok cen, nekatere države pa so začele omejevati izvoz rafiniranih goriv, da bi zaščitile domačo oskrbo.

Ključna razlika je tudi med začasnim zastojem proizvodnje in dejanskim uničenjem infrastrukture. Če gre samo za ustavljeno proizvodnjo ali težave pri transportu, bi se energenti ob ponovnem odprtju poti lahko vrnili na trg razmeroma hitro, morda v dveh tednih. Če pa pride do večjih poškodb rafinerij ali LNG-terminalov, govorimo o obdobju od šestih mesecev do enega leta.

Na vprašanje, kdo bi sploh lahko nadomestil tako velik izpad, Hyatt odgovarja precej neposredno: v celoti ga ne bi mogel nihče. Nekatere države bi lahko povečale proizvodnjo na robu svojih zmogljivosti. Rusija bi ob manjših omejitvah lahko dodala del količin, Venezuela nekaj sto tisoč sodov, tudi ZDA bi lahko povečale proizvodnjo, vendar vse skupaj ne bi v celoti nadomestilo izpada. Cene bi tako ostale visoke, morda ne povsem eksplozivne, a še vedno občutno povišane.

Ena pomembnejših dolgoročnih posledic bi lahko bila pospešena gradnja novih cevovodov, ki bi obšli Hormuško ožino. Hyatt meni, da bo prav ta vojna verjetno dodatno spodbudila države Arabskega polotoka, da zgradijo več kopenskih poti za izvoz nafte in plina.

Po njegovih besedah pa pri energiji očitno ni več pravih rdečih črt. Najbolj ga skrbi, da bi se vojna razširila še na objekte, povezane z oskrbo z vodo. Če bi bili tarča razsoljevalni obrati, ki v nekaterih državah zagotavljajo skoraj vso pitno vodo, bi lahko Zaliv doživel veliko humanitarno krizo. To bi pomenilo, da vojna ne ogroža več le energije in gospodarstva, ampak osnovne življenjske pogoje prebivalstva.

Težave se na obzorju pomembno rišejo za Evropo. Evropa je močno odvisna od uvoza srednjih destilatov, torej predvsem dizla in letalskega goriva, pomemben del teh količin pa prihaja prav z Bližnjega vzhoda. Če bi se napadi na rafinerije v Zalivu nadaljevali, bi to pomenilo dražji transport, dražje lete in nov inflacijski pritisk. Cene goriv se namreč hitro prelijejo v širše gospodarstvo, od logistike do cen izdelkov v trgovinah.

Tako kot je Evropa po ruski invaziji na Ukrajino ugotovila, kako nevarna je odvisnost od zunanjih virov, se zdaj podobno vprašanje odpira tudi v luči vojne na Bližnjem vzhodu. Države bodo tako po mnenju poznavalcev spet morale razmišljati, kako povečati lastno energetsko samozadostnost z domačim plinom, jedrsko energijo, obnovljivimi viri in boljšo infrastrukturo.

Izkušnje iz Iraka in iz Ukrajine po ruskih napadih na energetsko omrežje kažejo, da je energetsko infrastrukturo bistveno težje obnoviti, kot se pogosto zdi v prvih političnih izjavah. Na papirju se lahko zdi, da gre za objekte, ki jih je mogoče hitro popraviti in znova vključiti v sistem. V praksi pa so stvari precej bolj zapletene. Ko so enkrat zadeti ključni proizvodni obrati, cevovodi, transformatorske postaje, skladišča ali logistične povezave, ne gre več le za vprašanje ene poškodovane točke, ampak za celotno verigo, ki mora znova začeti delovati usklajeno.

Prav to je bil problem v Iraku, kjer se je po invaziji dolgo predvidevalo, da bo mogoče energetski sistem razmeroma hitro postaviti nazaj na noge. A se je izkazalo, da so bili objekti poškodovani bolj globoko, kot so sprva domnevali, obnova pa je bila počasna, draga in polna logističnih zapletov. Podobno se je pokazalo tudi v Ukrajini, kjer ruski napadi niso prizadeli le posameznih elektrarn ali omrežij, ampak celoten sistem proizvodnje, prenosa in distribucije energije. Tudi kadar je mogoče del infrastrukture hitro sanirati, ostajajo težave z rezervnimi deli, varnostjo delovišč, pomanjkanjem strokovnjakov in novimi napadi.

To je pomembno tudi v sedanji vojni. Če so pod udarom plinska polja, LNG-terminali, rafinerije in druga ključna vozlišča v Zalivu, posledice ne bodo nujno omejene le na nekaj dni ali tednov. Četudi se spopadi umirijo, lahko škoda na proizvodnih kapacitetah ostane še dolgo. In prav v tem je največja nevarnost: ne le trenutni šok na trgih, ampak možnost, da se motnje v oskrbi zavlečejo za mesece ali celo dlje.

V regiji medtem narašča tudi neposredna politična napetost. Katar, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati so iranske napade ostro obsodili, kar kaže, da vojna ni več omejena le na neposreden spopad med Iranom in Izraelom, ampak vse bolj vleče vase tudi širši zalivski prostor. Za te države to ni le vprašanje zunanje politike ali varnosti, ampak tudi vprašanje notranje stabilnosti, gospodarske varnosti in mednarodnega ugleda.

Še posebej zgovorna je bila izjava savdskega zunanjega ministra, da si kraljevina pridržuje pravico do vojaškega odgovora, če bo to potrebno. Takšna izjava pomeni pomemben signal. Po eni strani je opozorilo Iranu, da se napadi na energetsko infrastrukturo sosed ne bodo nujno končali le pri diplomatskih protestih. Po drugi strani pa kaže, kako hitro se lahko vojna razširi v širši regionalni konflikt, v katerem ne bi bilo več govora le o povračilnih napadih, ampak o neposrednem vstopu novih držav v vojaško dogajanje.

To pa bi pomenilo še večje tveganje za energetske tokove, promet skozi Hormuško ožino in stabilnost svetovnih trgov.

Vprašanje, zakaj eskalacija konflikta na polje energetike, je na mestu. Napad na plinsko polje South Pars je bil strateško premišljen korak. Izraelska logika je relativno jasna, če želiš oslabiti državo, ne zadeneš le njene vojske, ampak njeno delovanje kot celoto. V primeru Irana to pomeni energijo. 

Vendar pa takšna strategija nosi tudi visoko tveganje. Energetska infrastruktura v Zalivu je med najbolj občutljivimi in hkrati najbolj povezanimi sistemi na svetu. To pa pomeni, da konflikt ni več omejen, ampak se širi na ključne globalne energetske točke.

Zato se pojavlja vprašanje, ali je bila poteza strateško smiselna ali preveč tvegana. Kratkoročno lahko tak napad oslabi Iran in poveča pritisk na režim. Dolgoročno pa lahko sproži spiralo napadov na energetske objekte, ki jih ni mogoče enostavno nadzorovati. Vsak naslednji udarec povečuje tveganje za širšo regionalno vojno in za resne motnje v globalni oskrbi z energijo.