'Kdor ne bo razumel Kitajske, bo uničil slovensko ekonomijo'

Za Slovenijo je to vprašanje še posebej občutljivo. Blagovna menjava je izrazito neuravnotežena, slovenska industrija pa je v številnih segmentih – od farmacije do magnetov in komponent – neposredno ali posredno vezana na kitajske dobavne verige. Pogledi na odnose s Kitajsko pa so razdeljeni med tiste, ki poudarjajo vrednotni okvir, in tistimi, ki zagovarjajo pragmatično gospodarsko sodelovanje.

O tem, kakšen je trenutno odnos med Slovenijo in Kitajsko ter kam nas vodi nova kitajska razvojna strategija, smo se pogovarjali z Žigo Vavpotičem, izkušenim podjetnikom in predsednikom Slovensko-kitajskega poslovnega sveta pri Gospodarski zbornici Slovenije. Vavpotič že vrsto let deluje na presečišču gospodarstva in mednarodnih odnosov ter velja za enega bolj glasnih zagovornikov dialoga s Kitajsko.

Vesel sem, da smo v zadnjih letih pokazali, da Slovenija na nek način razume Kitajsko. Imel sem privilegij, da sem bil na Kitajskem s tremi ministri in s predsednikom Državnega sveta. Vem, da je bil tudi predsednik vlade. To kaže, da je Slovenija počasi začela razumeti, kako Kitajska deluje.

Največji izziv pri Kitajski je, da jo brez obiska in brez izkušnje težko razumeš. Če jo gledaš od doma, skozi poglede drugih ali skozi svoje predstave, jo je težko dojeti. Zavedam se, da so pogledi različni. Ampak nekaj se moramo zavedati: lanski izziv z magneti je jasno pokazal, da nam lahko brez nje klecne velik del slovenske ekonomije.

Kitajska je vedno odprta za dialog. Ampak, kdor ne bo spoštoval pravila ene Kitajske, kdor ne bo razumel, da je slovenska industrija – pri farmaciji, komponentah, magnetih – skoraj popolnoma odvisna, bo pač uničil slovensko ekonomijo. Mislim, da se tega politiki bolj ali manj zavedajo. Kdaj hoče biti kdo malo bolj provokativen, ampak provokacije na Kitajskem ne delujejo. Na Kitajskem deluje to, da gradiš mostove, da se pogovarjaš, da na nek način zgradiš prijateljstvo, in potem se lahko za mizo zelo iskreno in odprto pogovarjaš o vsem.

Pogosto izhajamo iz svojih pogledov, prepričanj ali vrednot. Kai-Fu Lee je napisal zelo zanimivo knjigo, kjer razlaga, da "kitajski možgani"delujejo drugače. In iz moje izkušnje vodenja milijardnega podjetja lahko potrdim: Kitajci delujejo drugače. Vrednostni sistem je drugačen.

Midva lahko govoriva o človekovih pravicah, kjer zelo hitro obtožimo Kitajsko, da tega ne spoštuje. Ampak če Kitajsko vsaj malo poznaš, razumeš, da Kitajska kot taka vedno postavlja skupnost pred posameznika.

Po drugi strani pa bomo vsi priznali, da je danes Kitajska pomembna za mir v svetu. Kitajska se nikoli ni vmešala v tuje zadeve, nikoli ni nikogar napadla in to tudi ne bo njen modus operandi. Seveda je drugo vprašanje Tajvan. Ampak zavedati se moramo, da se je Slovenija, Evropska unija in večina demokratičnega sveta zavezala k spoštovanju ene Kitajske. In Kitajska je zelo jasno postavila meje, kaj je in kaj ne.

Jaz mislim, da je predvsem pozicija, da se pogovarjamo. In veste, to je ta vidik: "Kitajska bo Tajvan napadla." Kako mi to vemo? To je ta element, ko hočemo drugim soliti pamet. In to je najbolj nevarna zadeva.

Predlagal bi, da politiki intenzivno hodijo na Kitajsko in da Kitajce vabimo sem. Saj ste danes videli polno dvorano – to jasno kaže, da velik del poslovnega sveta razume odvisnost in da se o tem pogovarja.

Ni nič narobe, da povemo, da pričakujemo, da bo Kitajska našla pravi način sodelovanja s Tajvanom. Konec koncev, jaz sem bil večkrat v Hongkongu, in Hongkonžani vam bodo zelo lepo povedali, da je zdaj, odkar so s Kitajci, v marsičem drugače – in po njihovih besedah tudi bolje – kot je bilo recimo pod Angleži.

Te stereotipe, to naše prepričanje "mi vemo, kako mora biti", tega se Kitajci "nikoli ne bodo šli". Na Kitajskem boste vedno videli izjemno spoštovanje do vsake države. Bil sem s predsednikom Državnega sveta na obisku in spoštovanje do Slovenije je bilo popolnoma enako, kot če pride francoski, nemški ali katerikoli drug voditelj.

