Idealno presečišče: kriteriji, kako izbrati prihodnost

Slovenija se že nekaj časa sooča s paradoksom, ko imamo na eni strani kronično pomanjkanje kadra v nekaterih panogah, kjer zato delodajalci delavce mrzlično iščejo tudi izven meja, na drugi pa presežek iskalcev zaposlitve v drugih.

Pomanjkanje je izrazito v zdravstvu in socialnem varstvu, kjer demografske spremembe povečujejo potrebe, vendar se podobni vzorci kažejo tudi v izobraževanju, kjer primanjkuje določenih strokovnih profilov, ter v nastanitvenih in gostinskih dejavnostih. Turizem in gostinstvo se že več let soočata s težavami pri pridobivanju zaposlenih, kar je deloma povezano z zahtevnimi delovnimi pogoji in sezonskostjo.

Pomemben primanjkljaj je prisoten tudi v tehničnih poklicih, obrtništvu in proizvodnji, kjer podjetja težko zapolnijo delovna mesta za operaterje strojev, vzdrževalce, monterje in druge specializirane kadre. Gre za poklice, ki so ključni za industrijo in izvozno usmerjeno gospodarstvo, a zanimanje mladih zanje ne raste sorazmerno s potrebami trga.

Podjetja se na pomanjkanje odzivajo na različne načine. Najpogosteje z nadurnim delom, h kateremu se zateka skoraj 40 odstotkov delodajalcev. Več kot tretjina prenaša del nalog na zunanje izvajalce. Četrtina delodajalcev delavce aktivno išče v tujini, skoraj enak delež pa vlaga v dodatno usposabljanje že zaposlenih. Zgovoren je podatek, da je 15 odstotkov podjetij zaradi kadrovskih težav že zmanjšalo obseg proizvodnje ali storitev. Pomanjkanje delovne sile torej neposredno vpliva na gospodarsko aktivnost.

Na drugi strani trga dela pa so področja, kjer ponudba presega povpraševanje. Administrativna in rutinska pisarniška dela so pod pritiskom avtomatizacije, digitalizacije in umetne inteligence. Številne naloge, ki so še pred desetletjem zahtevale zaposlenega, danes opravljajo programske rešitve.

Podobno velja za nekatere splošne študijske profile brez dodatne specializacije ali praktičnih kompetenc, kjer diplomanti pogosto vstopajo na trg dela z visoko konkurenco in omejenimi zaposlitvenimi možnostmi. Težava ni nujno v vsebini teh študijev, temveč v njihovi neposredni povezavi s konkretnimi delovnimi mesti. Delodajalci vse pogosteje iščejo zelo specifična znanja, izkušnje z realnimi projekti, digitalne veščine ali tehnično usposobljenost, medtem ko široko zasnovani programi diplomantom ponujajo predvsem teoretično podlago.

Rezultat je, da se številni mladi po zaključku študija znajdejo v položaju, ko morajo dodatno investirati v izobraževanje, opravljati pripravništva ali sprejeti delo zunaj svojega primarnega področja. Konkurenca med kandidati je visoka, saj podobne kompetence ponuja veliko diplomantov, razlikovalni elementi pa pogosto manjkajo.

Ob tem je treba poudariti, da takšni študiji sami po sebi niso brez vrednosti. Široka humanistična ali družboslovna znanja razvijajo kritično mišljenje, analitičnost in komunikacijske sposobnosti – lastnosti, ki so na dolgi rok izjemno pomembne. Težava nastane, ko ta znanja niso nadgrajena z dodatnimi praktičnimi izkušnjami, digitalnimi kompetencami ali jasno karierno usmeritvijo.

Trg dela postaja vse bolj kompetenčno naravnan. Diploma sama po sebi ni več samodejna vstopnica v zaposlitev. Vse pogosteje je le izhodišče, ki zahteva nadaljnjo specializacijo, projektno delo ali kombinacijo z drugimi znanji. Za mlade to pomeni, da je pri izbiri študija smiselno razmišljati tudi o tem, kako bodo teoretično znanje povezali z realnimi potrebami gospodarstva.

Del odgovornosti za situacijo vsekakor nosijo rigidne izobraževalne ustanove, vendar ne izključno. Problem je sistemski. Številni programi so nastajali v drugačnih gospodarskih razmerah, v času stabilnejših kariernih poti in počasnejših tehnoloških sprememb. Danes pa se trg dela spreminja hitreje kot kurikuli.

Namesto vprašanja "kaj me zanima" bi morali dodati še vsaj tri dodatna vprašanja.

