Na udaru čedalje več družbenoekonomskih dejavnosti

IEA vsako leto pripravi energetsko napoved. Njihovi zadnji izračuni kažejo, da bo na podlagi trenutnih podnebnih politik nacionalnih vlad po svetu povpraševanje po premogu, nafti in zemeljskem plinu doseglo vrh v tem desetletju. Toda padec premoga, nafte in plina bo glede na projekcije zelo majhen, komaj sedemodstoten. "Te napovedi je treba jemati z rezervo, saj je IEA podobno napovedovala že pred letom 2020. Pozitivni trend, iz katerega prihajajo te napovedi, je hitra rast deleža obnovljivih virov v zadnjih treh letih, ampak ni gotovosti, da se bo trend nadaljeval," pojasnjuje podoktorski raziskovalec na Univerzi v Barceloni in strokovnjak okoljske ekonomije Aljoša Slameršak.

 Organizacija držav izvoznic nafte (OPEC) se z napovedmi IEA seveda ne more strinjati. Generalni sekretar, njegova ekscelenca Haitam Al Ghais, svari, da takšne trditve in ugotovitve lahko povzročijo "spektakularen" propad svetovnega energetskega sistema in so zelo tvegane. "To bi povzročilo energetski kaos v nepredstavljivem obsegu, s hudimi posledicami za gospodarstva in milijarde ljudi po vsem svetu." 

Letos že za skoraj 300 milijard evrov škode

Svet medtem drsi v čedalje bolj zapleteno situacijo. Konflikt v Ukrajini, konflikt na Bližnjem vzhodu, visoka inflacija, višji stroški zadolževanja, povišane ravni dolga in seveda globalne povprečne površinske temperature, ki so (že) 1,2 stopinje Celzija nad predindustrijskimi nivoji, brez znakov upočasnitve rasti emisij toplogrednih plinov. Vremenske ujme so letos zahtevale tisoče življenj po svetu. Stroški poplav, požarov in drugih ujm znašajo že 300 milijard evrov, od česar je bila zavarovana le tretjina vsega premoženja. 

Energetski sektor ostaja glavni vzrok nevarno onesnaženega zraka, ki posredno in neposredno prizadene 90 odstotkov svetovnega prebivalstva, približno šest milijonov ljudi pa vsako leto umre zaradi posledic onesnaženja.

Neto ničelne emisije (Net zero) do leta 2050 bi teoretično omogočile svetu, da ostane znotraj 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijskimi nivoji do konca 21. stoletja. Toda vse bolj je jasno, da bodo cilji, h katerim se je s podpisom pariškega sporazuma obvezala tudi Slovenija, težko doseženi. 

Kako dolgo bomo sploh še lahko uživali v zimskih radostih?

Povprečne globalne temperature so v zadnjih 18 mesecih že več kot enkrat začasno presegle mejo 1,5 stopinje nad predindustrijsko dobo in skoraj zagotovo jo bodo presegle tudi leta 2024, ko bo vpliv močnega El Niña po napovedih vremenoslovcev največji. Ta (rekordni) podnebni pojav je že letos poskrbel za rekordne vremenske ujme ter zaporedoma rekordno topla september in oktober. 

Finančni in okoljski strokovnjaki svarijo, da bo škoda zaradi posledic globalnega segrevanja nad mejo 1,5 stopinje Celzija do konca tega stoletja presegala gospodarsko rast. "Obstaja širok konsenz, da so negativni učinki globalnega segrevanja, ki presegajo dve stopinji Celzija, bistveno višji od stroškov pravočasnega razogljičenja. Pri 2,5 stopinje Celzija bi imeli precejšnje ekonomske stroške z ekstremnimi vremenskimi pojavi in dodatne stroške za prilagoditev. Spremenjene okoljske okoliščine bi pomenile, da bodo določene družbenoekonomske aktivnosti precej omejene oziroma da na primer zimski športi in zimski turizem ne bodo več mogoči. V teh okoliščinah si je zelo težko zamisliti pozitiven družbenoekonomski razvoj za večino ljudi," odgovarja Slameršak.

Trenutne podnebne politike so nezadostne

Ena izmed idej, s katero opletajo nekateri svetovni voditelji, je uvedba tehnologij za izsesavanje milijard ton ogljikovega dioksida iz ozračja (angl. carbon capture). Te so izjemno drage in trenutno delujejo le v eksperimentalnem obsegu, v realnosti pa so neuresničljive. Če bi vse trenutno zastavljene politike dosledno spoštovali, kar ni samoumevno, bi se svet do konca stoletja segrel za približno 2,5 stopinje Celzija, kar bi bilo pogubno za velik del bodočih generacij. 

Poročilo IEA še pravi, da so globalne investicije v čisto energijo od leta 2020 narasle za 40 odstotkov. Več kot milijarda dolarjev je vsak dan porabljena za namestitev sončne energije. Proizvodne zmogljivosti za ključne komponente čistega energetskega sistema, vključno s solarnimi moduli in baterijami za električna vozila, se hitro širijo, tudi po zaslugi ameriškega zakona o zmanjšanju inflacije. Ta zakonodaja pomeni, da bo do leta 2030 v ZDA 50 % novih registracij avtomobilov električnih. Še leta 2021 je IEA to številko ocenila na samo 12 %. Globalno je bilo leta 2021 le eno od vsakih 25 prodanih avtomobilov na svetu električnih. Proti koncu leta 2023 je to število večje od ena od pet. Toda čeprav številni statistični podatki govorijo v prid energetski transformaciji, agencija ponuja tudi veliko dokazov zadržanosti do te teme, med drugim denimo o neizkoriščenih kapacitetah za proizvodnjo solarnih panelov, ki jih države ne "jemljejo dovolj resno".