In to je tisto, česar morda pri nas ne razumemo: Kitajska ima zelo specifičen pogled. Spoštuje mednarodno pravo, spoštuje Združene narode, spoštuje multilateralizem. In po mojem je zadnje čase predvsem v šoku, kako tisti, ki smo hoteli prodajati demokracijo in pravilno delovanje sveta, to na nek način zdaj sami kršimo.

Precej strašljivo je poslušati obtoževanja, ker to res lahko vpliva na stvari. Kdorkoli podcenjuje Kitajsko – da tega ne sliši ali, še slabše, da tega ne razume – dela veliko napako.

V prvih dneh konflikta sem si dovolil napisati odprto pismo v Delu kitajskemu veleposlaniku Wangu. Presenetljivo mi je odgovoril. Moja teza je bila – in morda še vedno je –, da bi lahko Kitajska verjetno naredila več za mir.

Ampak to gre proti eni temeljni kitajski ideologiji: mi se v tuje stvari ne vmešavamo. Mi delujemo poslovno, širimo svoj gospodarski vpliv – in to priznavajo.

Ko pa pride do suverenosti držav, je Kitajska absolutno na poziciji: mi se ne vmešavamo.

Ali mene kot Evropejca, ki gleda ta konflikt v Ukrajini, to boli? Ja. Ampak Kitajska se teh pravil drži. In ko to enkrat osvojiš, ko poskušaš to družbo res razumeti, ko si petnajstkrat na Kitajskem, takrat lažje razumeš koncepte.

In dovolil so bom reči: temeljni problem Evropske unije je, da nimamo enega komisarja, enega resnega človeka v Evropski komisiji, ki bi Kitajsko dovolj poznal, tja hodil pogosto in si vzel čas, da se zgradi most zaupanja med Evropo in Kitajsko. Mislim, da je to cena, ki jo Evropejci plačujemo.

To morate vprašati Ursulo von der Leyen. Jaz bi od nje absolutno pričakoval to vlogo. Ni skrivnost, da ona in predsednik Ši Džinping nista našla energije in sinergije. In če tega ni, potem odnosi stagnirajo.

Kitajci vam bodo tudi rekli, da ona ni voditeljica, izvoljena neposredno od ljudi. Verjetno bodo našo predsednico sprejeli drugače, kot sprejmejo njo. In to je širši problem Evropske unije – zavedati se mora, kako jo Kitajska vidi.

Ko smo ugotovili, da transatlantske povezave ne delujejo več tako kot nekoč, bi jaz pričakoval letalo polno ljudi na Kitajskem – začetek pogovorov o sodelovanju. Slovenija je tukaj naredila pomemben korak, to je treba pohvaliti vlado, ko je glasovala proti carinam na kitajske avtomobile. Bil sem na številnih sestankih in pogosto je bila to uvodna točka kitajskih voditeljev – da to spoštujejo.

Še nekaj: Kitajsko vodi meritokratski aparat najboljših voditeljev. Ko poslušaš podpredsednika države ali ministra, vidiš izjemno zverzirano skupino ljudi, ki uživa tudi veliko spoštovanje družbe. To je nekaj, kar nam morda manjka. Karkoli si mislimo o politikih – oni upravljajo državo.

Evropa ima preveliko udobje. Kitajci si ga bodo nekoč želeli, ker ko raste standard, začneš živeti drugače. Evropa ima zgodovino, ima spoštovanje človekovih pravic – ali si to vsaj želi.

Ampak potreben bo "wake-up call". Če se to v Evropi ne bo zgodilo, če ne bomo zelo jasno in fokusirano vedeli, kdo smo, kaj smo in kaj želimo, potem bomo izgubljali. Kitajci nimajo problema postaviti pravil. Ampak ko jih postavijo, sovražijo dvojne standarde.

Evropa bi morala imeti jasno strategijo. Žal smo zeleni prehod, o katerem smo imeli toliko besed, v veliki meri zamudili. Poglejte, kaj se danes dogaja na Kitajskem – postala je vzor. Pred 15 leti v Pekingu skoraj nisi mogel dihati. Danes bi tam lahko živel.

Seveda lahko debatirava o nadzoru in kamerah. Ampak vprašanje je: ali lahko milijardo in pol ljudi vodiš drugače?

Evropa je zbirokratizirala Bruselj. Preveč administracije, premalo operativnosti. Današnji dogodek je pokazal, kako deluje petletni načrt. Zakaj tega ne posnemamo v Evropi?

Ko imaš preveč birokracije, denarja in udobja, se izgubi fokus. Pogosto opozarjam, da se politikom zgodi "višinska bolezen". Ampak v resnici vodiš državo, ki je last državljanov, in cilj mora biti razvoj skupnosti.

