Krave v zakol, klavnice na robu zmogljivosti: kaj bomo jedli?

V zadnjih treh tednih je na avstrijski trg prišlo kar trikrat več krav za zakol kot običajno. Razlog ni večje povpraševanje, temveč izredne razmere na kmetijah, kjer zaradi rekordne suše primanjkuje krme.

Dolgotrajno pomanjkanje padavin je močno zmanjšalo pridelek travinja in koruze, ki predstavljata glavni vir krme za govedo. Številni kmetje ugotavljajo, da enostavno ne bodo mogli zagotoviti dovolj hrane za živali, zato se odločajo za predčasni zakol.

Posledice se hitro prenašajo po celotni prehranski verigi. Klavnice poročajo, da dnevno sprejmejo približno dvakrat več živali kot v običajnih razmerah, čeprav poraba govejega mesa ostaja nespremenjena.

Ker trg tolikšne količine mesa ne more absorbirati, ga morajo podjetja zamrzovati. Toda tudi hladilnice so skoraj polne. To pomeni dodatne stroške za energijo in skladiščenje, obenem pa zamrzovanje zmanjšuje tržno vrednost mesa. Klavnice opozarjajo, da nastajajo velike gospodarske izgube.

Prevelika ponudba se že pozna tudi pri odkupnih cenah. Po podatkih združenja ARGE Rind so se cene klavnega goveda v nekaj tednih znižale za do četrtino, pritisk pa dodatno povečujejo še uvozi živih živali iz tujine. Avstrija pač ni edina v regiji, kjer so kmetje prisiljeni sprejemati težke odločitve. 

Združenje avstrijskih rejcev ARGE Rind zdaj poziva klavnice in trgovce, naj začasno ustavijo uvoz živih živali za zakol. V običajnih tednih namreč v Avstrijo pripeljejo do 1000 krav za zakol, vendar rejci opozarjajo, da je zaradi izrednega pomanjkanja krme trenutno prednostna naloga predelava domače živine.

Kancler Christian Stocker je zagotovil, da bo država kmetom pomagala pri ohranjanju likvidnosti in povračilu škode, kmetijski minister Norbert Totschnig pa je napovedal poseben paket ukrepov za pomoč zaradi suše.

Dolgotrajna vročina in pomanjkanje padavin letos sicer močno zmanjšujeta kmetijsko proizvodnjo po vsej celini.

Avstrija je med najbolj prizadetimi državami. Pridelek žit brez koruze naj bi bil letos za približno 19 odstotkov manjši kot lani, številni kmetje pa poročajo tudi o velikih izgubah pri krompirju.

V Franciji pridelovalci poročajo o velikih izgubah pri cvetači, brokoliju in solati. Španijo poleg slabše žetve žit še naprej pesti tudi pritisk na pridelavo oljk in oljčnega olja. Velika Britanija pa je zaradi slabih rastnih razmer vse bolj odvisna od uvoza zelenjave.

Po analizi mednarodne skupine World Weather Attribution letošnje suše ni povzročilo zgolj pomanjkanje padavin. Ključno vlogo imajo rekordne temperature, ki zaradi podnebnih sprememb bistveno pospešujejo izhlapevanje vode iz tal, rek in jezer.

"Ekstremna vročina postaja glavni dejavnik suše v Evropi," opozarja klimatologinja Sarah Kew z Nizozemskega kraljevega meteorološkega inštituta.

Po njihovih izračunih so razmere, ki povzročajo tako hitro izhlapevanje vode, danes v zahodni Evropi 80-krat verjetnejše, v vzhodni Evropi pa 40-krat verjetnejše, kot so bile pred industrijsko dobo.

Posledično so kmetijske suše danes zaradi podnebnih sprememb približno petkrat verjetnejše v zahodni in kar enajstkrat verjetnejše v vzhodni Evropi.

Po raziskavi Mednarodnega inštituta za uporabno sistemsko analizo (IIASA), pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec Žiga Malek z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, bi lahko bilo do sredine stoletja dodatnim najmanj 15 dnevom vročinskih valov letno izpostavljenih med 6,2 in 13,7 milijona glav goveda. To predstavlja med 11 in 22 odstotkov današnje evropske populacije goveda.

