Vprašanje je torej: kako naprej in kaj si lahko obetamo? Kaj je naš glavni cilj?
Pomen zgornjih stavkov za ekonomski razvoj Slovenije bo kmalu razumljiv, a če hočemo iti dlje od običajnih komentarjev in razumeti, kaj se bo z našim gospodarstvom dogajalo v letu 2002 in letih, ki mu bodo sledila, moramo obdelati nekaj ščepcev ekonomske teorije.
Glavni problem našega gospodarstva je dolgoročna rast, to je rast, s katero bomo ujeli najrazvitejše države EU, zato je razumevanje gospodarske rasti bistveno za razumevanje naših perspektiv. Pomena gospodarske rasti se najbolje zavemo, če hočemo odgovoriti na naslednje vprašanje – ali bi raje živeli kot bogataši pred 200 leti ali pa zdaj kot pripadnik srednjega sloja? Bogat človek pred 200 leti ni imel sodonih zdravil, by-pass operacij, avtomobilov, letal, mobilnih telefonov; težko in počasi je potoval in živel relativno kratko življenje; primerjava s takratnimi srednjimi ali revnejšimi sloji pa je povsem brezpredmetna. Smrtnost dojenčkov in kratka življenjska doba prepričata vse, da je bolje biti pripadnik srednjega sloja danes kot pa bogataš pred stoletji.
Za razumevanje gospodarske rasti potrebujemo ekonomski model.. Za potrebe tega zapisa pa bo kot precej uporaben model gospodarstva služil avtomobilski motor. Avtomobilski motor za delovanje potrebuje bencin, zrak in kontrolni mehanizem; gospodarstvo pa opremo (kapital), delo in »nadgradnjo«: pravni okvir, tehnologijo in nove ideje. Nadgradnja določa produktivnost gospodarstva in posledično življenjski standard, drugače povedano, določa kako učinkovito sodelujeta, kapital in delo – nekako tako, kot v avtomobilskem motorju kontrolni mehanizem določa mešanico zraka in goriva in posledično učinkovitost motorja. Količini, ki meri učinkovitost gospodarstva se strokovno reče skupna faktorska produktovnost in je že od leta 1957, ko je Nobelovec Robert Solow napisal ključni članek o gospodarski rasti, spoznana za edino količino, ki lahko dolgoročno poveča življenjski standard. Ključna lastnost gospodarskega stroja je ta, da samo s povečevanjem količine opreme, ne moremo doseči trajne gospodarske rasti, če se drugi dve količini, to je delo in učinkovitost ne povečujeta, saj s preveč opreme lahko delavce zasičimo, tako kot motor lahko zasičimo ali poplavimo z bencinom.
Kako torej pospešiti gospodarsko rast? Uporabimo spet primerjavo z bencinskim motorjem. En način, recimo mu način grobe sile, je ta, da povečamo delovno prostornino motorja ob nespremenjeni tehnologiji. Ampak s učinkovitosti motorja prav ni nič povečamo. Ravno tako pa nobeno gospodarstvo samo s povečevanjem količine opreme in delavcev ne bo doseglo višjega življenjskega standarda, večal se samo obseg gospodarstva.
Bolj prefinjen način povečevanja moči avtomobilskega motorja je ta, da mu dodamo elektronsko kontrolo vbrizgavanja goriva, več ventilov na valj, inteligentno oblikovane odmične gredi itd. Kot vidimo, so za tako povečanje moči motorja potrebne nove ideje in dobršna mera iznajdljivosti. Prav na enak način pa se dosega povečevanje gospodarske učinkovitosti! Samo nove ideje in posledično uvanjanje novih tehnologij lahko dolgoročno povečajo gospodarsko učinkovitost in pospešujejo gospodarsko rast.
Gospodarsko učinkovitost pa povečujejo še nekateri drugi dejavniki. Zelo pomembna je pravna urejenost. Če podjetniki leta čakajo na poplačilo dolgov, bo deljenje pravice od države prevzela mafija, z vsemi negativnimi posledicami vred. Prav tako je pomembno izobraževanje, saj ustvarja podstat, ki potem omogoča kreiranje novih idej. Pomembno je tudi, da so inovatorji za nove ideje nagrajeni in da se jih ne zatira z v Sloveniji dobro poznanim stavkom “drugače se ne da”, s katerim morijo mlade in nadobudne kadre, ki prinesjo v podjetja nove ideje. Prav tako je eden ključnih, empirično dokazanih, dejavnikov gospodarske rasti odprtost države za pretok blaga, kapitala in idej.
Kje smo?
