Hormuz, naftovod, zdaj še Rdeče morje: naftni trg ostaja brez varnih obvozov

Cena nafte raste, trgovci v cene vse bolj vključujejo možnost daljših motenj dobave z Bližnjega vzhoda. Razlogov je več in se nevarno seštevajo.

Jemenski hutijevci so v hitrem napredovanju ob zahodni obali Jemna zavzeli pristanišče Moha in otok Perim neposredno ob Bab el Mandebu, nato pa še Veliki in Mali Haniš v južnem delu Rdečega morja. S tem krepijo svoj položaj ob eni najpomembnejših svetovnih pomorskih poti.

Hkrati je po napadu, ki ga Savdska Arabija pripisuje proiranskim oboroženim skupinam iz Iraka, večinoma izpadel njen ključni naftovod vzhod–zahod. Po navedbah dveh regionalnih uradnikov bi popravila lahko trajala od tri do pet tednov, del naftovoda pa bi medtem lahko deloval z zmanjšano zmogljivostjo.

In na drugi strani Arabskega polotoka ostaja močno omejen promet skozi Hormuško ožino.

Prav Hormuška ožina pokaže razsežnost problema. Pred začetkom vojne z Iranom 28. februarja je skozi njo po podatkih Reutersa dnevno plulo približno 125 velikih komercialnih ladij, vključno s tankerji, plinskimi ladjami, ladjami za razsuti tovor in kontejnerskimi ladjami. Skozi to ozko morsko pot je šlo približno 20 odstotkov svetovne dnevne oskrbe s surovo nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom.

V ponedeljek so skozi ožino plule le štiri ladje z blagom. Dan prej jih je bilo deset. Podatki sicer ne zajemajo plovil, ki bi lahko zaradi nevarnosti izključila svoje oddajnike za samodejno identifikacijo.

Savdska Arabija ima za takšne razmere strateško alternativo. Približno 1200 kilometrov dolg naftovod vzhod–zahod omogoča, da nafto z vzhoda države po kopnem prepelje do pristanišča Janbu ob Rdečem morju in tako zaobide Hormuško ožino.

Prav zato je sedanji izpad tako pomemben. Od konca avgusta je po tej poti teklo povprečno od 2,6 do štiri milijone sodov nafte dnevno. Če bi se pretok popolnoma ustavil, bi lahko s svetovnega trga začasno izginila količina, enaka približno štirim odstotkom svetovne ponudbe.

"Veliko vprašanje za trgovce je trenutno trajanje izpada naftovoda vzhod–zahod. Vsaka daljša prekinitev in z njo povezana izguba dobave bi lahko cene zlahka potisnila na naslednjo, višjo raven," je za Reuters ocenil glavni tržni analitik družbe KCM Trade Tim Waterer.

Tu postane položaj posebej neugoden. Savdski naftovod je pomemben zato, ker nafti omogoča, da se izogne Hormuški ožini. Toda ko pride do Rdečega morja, mora velik del izvoza nato skozi območje, kjer zdaj napredujejo jemenski hutijevci.

Perim oziroma Majun leži neposredno v Bab el Mandebu, ožini med Jemnom in Džibutijem, ki predstavlja južni vhod v Rdeče morje. Z zavzetjem Velikega in Malega Haniša so hutijevci svoj položaj ob tej poti še okrepili.

Tudi promet skozi Bab el Mandeb že upada. V ponedeljek je skozenj plula 21 komercialnih ladij, dan prej 28.

Hutijevci zatrjujejo, da ne želijo ustaviti vsega komercialnega prometa, ampak ciljajo predvsem na ladje, povezane s Savdsko Arabijo. Toda naftnemu trgu ni treba čakati, da se neka pot dejansko zapre. Že povečano tveganje pomeni dražje zavarovanje, previdnejše ladjarje in višjo premijo, ki jo trgovci vračunajo v ceno.

Analitik Muhammad Umair iz FXEmpire ocenjuje, da bi preboj brenta nad 113 dolarjev s tehničnega vidika lahko odprl pot proti 120 dolarjem za sod. Pri ameriški nafti WTI bi preboj meje 104 dolarjev po njegovi analizi odprl prostor proti 110 dolarjem.

Umair opozarja tudi, da kazalniki po hitri rasti kažejo na možnost kratkoročnega popravka. Če bi Savdska Arabija hitro obnovila naftovod in bi se promet skozi Hormuško ožino normaliziral, bi se pritisk na ponudbo zmanjšal in cene bi lahko zdrsnile.