 Ključe drži Kitajska

Kitajska ima seveda velik vpliv na globalne energetske trende. V zadnjih desetih letih je gospodarska rast te države predstavljala skoraj dve tretjini porasta svetovne porabe nafte, skoraj eno tretjino povečanja porabe zemeljskega plina in seveda prevladujočega igralca na trgu premoga. Ampak hitra izgradnja infrastrukture, cest, železnic in stavb se zdaj upočasnjuje. 

Bivalna površina na prebivalca na Kitajskem je zdaj enaka Japonski in ta "nasičenost" neizogibno vodi k manjšemu povpraševanju po ogljikovo intenzivnih materialih, kot sta cement in jeklo. IEA je letos predvidela gospodarsko rast Kitajske na slabe štiri odstotke na leto do 2030. Še več, agencija je ugotovila, da bi bilo, če bi se kitajska gospodarska rast v bližnji prihodnosti upočasnila za še en odstotek, njihovo povpraševanje po premogu leta 2030 enako evropskemu. In čeprav je trenutno še največja proizvajalka toplogrednih plinov, je hkrati tudi "zeleni" svetilnik. Leta 2022 so Kitajci namestili polovico vseh svetovnih kapacitet vetrne in sončne energije ter dobro polovico svetovne prodaje električnih vozil.

"Kitajska ima zaskrbljujočo rast emisij, a hkrati je to tudi država, ki ima najhitrejšo rast obnovljivih virov energije. Glavni problem Kitajske je nagla rast porabe energije in potrošnje. Navkljub dejstvu, da Kitajska postavi največ sončnih celic in vetrnih elektrarn od vseh ekonomij, je rast porabe na Kitajskem tako velika, da obnovljivi viri ne zadostujejo, in v kolikor ne bo prišlo do gospodarske ohladitve, bo tako ostalo do še do 2030. Po drugi strani ima Kitajska močno industrijo obnovljivih virov in zmožnost hitrega prilagajanja omrežja na obnovljive vire, tako da ima veliko tehnološko zmožnost za zmanjševanje emisij," odgovarja Slameršak.

Svetovna populacija 2050: 9,7 milijarde

V naslednjih treh desetletjih se bo svetovno prebivalstvo povečalo za 1,7 milijarde ljudi, skoraj vsa širitev bo v urbanih območjih v Aziji in Afriki, kjer že poteka velik boj za prevlado energetskega sistema med fosilnimi gorivi in obnovljivimi viri. "Države v razvoju sledijo rešitvam, ki so najbolj dostopne na kratki rok – to so fosilni viri, saj jim v zameno za dostop do naravnih virov mednarodni naftni kapital zagotavlja  poceni energijo," dodaja Slameršak. 

Največji premik paradigme se bo verjetno zgodil v podsaharski Afriki. IEA ocenjuje, da bo za doseganje raznolikih nacionalnih energetskih in podnebnih ciljev v tem delu sveta nujno, da bo do leta 2030 vsaj 85 % vseh novih elektrarn temeljilo na obnovljivih virih, kar bi pol milijarde ljudem omogočilo dostop do zanesljive oskrbe z elektriko, v mnogih primerih prvič. 

Toda za svet, četudi vsaka država na planetu doseže cilje svojih podnebnih politik, to ni varen scenarij. Še vedno nas pripelje do 2,5 stopinje segrevanja. Naložbe v plin na današnji ravni, kot opozarja IEA, so še vedno skoraj dvakrat višje od ravni, ki bi jo potrebovali, če bi resnično stremeli k scenariju neto ničelnih emisij. Vsak nov projekt fosilnih goriv je v očitnem nasprotju z omejitvijo segrevanja na 1,5 stopinje Celzija Pariškega sporazuma. Države pa enostavno ne morejo trditi, da podpirajo globalno ukrepanje proti podnebnim spremembam, medtem ko podpirajo širitev plinskih terminalov. "S tem sta povezani dve negativni tveganji. Eno je, da bodo okrepljene kapacitete terminalov okrepile odvisnost od utekočinjenega plina v evropskem energetskem sistemu, kar pomeni, da bomo plačevali višjo ceno za plin. Drugo tveganje pa je, da se bodo te kapacitete – po prehodnem obdobju, ko je utekočinjen plin zmanjšal odvisnost od ruskega plina – predčasno opustile in da bodo investitorji morali prevzeti velike finančne izgube," analizira Slameršak.

Če bi denar za plinske terminale preusmerili v obnovljive vire ...

Sedem tisoč milijard evrov za plinske terminale je ogromna številka. Države sveta so v luči ukrajinske krize morale vleči takšne poteze, da bi z utekočinjenim naftnim plinom rešile lastna gospodarstva. V uredništvu smo izračunali, da bi s tem denarjem lahko postavili nizkoogljično infrastrukturo oziroma sončne elektrarne s hranilniki energije ter jedrske vire, kar bi za 44(!)-krat preseglo celotno globalno potrebo po energiji, ki zajema tudi vse fosilne vire. To znaša 180.000 teravatnih ur letno. Skupna proizvodnja našega scenarija pa kaže 7.971.574 teravatnih ur električne energije.