Naj najprej navedem nekaj neprijetnih številk. Po podatkih CIA, je naš realni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca 12,000 USD, v Franciji pa 24,400 USD; smo torej približno pol tako bogati, kot Francozi. Če hočemo to razliko izničiti v 24 letih, mora naš BDP letno rasti 3 odstotke hitreje kot v Franciji in to vseh 24 let! Če k temu še dodamo, da lahko pričakujemo v povprečju okoli 2 odstotno letno rast francoskega gospodarstva, potem je jasno, da bi morali v naslednjih 24 letih rasti s povprečno stopnjo 5 odstotkov letno, česa pa nismo dosegli niti v najbolj »propulzivnih« časih »zgodbe o uspehu«!
Optimizma in vere v prihodnost pa ne krepijo moji izračuni o stopnjah rasti naše gospodarske učinkovitosti med leti 1992 in 2000. Le-ta je skokovito rasla takoj po osamosvojitvi, ko je naše gospodarstvo raslo navkljub zniževanju zaposlenosti in negativnim neto vlaganjem. Proti koncu desetletja pa se je ta trend obrnil – gospodarstvo je raslo po zmernih stopnjah, vendar s pomočjo velikih vlaganj, ki so dosegla 30 skoraj odstotkov BDP in s pomočjo povečevanja števila zaposlenih delavcev. Rast gospodarske učinkovitosti pa je v tem času padla skoraj na nič.
Kako naprej?
Kako lahko padajočo krivuljo rasti gospodarske učinkovitosti obrnemo navzgor in se postavimo ob bok, denimo, Irski. Prvi steber razvoja nam ponuja razmislek o egalitarizmu. Kot vemo, je eden izmed naših deklariranih družbenih ciljev enakost, torej svet brez zavisti. Ampak vprašajmo se, kako zapovedana enakost vpliva na gospodarsko rast! Če lahko slabi ali povprečni delavci dosežejo enakost z bolj sposobnimi s pomočjo prerazdeljevanja in subvencij, potem je njihov motiv, da bi se izobraževali zmanjšan, zmanjšan pa je tudi motiv dobrih delavcev. Odsotnost pravih motivov je bil eden glavnih vzrokov za gospodarski razkroj komunizma, v pretirano egalitarističnih državah pa isti mehanizem zavira uvajanje novih tehnologij, saj le-te ponavadi vodijo k večji neenakosti.
Resne ekonomiste pa zanima, kaj si ljudje zares želijo, ne to, kar nam sami zagotavljajo. Če opazujemo tako imenovane razkrite preference, torej to, kar ljudje res počnejo in ne to, kar govorijo, pa vidimo, da enakost v Sloveniji ni ravno priljubljena. Če ljudi moti neenakost sama po sebi, potem bi morali vsaj najbolj goreči borci za enakost svoje premoženje prostovoljno razdati tistim, ki imajo manj, ali ne? Takega altruizma pa ni prav pogosto videti in zdi se, da se v govorjenju o neenakosti skriva želja enakosti z bogatejšimi, ne pa po resnični enakosti – vsakdo rad vidi, če se mu pred hišo blešči nov Mercedes, še toliko bolj, če se sosed vozi v stoenki. Priznanje naših dejanskih preferenc, brez sprenevedanja, bi olajšalo liberalizacijo trga dela in bližanje petim odstotkom letne rasti. Naj ob tem dodam, da je treba z instrumenti socialne države pomagati tistim, ki so pomoči res potrebni, vendar pa se je treba zavedati, da socialna država ne pomeni egalitarizma.
Drugi steber našega razvoja lahko imenujemo zen ekonomije: manj ko kontroliraš in usmerjaš gospodarstvo, bolj trdno si v sedlu. To spoznanje izvira iz kompleksnosti gospodarstev o kateri je pisal že Nobelovec Hayek. Naj ilustriram s primerom. Ko govorim o gospodarski rasti, me moji kolegi redno vprašajo: »No, kaj bi pa ti predlagal za prednostno panogo, ko si tako pameten?« In tukaj pride do veljave zen ekonomije: bolj ko iščeš prednostne panoge, več Litostrojev in TAM-ov najdeš in nobene Nokie med njimi. Centralni planer, ki kontrolira gospodarstvo ne more rešiti astronomsko zapletenega dinamičnega programa, s katerim bi kontroliral trg – ta program pa lahko reši skupaj na milijone decentraliziranih računalnikov, ki se jim reče udeleženci na trgu. Zatorej nevidna roka trga v večini primerov deluje bolje, kot pa vidna a okorna roka države.
Občasno drhtenje nevidne roke pa vzpostavi potrebo po tretjem stebru, to je smiselni državni intervenciji tam, kjer trg svojega dela ne more opraviti zaradi informacijskih ali motivacijskih problemov. Če hočemo torej hitro rasti, je utemeljena državna spodbuda izobraževanju, raziskavam in razvoju. Kot smo ugotovili že na začetku: razvite bomo ujeli samo, če bomo tako ustvarjalni, kot so razviti.
