Slednja so se namreč zaradi ignorantskega odnosa odgovornih že znašla ali pa so na najboljši poti v prisilno poravnavo in stečaj. Ker v slovenskem prostoru ni politične volje, da se poskrbi za nekaj več kot 30.000 zaposlenih v omenjeni panogi, ki v bruto domači proizvod prispeva 13-odstotni delež, je v obdobju od leta 1995 do leta 2002 v postopek stečaja, likvidacije in prisilne poravnave zašlo kar 112 slovenskih tekstilnih in usnjarskih podjetij. Od leta 1995 do letos je po podatkih sindikata brez dela ostalo več kot 20.000 ljudi, tem pa naj bi se letos in prihodnje leto pridružilo še 5000 delavcev.
Pristojni v državi so sicer vseskozi sprejemali strategijo razvoja dejavnosti, prav tako je problematiko obravnaval Ekonomsko socialni svet, ki je sicer sprejel ustrezne sklepe, vendar pa se, kot je poudaril predsednik sindikata Anton Rozman, v praksi ni zgodilo skoraj nič. V sindikatu menijo, da je program prilagajanja slovenske tekstilne, oblačilne in usnjarsko predelovalne industrije trgom EU, ki teče že tretje leto, sicer pravilno naravnan, nikakor pa ni zadostno finančno podprt, saj je vlada v proračunu za njegovo izvajanje zagotovila le desetino potrebnih sredstev, kar situacije ne rešuje. Med drugim tudi še vedno ni sprejet obljubljeni zakon, ki naj bi pomagal podjetjem v težavah.
Sindikalni predstavniki tekstilnih podjetij Del-texa iz Krke na Dolenjskem, Inpoda iz Otiškega vrha, Bače iz Podbrda, Valida iz Ptuja in sekretar območne organizacije sindikata v Celju Forto Turk so spregovorili o nepravilnostih v podjetjih, negotovi usodi in brezpravnem položaju, v katerem so se znašli odvečni delavci. Med drugim je celjski sindikalni sekretar za tekstil povedal, da je bilo pred devetimi leti na Celjskem 24 večjih tekstilnih družb, danes pa jih je le še 11. Od približno 8000 delavcev je tako ostalo le še 3500 tekstilcev. Po Turkovi oceni se velika večina podjetij poslužuje zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki pa po njegovi oceni v tekstilni dejavnosti ne more uspeti. Če namreč podjetje ne more niti sprotno delati, potem tudi z obveznostmi, ki nastajajo iz prisilne poravnave, t.j. zmanjšanjem vseh dolžniških razmerij na petino, ne more pozitivno poslovati. To se je izkazalo tudi v primeru zadnjih štirih večjih družb na Celjskem, ki so doživele usodo prisilne poravnave.
V sindikatu so prepričani, da so za delavke s 25 let delovne dobe in starostjo nad 40 let skladi dela, aktivna politika zaposlovanja, spodbujanje samozaposlitve in iskanje novih zaposlitev v drugih dejavnostih zelo slabe rešitve, ki večino privedejo v "odprto nezaposlenost", ki ni več nikogaršnji problem. Zato so se v zvezi z omenjeno problematiko v obliki vprašalnika obrnili na po njihovi oceni 25 najbolj odgovornih oseb v Sloveniji. Kljub maloštevilnim odzivom so od najbolj odgovornih v državi - predsednika države, vlade in parlamenta - doslej prejeli le "neodgovor", kar je po mnenju sindikata po eni strani grozljivo, po drugi pa resnični pokazatelj odnosa oblastnikov tako do panoge kot do delavcev.
Sindikat tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije Slovenije, ki šteje približno 18.500 članov, je v slovenski tekstilni, oblačilni in usnjarsko predelovalni panogi edini sindikat, ki zastopa zaposlene v omenjeni dejavnosti. Slednjih je bilo sicer leta 1990 približno 57.000, septembra lani pa le še 31.946. Povprečna plača v dejavnosti sicer za republiškim povprečjem zaostaja kar za 30 do 35 odstotkov.
