FOTO in VIDEO: Vercelli, italijanska prestolnica riža

Riž so v Italiji začeli gojiti okoli leta 1540. V okolici Milana je bilo namreč ogromno močvirnatih področij, zato so se družine, ki so vladale v Milanu, med njimi družina Sforza, odločile, da s temi območji naredijo nekaj koristnega – in začele so gojiti riž.

Italija je največja pridelovalka riža v Evropi. Na leto ga pridelajo kar 1.350.000 ton, na drugem mestu je Španija, nekaj riža je še na Portugalskem, zelo malo pa tudi v Grčiji, na jugu Francije, na Madžarskem, v Romuniji in v Makedoniji. Na svetu seveda primat drži Kitajska s 400.000.000 tonami. Celotna svetovna pridelava pa znaša 500.000.000 ton.

Podjetje Riso Gallo je eno največjih predelovalcev riža v Evropi in eno najstarejših podjetij v Italiji. V podjetju vsako leto odkupijo in zmeljejo 120.000 ton riža ter prodajo okoli 50 milijonov škatel po vsem svetu (glavni trgi so: Velika Britanija, Francija, Španija, Švica in Portugalska). Trenutno ga pod svojo blagovno znamko izvažajo v 75 držav na svetu, ki pa se v ZDA imenuje drugače (tamkajšnja znana vinarska družina se namreč piše Gallo (svoj produkt sicer prodajajo pod drugo blagovno znamko), izvira pa iz Sicilije, zato so podpisali sporazum, v katerem so se zavezali, da imena Gallo v ZDA in Kanadi ne bodo uporabljali, logo pa je enak, saj ta ni sporen. Zamenjali so prvi črki, tako da se tam njihov riž imenuje Bello, kar pomeni lepo in to jim je po besedah izvoznega menedžerja Alejandra Titiunika v ZDA zelo všeč.

V Italiji ima Riso Gallo 22 odstotni delež na trgu riža (včasih je bil ta delež še veliko večji, a je tudi tu kriza naredila svoje, saj ljudje veliko bolj gledajo na ceno).

Na dan v tovarno prispe okoli 20 tovornjakov, vsak pripelje po 25 ton riža. Tovarna obratuje 24 ur na dan (šest dni v tednu), delavci pa delajo v treh osemurnih izmenah. Na vsako izmeno pride po 22 delavcev (4 pri sprejemu riža, 10 na toplotni obdelavi riža in 8 na rjavem rižu), saj so procesi avtomatizirani. Vsak dan ob 9:15 menedžerji z različnih področij (prodaje, kakovosti ...) preverijo, kakšen je riž, ki so ga v tovarni predelali dan prej. Kakovost namreč pri podjetju Riso Gallo jemljejo zelo resno. V njihovem rižu tako ne boste dobili rjavega, rumenega ali črnega zrna. V podjetju zelo veliko dajo tudi na sledljivost proizvoda. Na črtni kodi se da tako med drugim videti, od katerega kmeta je prišel riž, kdo ga je pakiral in druge informacije, s katerimi se zagotavlja sledljivost proizvoda.

Riž, ki ga v tovornjakih v tovarno vozijo vse dni v letu (pridelek sicer žanjejo septembra in oktobra), v laboratoriju, ki je pomanjšana kopija tovarne, naprej analizirajo, šele nato, če zadovoljuje njihove pogoje, ga sprejmejo. Najprej ga očistijo, saj se v njem lahko znajdejo kakšna slama, majhni kamenčki, pa tudi kakšna miška. Nato ga predelajo za uživanje. Okoli 40 - 50 odstotkov ga toplotno obdelajo (parboiled), ostalo pa oluščijo med dvema mlinskima kamnoma. Prah, ki nastane ob tem, prodajo naprej za krmo živini, saj ima zelo veliko vitaminov, lupino pa za kurivo. Ob luščenju se nekatera zrna zlomijo. V rižu Riso Gallo teh ne sme biti več kot 3 odstotke (italijanski zakon sicer za riž 1. kakovosti dovoljuje 5 odstotkov). Zlomljen riž se namreč razkuha, ne more biti 'al dente'.

V Italiji je vsak riž poimenovan. Ne pravijo mu samo riž, ampak ga poimenujejo po vrsti riža. Poznajo kar 50 različnih vrst riža. Najboljše so Arborio, Carnaroli in Vialone Nano, omenjene vrste pa so tudi najbolj znane, ki jih izvažajo v podjetju Riso Gallo. V Slovenijo in na Hrvaško izvažajo tudi vrsto Sant'Andrea in še nekatere druge. V podjetju sicer predelujejo enajst različnih vrst riža.

V Italiji so pravila glede riža zelo stroga. Če je bil na primer v strojih Arborio riž, moraš pred drugo vrsto riža (denimo Carnaroli), vse stroje ustaviti in očistiti. Mešanice namreč niso dovoljene, ne sme jih biti niti 1 odstotek, v nasprotnem primeru sledi kazen ali celo zaprtje tovarne. Glede tega so zelo strogi.