Prvo je zaposljivost. Ne v smislu zagotovljene službe, temveč realnega povpraševanja. Koliko delodajalcev v Sloveniji ali širše išče ta profil? Ali je področje v rasti ali stagnaciji? Ali obstajajo javno dostopni podatki o zaposljivosti?

Drugo je kompetenčna struktura programa. Ali študij vključuje praktično delo, projekte s podjetji, digitalna orodja, obvezne prakse? Ali razvija konkretne veščine, ki jih je mogoče jasno opisati v življenjepisu?

Tretje je prilagodljivost. Ali znanje omogoča prehod v sorodna področja?

Trg dela prihodnosti bo zahteval prehode med panogami. Ozko, zelo specifično znanje je lahko prednost, a tudi tveganje, če se področje hitro spremeni.

Pomemben kriterij je tudi mednarodna prenosljivost, če posameznik razmišlja o življenju izven meja Slovenije. Je program primerljiv z evropskimi ali globalnimi standardi, kako konkurenčen bo iskalec na mednarodnem parketu?

In nenazadnje – osebna motivacija. Izbira izključno po tržnih trendih brez notranjega interesa dolgoročno pogosto vodi v izgorelost ali opustitev srednje šole ali študija.

In obratno! Izbira izključno po interesu, brez razumevanja trga, lahko vodi v dolgotrajno negotovost.

Idealna odločitev je presečišče obojega.

Če izobraževalne ustanove teh odgovorov ne ponujajo jasno, jih morajo mladi aktivno poiskati. V času, ko skoraj polovica delodajalcev ne najde ustreznega kadra, hkrati pa nekateri diplomanti težko pridejo do prve zaposlitve, postaja informirana izbira ena najpomembnejših odločitev na začetku kariere.

Vprašanje plače je pri izbiri študija pogosto prisotno, a redko sistematično obravnavano. Mladi in njihovi starši se sicer zavedajo, da bo višina dohodka vplivala na kakovost življenja, stanovanjsko neodvisnost in finančno varnost, vendar se razprava pogosto ustavi pri splošnih predstavah o "dobro plačanih poklicih". Realnost je precej bolj kompleksna.

Plača je predvsem odraz razmerja med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela, a tudi odvisna od institucionalnega okolja posamezne panoge. V zasebnem sektorju, kjer podjetja med seboj tekmujejo za omejeno število strokovnjakov, se plače običajno hitreje prilagajajo pomanjkanju kadra. V javnih sistemih pa so možnosti za hitrejšo rast dohodkov pogosto omejene s proračunskimi okviri in plačnimi lestvicami. Tako lahko nastane paradoks: sektor z velikim pomanjkanjem zaposlenih, a brez sorazmernega dviga plač.

Pomembno je tudi razumeti, da začetna plača ni nujno najbolj relevanten podatek. Veliko pomembnejši je dolgoročni plačni trend. Ali izbrana smer omogoča napredovanje v višje plačne razrede? Ali ponuja specializacije, ki povečujejo tržno vrednost posameznika? Poklic, ki ima zmerno začetno plačo, a stabilno rast skozi čas, je lahko dolgoročno finančno ugodnejši od tistega, ki ponuja visok začetni dohodek, a omejene možnosti razvoja.

Mladi bi morali zato razmišljati širše. Kolikšna je povprečna plača v panogi? Kolikšna je mediana? Kako hitro diplomanti napredujejo? Ali obstajajo regionalne razlike? Slovenija ima relativno majhen trg, zato so možnosti za visoke zaslužke v nekaterih poklicih omejene, razen če znanje omogoča delo na mednarodnem trgu.

Pri tem je pomembno še eno dejstvo: višina plače je tesno povezana s specifičnostjo znanja. Bolj ko je znanje redko in težje nadomestljivo, večja je njegova tržna vrednost. Splošne kompetence so pomembne, a brez dodatne specializacije pogosto ne prinesejo višjega dohodka. Trg vse bolj nagrajuje kombinacije znanj – na primer strokovno znanje, podprto z digitalnimi ali analitičnimi veščinami.

Informativni dnevi bi zato morali mladim ponuditi več kot opis predmetnika. Smiselno bi bilo govoriti tudi o realnih plačnih projekcijah, zaposljivosti diplomantov in dolgoročnih trendih v panogi. Odločitev o študiju ni zgolj vprašanje osebne preference, temveč tudi ekonomska odločitev, ki vpliva na prihodnja desetletja posameznikovega življenja.

Plača sama po sebi ne sme biti edino merilo izbire. Je pa pomemben del realnosti, ki ga pri odločitvi ni mogoče prezreti.

