Takšne ocene so še posebno pomembne pri oceni poslovnih okolij, ko strategi v multinacionalkah načrtujejo svoje naložbe. V času odpiranja Slovenije tujim neposrednim naložbam lahko pričakujemo dodatne spodbude na račun naše čistosti v očeh tujcev, ki poslujejo z nami.
Takšne laskave ocene Slovenije zagotovo zdržijo primerjavo z ostalimi tranzicijskimi državami in državami iz Južne Evrope, vendar je potrebno opozoriti na nekaj pasti, ki ji prinašajo. Slovenija se je šele v zadnjem času začela odpirati za tuje neposredne naložbe, ki bodo prinesle resnejše sodelovanje slovenskih podjetij z tujci. To pomeni, da bodo tujci začeli razumeti tudi tiste dela delovanja našega gospodarskega in političnega prostora, ki so jim bili l do sedaj sorazmerno neznani. Eden takšnih je trg javnih naročil, kjer se srečujejo podjetja in javni sektor, področje državne subvencije, delovanje našega pravosodnega sistema pri reševanju gospodarskih sporov, ter delovanje naše lokalne uprave pri urejanju prostora in izdajanju gradbenih dovoljenj ter odnos političnih strank in vlade pri sprejemanja gospodarskih odločitev v podjetjih. Seveda je stvar prihodnje razprave kaj pravzaprav je korupcija, vendar našteta področja sodijo med najpomembnejše vire korupcije na Slovenskem in drži tudi, da tujcev do sedaj nismo pripustili k našim "jaslim". Zanimivo bo torej opazovati kakšne bodo zaznave tujcev o korupciji čez nekaj let.
Sicer pa smo se lahko oddahnili, ker je Slovenija prenehala drseti po lestvici navzdol in je z nekoliko neslavnega 34. mesta pristala na 27. mestu, takoj za Portugalsko ni Francijo. Pomembno je tudi razumeti, da se indeks korupcije šele oblikuje in da je sestavljen iz večletnih ocen, kar prinaša njegovo vedno večjo stabilnost. Posamezne ocene, ki bodo bistveno odstopale navzgor ali navzdol, ne bodo več pomikale posamezne države po lestvici gor ali dol.
Indeks zaznave korupcije, ki predstavlja pogled tujcev bi kazalo dopolniti z domačo raziskavo o zaznavah korupcije, ki bi morala biti pomemben vir za odločanje v javnih ustanovah in vodilo političnim elitam in gospodarskim elitam. Na ta način bi dobili komplementarno sliko o stanju korupcije in pomemben korektiv delovanja oblasti. Tudi stoletne izkušnje z bojem proti korupciji v nekaterih najbolj razvitih državah so namreč pokazale, da tudi reforme javne in državne uprave, ki so namenjene odpravljanju korupcije, dokaj slabijo njeno delovanju in pogosto povzročajo celo več škode kot korupcija sama. Prej ali slej bo prišlo tudi do tovrstnih predvolilnih političnih pobud, ki bodo zahtevale tudi njihovo uresničevanje. Brez zelo podrobnih analiz o zaznavah korupcije bodo lahko tudi dobronamerne reforme jalove in bodo še naprej odvračale ustanove, podjetja in civilno družbo od spopadanja s tovrstnimi problemi.