Polovica proizvodnje riža v Italiji je riža za rižote (italijanski riž je za to jed idealen, saj je zelo kremast), polovica pa je dolgozrnatega riža, ki pa ga izvažajo.

Proizvodi Riso Gallo

Ker rižota za današnji hitri tempo zahteva precej časa (skupaj s pripravo približno 45 minut), so v podjetju pred 15 leti razvili že pripravljene rižote, poimenovane pronto, pri katerih je potrebno dodati samo vodo (to proizvajajo v tovarni, ki je štiri kilometre stran od tovarne). Potem, ko v velikih nerjavečih posodah naredijo rižoto, to dehidrirajo, zaradi česar se omaka vpije v riževa zrna. In tako ostane, dokler je ne odprete v vaši kuhinji. Za pripravo potrebujete samo 12 minut. Trenutno je na voljo 12 različnih okusov, med drugim: rižota z žafranom, s štirimi siri, z gobami, z beluši, s tartufi … Ker pa je veliko ljudi reklo, da ne moreš reči izdelku, za pripravo katerega je potrebnih 12 minut, pronto (v prevodu pripravljeno), saj je to ob današnjem času veliko, so v roku enega leta razvili risotto espresso, za pripravo katere sta potrebni le dve minuti v mikrovalovni pečici (trenutno obstajajo štirje različni okusi). Ker je espresso že moker, se ga lahko uživa tudi brez kuhanja. V mikrovalovni pečici ga namreč samo pogreješ. Te delajo v Veliki Britaniji. Proizvajajo pa še risotto box, ki v mikrovalovni pečici potrebuje le 90 sekund (te delajo v Franciji). V njihovem asortimanu je tudi kombinacija treh žit: ječmena, pire in riža, ki se imenuje 3 cereali. Riso Gallo ponuja tudi espresso basmati, črn, jasminov, rdeč in suši riž (trenutno je slednji zelo v trendu). Za vse tiste, ki so alergični na gluten, pa so na voljo testenine brez glutena. Narejene so iz riža, za to, da imajo rumeno barvo, pa jim dodajo koruzo. Nov proizvod v Riso Gallo sicer razvijejo vsake pol leta, skupno pa imajo 100 – 200 produktov.

Podjetje sta leta 1856 v Ženevi ustanovila Luigi Frugone in Cesare Preve, da bi v južno Ameriko izvažala uvožen riž. Preve je že leta 1810 obiskal južno Ameriko, leta 1905 pa so ustanovili še podjetje v Buenos Airesu v Argentini. Zdaj podjetje vodi že šesta generacija družine Preve, 72-letni oče s svojimi tremi sinovi (družina Frugone se je kasneje iz podjetja umaknila).

Podjetje v Italiji (zaradi ugodnih pogojev za gojenje riža – podnebja, vrste prsti in pokrajine) stoji v mestecu Robbio s 6.000 prebivalci, in sicer na poti od cerkve do pokopališča, zato se je ulica včasih imenovala pokopališka ulica, kar pa odgovornim v podjetju ni bilo niti najmanj všeč. Ime so želeli spremeniti, to pa jim je uspelo šele, ko so mestu postavili novo nogometno igrišče. Od takrat naprej se imenuje po potomcu soustanovitelja podjetja Riso Gallo Riccardu Preveju (v izvirniku Viale Riccardo Preve), pripadniku četrte generacije (umrl je leta 1978), ki je bil ena od ključnih oseb v podjetju.

Riccardo je pol leta preživel v Italiji, pol pa v Argentini. V južni Ameriki je bil tudi leta 1939, ker pa se je v Evropi začela vojna, se ni mogel vrniti v Italijo. Riž so takrat prodajali po želeni količini v papirnatih vrečkah, ob opazovanju prijatelja, ki je prodajal vermut v steklenicah, pa je prišel na misel, da bi začel riž prodajati v enokilogramskih pakiranjih v škatlah. A kaj dati nanjo? Ker je bilo v tistem času veliko ljudi v Argentini nepismenih, je prišel na fantastično idejo, da na spodnjo stran škatle napiše ime podjetja Preve, zgoraj pa jo opremi s slikami živali, ki ponazarjajo vrsto riža (med drugim se je odločil za slona, jelena, laboda, petelina, žirafe, orla, tigra, leva ...). Ker pa je po nekdaj letih vse skupaj postalo preveč komplicirano, se je odločil, da bo obdržal le petelina (ta je simboliziral najkakovostnejši riž - gallo namreč pomeni petelin – op. a.), ki je tako postal simbol in blagovna znamka podjetja. Po koncu vojne (leta 1946) se je vrnil v Italijo in s sabo prinesel tudi blagovno znamko, Frugoneja pa je prepričal, da je mogoče riž prodajati v škatlah.