Toda za zdaj se dogaja nasprotno. Reuters je v torek poročal o novih napadih jemenskih hutijevcev na Savdsko Arabijo, pogovori zalivskih držav z Iranom o Hormuški ožini pa so bili preloženi. Trgovci zato vsak nov napad na infrastrukturo obravnavajo kot dodatno tveganje za dobavo.

Tudi zaprt naftovod ne pomeni, da savdski izvoz v trenutku obstane. Janbu ima zaloge, iz katerih je mogoče še nekaj časa nalagati tankerje. Toda tudi te niso neomejene. Trije viri iz naftne industrije so za Reuters ocenili, da bi lahko zaloge v Janbuju izvoz vzdrževale le približno pet do sedem dni, če se dotok po naftovodu ne obnovi.

Posledice se že kažejo tudi v Evropi. Poljski energetski velikan Orlen približno 40 odstotkov nafte dobiva od Saudi Aramca. Avgusta je iz egiptovskega terminala Sidi Kerir proti Gdansku odplulo deset tankerjev s skupno 6,6 milijona sodov nafte. Za september so bili po podatkih LSEG predvideni le trije tankerji s skupaj 2,1 milijona sodov, pri čemer sta bila dva posla še začasna.

Orlen za zdaj pravi, da njegove rafinerije delujejo brez motenj. Razlog je diverzifikacija: proti Gdansku že plujejo tankerji z nafto iz ZDA, Alžirije in Norveške.

In prav tu pridemo do druge strani naftne krize.

Največjo prednost imajo proizvajalci, ki lahko ob višji svetovni ceni svojo nafto še vedno nemoteno spravijo do kupcev.

Država ima lahko ogromne zaloge in črpa milijone sodov na dan, toda če so njeni naftovodi poškodovani ali pomorske poti ogrožene, višja cena ne pomeni avtomatično tudi večjega prihodka.

Najčistejši potencialni zmagovalci so zato proizvajalci zunaj neposredno prizadetega območja konflikta, katerih infrastruktura in izvozne poti normalno delujejo. Mednje sodijo predvsem ZDA, Kanada, pa tudi drugi izvozniki, ki lahko nadomestijo del izpada bližnjevzhodne nafte.

Pri proizvajalcu je osnovna matematika preprosta. Če lahko proda enako količino nafte po 108 namesto po 70 ali 80 dolarjev za sod, se njegov prihodek močno poveča. Koliko od tega konča v dobičku, je nato odvisno od stroškov proizvodnje, davkov, pogodb in morebitnega zavarovanja prodajnih cen.

Višja svetovna cena nafte načeloma koristi tudi Rusiji. Če se zviša referenčna cena brenta, se praviloma poveča tudi vrednost ruske nafte, čeprav se ta zaradi sankcij in drugih omejitev lahko prodaja z diskontom.

Hkrati lahko motnje na Bližnjem vzhodu povečajo zanimanje azijskih kupcev za alternativne dobavitelje.

Toda tudi ruska računica ni čista. Ameriška gospodarska ofenziva in sankcije še naprej omejujejo del trgovanja z rusko nafto, ukrajinski napadi na energetsko infrastrukturo pa predstavljajo dodatno tveganje.

Rusija lahko torej z višjo svetovno ceno pridobi, vendar nima enako neoviranega dostopa do trga kot nekateri drugi proizvajalci.

Na drugi strani enačbe so države, ki večino nafte uvozijo. Za njih cena nad 100 dolarjev pomeni večji uvozni račun, dražji promet in proizvodnjo ter nevarnost novega inflacijskega pritiska. Posebej ranljive so države z malo lastne proizvodnje in veliko porabo naftnih derivatov.

Še posebej pomemben je dizel. Njegova cena se ne ustavi na bencinski črpalki. Vgrajena je v stroške tovornjakov, kmetijske mehanizacije, gradbeništva, industrije in dobavnih verig.

Če bi se brent približal 120 dolarjem in tam ostal dlje časa, zato vprašanje ne bi bilo več samo, koliko bo stal liter goriva. Daljše obdobje dragih energentov lahko okrepi inflacijo, zmanjša kupno moč gospodinjstev in centralnim bankam oteži zniževanje obrestnih mer.

Energetski šok se v gospodarstvo prenaša še po drugi poti – prek ladijskega prometa. Pomorsko gorivo z nizko vsebnostjo žvepla je bilo v Singapurju v zadnjih dneh še vedno več kot 60 odstotkov dražje kot pred začetkom vojne z Iranom. Čeprav se je začetno pomanjkanje goriva nekoliko umirilo, ostajajo cene močno povišane. Hkrati morajo ladjarji ob nevarnih pomorskih poteh izbirati daljše alternative, kar pomeni več dni plovbe, več goriva in dražji prevoz. Tudi to se na koncu prelije v ceno blaga.