Najbolj izpostavljene bodo južnoevropske države, med njimi Italija, Španija, Grčija, Romunija, Bolgarija in tudi Slovenija, kjer vročina ne ogroža le živali, ampak hkrati zmanjšuje pridelavo krme.

Raziskovalci opozarjajo, da vročinski valovi zmanjšujejo dobrobit živali, mlečnost, prirast in plodnost, hkrati pa zaradi suše otežujejo pridelavo krme. Prav to je eden glavnih razlogov, da nekateri evropski rejci že danes opuščajo rejo goveda.

Vse več strokovnjakov zato opozarja, da suša ni več le vremenski pojav, temveč postaja eno ključnih vprašanj evropske prehranske varnosti.

Čeprav letošnja suša že povzroča velike izgube po Evropi, znanstveniki opozarjajo, da je to šele začetek precej širšega problema.

Raziskava, objavljena v ugledni reviji Nature Communications, ugotavlja, da bo do sredine stoletja suša postala eden največjih dejavnikov tveganja za svetovno prehransko varnost. Raziskovalci so analizirali štiri ključne poljščine – koruzo, pšenico, riž in sojo – ki skupaj predstavljajo približno dve tretjini vseh kalorij, ki jih zaužije svetovno prebivalstvo.

Na prvi pogled so rezultati presenetljivi. Na svetovni ravni naj bi suša do leta 2050 povprečno zmanjšala pridelek teh štirih poljščin za manj kot dva odstotka. Toda ta podatek skriva veliko večjo težavo. Povprečje namreč prikrije velike razlike med državami.

Raziskovalci ocenjujejo, da bo kar 62 držav ob hudih sušah izgubilo več kot deset odstotkov pridelka, 24 držav pa več kot petino. V posameznih regijah bi lahko bili izpadi celo med 40 in 50 odstotki.

Avtorji opozarjajo, da prehranske varnosti ne določa le pridelek, temveč tudi gospodarska moč države, njena odvisnost od uvoza hrane, inflacija in politična stabilnost.

Države z višjim bruto domačim proizvodom lahko izpad domače pridelave lažje nadomestijo z uvozom. Toda če suša hkrati prizadene več pomembnih izvoznic hrane, začnejo težave hitro prehajati prek meja.

Prav to se je že zgodilo leta 2010, ko je huda suša v Rusiji močno zmanjšala pridelek pšenice. Moskva je nato prepovedala izvoz, posledice pa so občutile številne države na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ki so bile od ruskega žita močno odvisne.

Podoben učinek so raziskovalci pokazali tudi za Argentino, eno največjih izvoznic koruze in soje. Huda suša je že v preteklosti zmanjšala izvoz in povzročila motnje v državah, ki so bile od argentinske hrane odvisne.

Strokovnjaki opozarjajo, da Evropa dolgoročno ne bo mogla računati le na uvoz.

Doslej je veljalo preprosto pravilo: če je zaradi suše odpovedala letina v eni državi, je primanjkljaj nadomestil uvoz iz druge. Toda podnebne spremembe vse pogosteje prizadenejo več pomembnih pridelovalnih območij hkrati.

Raziskovalci opozarjajo tudi, da bo svet do leta 2050 potreboval 30 do 62 odstotkov več hrane, hkrati pa podnebne spremembe povečujejo tveganje za izgubo pridelka. Po njihovih ocenah bo za zadostno preskrbo s hrano potrebno skoraj podvojiti rast kmetijske produktivnosti, ob tem pa se hkrati prilagoditi vse pogostejšim sušam.

Največja nevarnost po njihovem mnenju ni, da bo svet v povprečju pridelal nekoliko manj hrane, temveč da bodo hude suše hkrati prizadele ključne izvoznice. Takrat se lahko motnje hitro prenesejo po svetovni trgovini, kar pomeni manjšo ponudbo, višje cene in večjo prehransko negotovost tudi v državah, kjer suše morda sploh ni.