Kmetijske subvencije za lažne pašnike, denar za turizem pa za luksuzne vile

Evropska unija se pripravlja na temeljito prenovo načina razdeljevanja evropskih sredstev, vendar bi lahko večja svoboda držav članic pri porabi denarja prinesla tudi večje tveganje za nepravilnosti in korupcijo.

Na to je v pogovoru za Politico opozoril predsednik Evropskega računskega sodišča Tony Murphy, ki meni, da bi predlagani sistem otežil spremljanje, kam evropski denar dejansko odteka in kdo ga na koncu prejme. "Za nas bo težje slediti denarju," je dejal.

Po njegovih besedah bi Evropska unija državam članicam v prihodnje prepustila bistveno več odgovornosti za razdeljevanje in nadzor nad sredstvi. "Državi članici pravzaprav rečete: tukaj imate veliko denarja, zdaj pa sami poskrbite, da bo vse v redu. To je neke vrste samonadzor," je opozoril.

Njegove besede prihajajo v času zahtevnih pogajanj o evropskem proračunu za obdobje 2028–2034, v katerih se države članice ne strinjajo niti o skupnem obsegu porabe niti o načinu razdeljevanja sredstev.

Evropska komisija predlaga, da bi približno polovico prihodnjega sedemletnega proračuna, skoraj tisoč milijard evrov, združili v obsežen finančni okvir, iz katerega bi države financirale različne prednostne naloge.

Med njimi so kmetijstvo, regionalni razvoj, migracije in druga področja, ki so bila doslej financirana prek bolj ločenih programov. Osrednji del nove ureditve bi bili nacionalni in regionalni partnerski načrti, s katerimi bi države članice določale svoje razvojne in finančne prednostne naloge. Komisija želi s tem povečati prilagodljivost evropskega proračuna.

Sedanje finančno obdobje so namreč zaznamovali pandemija, vojne, energetska kriza in vse pogostejše posledice podnebnih sprememb. Bruselj zato zagovarja sistem, v katerem bi bilo mogoče sredstva hitreje preusmerjati tja, kjer so najbolj potrebna.

Toda po oceni Evropskega računskega sodišča prav takšna prilagodljivost odpira vprašanje nadzora. "Nekaj prožnosti bomo pridobili, toda za kakšno ceno ..." se sprašuje Murphy.

Opozorila revizorjev prihajajo v času, ko evropske institucije že ugotavljajo pomembne nepravilnosti pri porabi skupnega denarja.

Po najnovejšem poročilu Evropskega računskega sodišča so bile v lanskem letu z napakami obremenjene transakcije v ocenjeni vrednosti približno pet milijard evrov.

Pri tem je sicer pomembno razlikovati med nepravilno porabo in dokazano korupcijo. Revizijske napake lahko vključujejo tudi kršitve pravil upravičenosti, nepravilnosti pri javnih naročilih in druge administrativne ali finančne napake, ki ne pomenijo nujno goljufije. Toda predsednik računskega sodišča opozarja, da bi bilo v prihodnjem proračunskem obdobju lahko še težje ugotoviti dejanski obseg nepravilnosti.

Razlog je v različnih nacionalnih sistemih nadzora. Revizijski organi posameznih držav članic nimajo povsem enakih pristojnosti, metodologij in načinov preverjanja porabe sredstev. Vodja kabineta predsednika Evropskega računskega sodišča Wolfgang Stolz je ob tem opozoril, da revizorji že več let ugotavljajo pomanjkljivosti pri delu nacionalnih nadzornih organov. "Leto za letom ugotavljamo, da delo teh revizijskih organov ni povsem zanesljivo," je dejal.

Če bi nadzor v prihodnje še bolj temeljil na nacionalnih sistemih, bi lahko bilo po oceni revizorjev težje zagotavljati enotno in primerljivo preverjanje porabe evropskega denarja.

Posebno skrb vzbuja predlagana združitev sredstev za kmetijstvo in regionalni razvoj. Skupna kmetijska politika je bila doslej ena največjih samostojnih postavk evropskega proračuna, sredstva pa so se razdeljevala prek posebej določenih pravil in nadzornih mehanizmov. Po novem predlogu bi postala del širšega sklada nacionalnih in regionalnih partnerskih načrtov. Murphy opozarja, da bo evropskim revizorjem precej težje spremljati porabo kmetijskih sredstev, če bodo ta združena z drugimi programi in nacionalnimi proračuni.

Da so takšna sredstva že zdaj izpostavljena zlorabam, kažejo primeri iz posameznih držav članic. V Grčiji so razkrili nepravilnosti pri izplačevanju kmetijskih subvencij za domnevne pašnike, ki v resnici niso obstajali oziroma niso izpolnjevali pogojev za financiranje. Na Slovaškem pa so se pojavili primeri, ko je bil denar, namenjen razvoju podeželskega turizma, uporabljen za gradnjo luksuznih vil, namenjenih premožnim posameznikom.

Takšni primeri po oceni revizorjev kažejo, kako pomembno je, da evropske institucije ohranijo možnost neposrednega preverjanja končnih prejemnikov sredstev.

Predsednik Evropskega računskega sodišča je posebej kritičen do sistema, ki je bil uporabljen pri evropskem skladu za okrevanje po pandemiji. Ta je državam omogočil večjo prilagodljivost pri financiranju reform in naložb, vendar je po njegovem mnenju zmanjšal preglednost porabe. Prav sklad za okrevanje je eden od modelov, po katerih je Evropska komisija zasnovala prihodnje nacionalne načrte.

Murphy je opozoril na pomembno razliko med sedanjimi in predlaganimi mehanizmi nadzora. V okviru obstoječega proračunskega sistema lahko evropski revizorji na primer fizično obiščejo kmetijo, ki prejema evropske subvencije, in preverijo, ali so sredstva uporabljena skladno s pravili. Pri skladu za okrevanje pa EU javno objavlja le podatke o stotih največjih končnih prejemnikih sredstev v posamezni državi. "To ni zelo pregledno. Kam evropski denar dejansko odteka? To je tisto, kar je pomembno," je dejal Murphy.

Evropska komisija vztraja, da prenova proračuna ne bo oslabila nadzora nad evropskimi sredstvi. V odzivu za Politico je poudarila, da bodo ključna načela sedanjega sistema finančnega nadzora ostala v veljavi. Po njenem mnenju nacionalni nadzorni organi dobro opravljajo svoje naloge, predlagana ureditev pa državam omogoča učinkovitejše prilagajanje porabe dejanskim potrebam.

Komisija zagotavlja tudi, da bo ohranila pravico zahtevati spremembe nacionalnih načrtov ali uvedbo korektivnih ukrepov, kadar bo ugotovila nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti. 

Murphy ob tem poudarja, da Evropsko računsko sodišče ne zagovarja nujno enega proračunskega modela pred drugim. Njegovo opozorilo se nanaša predvsem na vprašanje, ali bodo evropski revizorji tudi po reformi imeli dovolj informacij in pristojnosti za učinkovito spremljanje porabe.

Razprava o preglednosti porabe poteka vzporedno s političnimi pogajanji o višini prihodnjega evropskega proračuna. Države članice se soočajo z vse večjimi finančnimi potrebami, od obrambnih izdatkov in podpore Ukrajini do konkurenčnosti gospodarstva, migracij ter tradicionalnih kmetijskih in kohezijskih programov.

Ob tem se razlikujejo njihovi pogledi na to, koliko denarja naj EU sploh porabi in kdo naj zagotovi dodatna sredstva.