Ne vidim, da bi Evropa delovala taktično in strateško.

Najprej se moramo postaviti zase. Usedeti se skupaj in poiskati enotnost. Vem, da je usklajevanje tolikih voditeljev težko.

Ampak morda je čas, da začnemo resno razmišljati o Združenih državah Evrope. Če tega ne bo, bo imel morda prav moj pokojni prijatelj Edward de Bono, ki je rekel: če Evropa ne bo začela razmišljati, bo postala muzej na prostem, ki ga bodo obiskovali Američani in Azijci.

Morali bi strateško gojiti dobre odnose na vse strani. Pogrešam, da se v slovenski politiki ne znamo usesti za mizo in se dogovoriti o desetih ključnih stvareh, kjer se lahko strinjamo. Namesto tega delujemo kot kura brez glave.

Ni nič narobe, če se dogovorimo, kdo ima boljše odnose z Američani, kdo s Kitajci. Kar se Rusije tiče, je treba spoštovati mednarodni red in jasno povedati stvari. Ampak ...

Rekel bom nekaj tveganega - pri projektih, kot je nuklearka, ignorirati, da imajo določene države – tudi Rusija ali Kitajska – izjemen razvoj, in jih ne vključiti v dolgoročne projekte, je lahko napaka. Seveda, če bodo čez deset let vrednote še vedno drugačne, potem poslovanja ne bo. Ampak dolgoročna perspektiva in širše razumevanje sveta sta ključna.

Imamo izziv narcisističnih voditeljev, ki ne poznajo sveta dovolj. Upam, da bomo znali nagovoriti to. In da bomo v Sloveniji začeli spraševati: ali je komu skupnost pred lastno pozicijo in ali znamo dolgoročno dobrobit družbe postaviti v središče vodenja države.

Lahko se danes pogovarjava o moralnih vrednotah države, ampak dejstvo je, da je svet popolnoma ponorel. Držati se moramo pravil – jaz ne pravim, da se jih ne držimo. Držimo se mednarodnega prava. Ampak to ne pomeni, da se ne pogovarjaš in da ne postavljaš svojih pravil.

Tako pa imamo tej državi dvoličen pogled. Ko gradimo avtocesto, rečemo, Kitajcev nočemo, ker bo delo izvajal domač izvajalec, potem pa ta posel dobi turško podjetje. To so ta dvojna merila, ki jih druge države vidijo. Druge države niso neumne – in sploh Kitajska ni neumna.

Ni problem postaviti pravil. Je pa treba ohraniti pragmatizem. Danes rečemo: z Rusijo nikoli več. Kaj pa, če se čez dve leti v Rusiji zgodi sprememba, Vladimirja Putina ni več? Posel in ekonomija bosta še vedno obstajala. In zaradi tega čez osem let ne bomo mogli kupiti najboljše, najcenejše tehnologije za jedrsko elektrarno? To bo državo stalo milijardo ali dve več – kar pomeni manj šol, manj vrtcev, manj cest.

S tem planom absolutno ciljajo na to, da postanejo dovolj velika in samozadostna ekonomija, da sodelovanja z drugimi ne bodo potrebovali, če ga drugi ne bodo želeli. To pa ne pomeni, da niso pripravljeni sodelovati. Jaz mislim, da so vrata Pekinga vedno odprta – tudi predsedniku Trumpu.

Ko pogledaš petletni plan, vidiš meritokracijo, veliko znanja, strategije in dolgoročnega razmišljanja. In lahko smo slabe volje ali nervozni, ker rečemo: tega pa naša država ni sposobna. Ampak ali res ni sposobna? To bi se moral vprašati vsak volivec.

Od naših voditeljev moramo pričakovati dolgoročno vizijo. Jaz mislim, da bi morali tudi v Sloveniji poskusiti oblikovati petletni plan. Slovenija nujno potrebuje nov družbeni dogovor. Delitev na leve in desne, opozicijo in koalicijo, je v tako tekmovalnem in izzivov polnem svetu preživeta. Če tega ne bomo spremenili, bo slabše.

Resno se bomo morali vprašati glede ekonomskih in davčnih prihodkov ter odhodkov – kdo pije in kdo plača. Resno se bomo morali vprašati o izobraževanju. Družba, ki ne vlaga dovolj v raziskave, izobraževanje in razvoj, je obsojena.

Res pa je, da se vlaganja v izobraževanje nikoli ne vidijo v petih letih, ampak šele dolgoročno. Jasno se moramo vprašati, katere so naše vrednote, kaj je naše poslanstvo in kakšna je naša vizija. Če bi se o teh temeljnih stvareh poenotili, bi lažje reševali tudi zdravstvo in druge sistemske izzive.