V Sloveniji je eden največjih strukturnih problemov mladih generacij stanovanjska dostopnost. Cene nepremičnin so v zadnjem desetletju rasle bistveno hitreje kot plače, najemni trg pa je omejen, nestabilen in pogosto drag. Povprečna neto plača mladega diplomanta danes težko omogoča samostojen najem stanovanja v večjih mestih, kaj šele nakup.

To pomeni, da izbira študija in poklica ni več zgolj vprašanje karierne poti, temveč tudi vprašanje življenjske časovnice. Kdaj si lahko privoščiš selitev od staršev? Kdaj lahko načrtuješ družino? Kdaj si finančno dovolj stabilen za dolgoročni kredit?

Če začetna plača ne omogoča niti osnovne stanovanjske varnosti, se posledice ne kažejo le v individualnih stiskah, temveč tudi v demografskih trendih. Slovenija se že sooča z nizko rodnostjo in poznejšim odločanjem za starševstvo. Negotovost na trgu dela in stanovanjska nedostopnost sta pri tem pomembna dejavnika.

Tudi tu se kaže razkorak med izobraževalnimi odločitvami in realnimi življenjskimi pogoji. Mladi lahko izberejo področje, ki jih zanima in osebno izpolnjuje, a če plačni razpon v tej panogi dolgoročno ne omogoča finančne samostojnosti, postane vprašanje stabilnosti neizogibno.

Stanovanje pač ni le simbol neodvisnosti, temveč predpogoj za ustvarjanje družine in dolgoročno varnost. Če trg dela ponuja zaposlitev, ki ne sledi življenjskim stroškom, sistemsko nastaja generacija, ki ostaja dlje pri starših, kasneje vstopa v partnerske odnose in pozneje načrtuje otroke. To pa za seboj potegne široke demografske in družbene posledice.

V razpravi o plačah, stanovanju in dolgoročni varnosti pa danes ni več mogoče mimo še enega dejavnika – umetne inteligence. Ne kot futuristične grožnje, temveč kot realnosti, ki že preoblikuje trg dela.

Vprašanje za mlade zato ni več, ali bo umetna inteligenca vplivala na njihov poklic, ampak kako močno in na kateri ravni.

Umetna inteligenca najhitreje nadomešča rutinske, ponavljajoče se naloge, tako fizične kot intelektualne. Administrativna dela, osnovno računovodstvo, preprosto pravno svetovanje, prevajanje, del marketinških vsebin, celo osnovno programiranje, vse to so področja, kjer se del nalog že avtomatizira. To ne pomeni, da poklici izginjajo, pomeni pa, da se njihova struktura spreminja. Manj je potrebe po izvajalcih rutine, več po tistih, ki znajo sisteme nadzorovati, interpretirati in strateško uporabljati.

Mladi bi morali pri izbiri študija razmišljati v treh smereh.

Prvič, ali je poklic, za katerega se odločajo, pretežno rutinski ali zahteva kompleksno presojo, ustvarjalnost, medosebno komunikacijo in odgovornost. Poklici, kjer je ključna človeška interakcija, denimo v zdravstvu, izobraževanju, psihologiji, negi, pa tudi v določenih tehničnih in razvojnih panogah, so manj podvrženi neposredni avtomatizaciji, čeprav se tudi tam del procesov digitalizira.

Drugič, ali program vključuje digitalne kompetence. Ne gre za to, da bi moral vsak postati programer. Gre za razumevanje podatkov, tehnologije, avtomatizacije in osnov delovanja umetne inteligence. Tudi pravnik, ekonomist ali novinar, ki razume digitalna orodja, ima večjo tržno vrednost kot tisti, ki jih ne zna uporabljati.

Tretjič, ali izbrana smer omogoča kombinacijo znanj. Trg vse bolj nagrajuje hibridne profile – na primer strokovnjaka za določeno področje, ki hkrati obvlada analitiko, upravljanje podatkov ali digitalne procese. Prav kombinacija znanj zmanjšuje tveganje, da posameznika nadomesti avtomatizacija.

Umetna inteligenca bo vplivala tudi na plače. V poklicih, kjer bo povečala produktivnost najboljših, lahko razlike v dohodkih še narastejo. Tisti, ki bodo znali tehnologijo uporabiti kot orodje, bodo ustvarjali večjo dodano vrednost. Tisti, katerih delo bo lažje nadomestljivo, bodo pod večjim pritiskom.

Za državo, ki se že sooča s stanovanjsko nedostopnostjo in nizko rodnostjo, je to še pomembnejše vprašanje. Če bodo mladi vstopali na trg dela z znanji, ki jih tehnologija hitro razvrednoti, se bo negotovost še povečala.