Spet, na Kitajsko moraš iti. Ko si enkrat tam, moraš vedeti, kdo si, kaj si in kaj ponujaš. Velik izziv Slovenije je, da ne znamo sodelovati in se povezati. Avtomobilski sektor je pokazal, da je sposoben nekaj narediti skupaj – upam, da bomo to razumeli širše.

Od politike bi pričakoval, da ko gre na Kitajsko, resno sede z gospodarstvom in vpraša: kje lahko pomagamo? Razumeti to drugače je recept za neuspeh. Treba je iti z roko v roki – politika in gospodarstvo skupaj, z jasnimi cilji.

Hkrati pa moramo odpraviti dvojna merila. Kitajcem moramo povedati, da smo pod določenimi pravili, ki veljajo za vse. Ne razumem, zakaj bi za kitajska podjetja veljala drugačna pravila. Pripravljeni moramo biti na sodelovanje, ampak pod jasnimi pogoji.

Podjetja pripravimo vnaprej, zahtevamo jasen načrt, jasen cilj. Fokusirano povezujemo prava podjetja. Je pa nerealno pričakovati, da bo podjetje prvič prišlo na Kitajsko in podpisalo desetmilijonsko pogodbo. To ne deluje tako.

Mislim, da je ena večjih niš vse, kar je zanimivo in drugačno z vidika potrošnika. Recimo slovenska vina. Če bi znali stopiti skupaj – ne da vsak vinar po svoje rine, ampak da bi rekli: to so slovenska vina, naredimo skupno zgodbo – bi jih po mojem lahko prodali več. Je pa treba vedeti, da je tudi Kitajska v zadnjem času začela zelo intenzivno razvijati lastno proizvodnjo vina.

Druga velika priložnost so zimski športi. Slovenski avtomobilski sektor bo moral najti svoj modus operandi v povezavi s Kitajsko – ali se prilagoditi ali poiskati novo zgodbo.

Slovenski farmacevtski sektor ima veliko priložnost. Imamo znanje, ki ga Kitajci spoštujejo. Konec koncev imamo tam tudi tovarno, ki relativno uspešno posluje.

Je pa res, da bo moralo biti slovensko gospodarstvo bolj globalno usmerjeno. Svet je mnogo širši kot Avstrija in Italija. Tukaj se bomo morali pogledati v ogledalo in narediti domačo nalogo.

Najprej se moramo vprašati: ali obstaja produkt, ki je za ta trg zanimiv? Reči, da danes proizvajaš stole in boš z njimi šel na Kitajsko, je verjetno iluzorno. Zato pravim – ni turizem. Greš tja pogledat trg in ugotoviš, ali je tvoje podjetje sploh zanimivo.

Recimo zdaj se pogovarjamo o potencialu sladoleda. Imamo enega največjih evropskih proizvajalcev. Kitajci sicer nimajo radi klasičnih sladic, radi pa imajo sladoled. To je ena zanimiva niša. Vedno je treba iskati specifične produkte.

Mislim, da bi moral vsak gospodarstvenik vsaj enkrat na Kitajsko, da vidi, kaj se tam dogaja. Ni pa vsako podjetje primerno za kitajski trg. To je treba povedati jasno. Ne želim prodajati pravljice.

Vedno več stvari, če se ne bomo zbudili. Če ne bomo našli načina sodelovanja in če ne bomo dovolj samozavestni.

Evropa ima znanje – CERN in podobne institucije so dokaz. Vprašanje pa je, kako to znanje implementirati v prakso.

Morda bo težko slišati, ampak ta status quo, to udobje, ta "work-life balance", ki ga imamo, bo moral doživeti prilagoditev. Ne govorim, da je kitajski deloholizem ideal ali nekaj, kar bi jaz postavil na piedestal ali si tam želel imeti otroke in družino. Ampak je pa to nekaj, ki vpliva na hitrost sprememb.

Moji kolegi so mi včasih rekli, da nismo dovolj inovativni. Rekel sem jim: poglejte, koliko delajo. Ta delovna intenzivnost gotovo vpliva na dinamiko razvoja.

Se strinjam. Vsak gospodarski razvoj ima cikle. V neki fazi se bo tudi kitajsko gospodarstvo ohladilo ali preoblikovalo. Cikli so stalnica.

Ampak sedeti doma ali v Bruslju in upati, da se bo vse samo od sebe uravnotežilo, je past.

Delno morda, ampak ne povsod. Poglejte Elan in njihove smuči – niso podizvajalci. Imajo produkt, ki ga lahko peljejo na kitajski trg. Pokazali smo, da Slovenija ni nujno podizvajalska ekonomija.

Bo pa v nekaterih segmentih več tega, tako kot je bila nekoč tudi Kitajska podizvajalka. Gospodarske vloge se obračajo. Ampak zgodovina kaže, da se stvari ciklično vrtijo. In to je pravzaprav dober znak za prihodnost.