Manj denarja, otrok: Kaj je danes drugače, kot je bilo 15. septembra 2008

Desetletje po zlomu Lehman Brothers, takrat četrte največje investicijske banke v ZDA, ki je imela za seboj 158-letno poslovno zgodovino, pri analizi posledic bolj kot številke v ospredje prihajajo družbene posledice krize, ki jo je zakuhal nebrzdan pohlep. "Verjeli so, da se bodo dejstva spremenila, če bodo njihovo interpretacijo le dovolj obračali v svoj prid," je o takratnem "stanju misli" korporativne Amerike dejal profesor z univerze Columbia Michael O'Malley, sicer avtor knjige The Wisdom of Bees. Ko je udarila realnost teh dejstev, je bilo zabave konec. Za generacijo mladih pa je nastala neka nova realnost, ki je s seboj prinesla vrsto družbenih posledic.

Samo v ZDA se je rodilo skoraj 5 milijonov manj otrok

Med drugim se je zaradi posledic krize od recesije do danes rodilo manj otrok. Samo v ZDA skoraj 5 milijonov manj. Vrzel, ki je bila vidna že v obdobju velike depresije, razlaga profesor Kenneth Johnson z univerze New Hampshire, ki ga povzema BBC: "Takrat ženske, ki so bile v zgodnjih dvajsetih, ko se je začela kriza, tudi v kasnejših letih niso nikoli rodile otrok, ki jih prej niso imele zaradi krize."

Danes se ženske za otroke sicer odločajo kasneje, kot so se v času velike depresije, kar bi lahko bil dodaten faktor, da se ti otroci nikoli niso rodili, dodaja Johnson, a še naprej meni, da je kriza vendarle bila odločilni dejavnik, da se "krizna generacija" za otroke ni odločila.

"Zadnje desetletje sem preživela v iskanju stabilne zaposlitve in v trudu, da prihranim dovolj denarja za streho nad glavo," je za BBC dejala Nora Carroll. Diplomirala je leta 2008. Njena zgodba je podobna zgodbi številnih slovenskih mladih, ki so šolanje končali v tistem obdobju, nato pa padli v kolesje začasnih del, prekarnih zaposlitev in nikoli povsem dokončane selitve od staršev, kar je pomenilo tudi nikoli dokončan proces osamosvojitve in je mnoge oropalo graditve lastne družine.

Na računih je manj prihrankov, kot so jih imele prejšnje generacije

V Veliki Britaniji so ugotovili, da so ljudje, ki so zdaj stari od 30 do 39 let in jih je kriza najbolj prizadela, v smislu prihrankov na leto, od 2008 do 2017 izgubili okoli 2.000 evrov. Američani, rojeni sredi osemdesetih, so ustvarili za tretjino manj premoženja kot prejšnje generacije - zaradi učinkov krize.

Dodatna težava, vidna tudi v Sloveniji, je, da čeprav se je medtem v večini držav članic OECD raven bruto domačega proizvoda že dvignila na predkrizno raven leta   2007, rast plač ni sledila rasti gospodarske aktivnosti in zaposlenosti. Svetovna gospodarska kriza je namreč še poglobila dohodkovno neenakost in akumilirala bogastvo v rokah peščice.

Podatki za ZDA, ki jih je pripravil Pew Research Center, pravijo, da je vsak dolar, ki je bil generiran med 2009 in 2011, šel v roke najbogatejših 7 odstotkov gospodinjstev. Bogastvo te skupine je v prvih dveh letih pokriznega okrevanja zrastlo za 28 odstotkov z 18,8 bilijona na 25,4 bilijona dolarjev. Medtem je "bogastvo" preostalih 93 odstotkov strmoglavilo za štiri odstotke ali povedano drugače, zmagovalci krize so bili najbogatejši.

"Krizna generacija" sovraži delniški trg

Le dva od petih milenijcev se danes ukvarjata z dogajanjem na delniškem trgu. Tudi tisti, ki investirajo, se ponavadi ustavijo pri okoli 7.000 dolarjih, so ocenili pri Federal Reserve.

Namesto tega se je generacija usmerila v sikanje novih rešitev, ki bi delovale mimo sistema, za katerega ocenjujejo, da jih je izdal. Ena takšnih rešitev so kripto valute, ki pa so prav letos pri zanesenjakih pustile precej grenek okus, potem ko se je zgodil "veliki kripto zlom", kot so nekateri že poimenovali dejstvo, da so kripto valute od januarja izgubile okoli 80 odstotkov vrednosti in s tem v odstotkih že presegle izgube, ki so se zgodile, ko je leta 2000 počil balonček internetnih podjetij.

Nove rešitve se torej zaenkrat niso izkazale za mnogo učinkovitejše, pravzaprav jih tarejo podobne težave, kot so obteževale finančne produkte, iz katerih se je skuhala kriza. "Gre za velikanske špekulacije," pravi analitik Neil Wilson, ki ga povzema portal Markets.com.

Generacija, ki ne kupuje lastnega doma

Kriza je ubila zaupanje

Če je bilo jasno, da bo kriza odnesla zaupanje v finančne ustanove, je nekoliko bolj zaskrbljujoča ugotovitev, da naj bi bili ena največjih žrtev krize medčloveški odnosi, menijo raziskovalci instituta Pew.

Le 19 odstotkov milenijcev se strinja, da "je ljudem na splošno mogoče zaupati". Za razliko ob njihovih staršev, kjer jih kar 40 odstotkov meni, da so drugi ljudje zaupanja vredna bitja. Na koncu to pomeni težavo za odnose, ocenjujejo strokovnjaki.

Je bilo poučno?

Pomembno vprašanje desetletje kasneje je zagotovo, ali je bila lekcija, ki je očitno imela hude posledice, vsaj učinkovita.

Enostavnega odgovora ni, je pa zanimivo mnenje enega tistih, ki so na zlom opozarjali, ga nato tudi doživeli, potem pa so budno sledili pokriznemu dogajanju. John Taylor iz organizacije National Community Reinvestment Coalition se je razgovoril za CNN Money. Na nepremičninski balonček in sumljive bančne prakse je ameriški kongres opozoril že na prelomu tisočletja.

"Ko danes razmišljam o tem, sem jezen. Borili smo se za spremembe, ko smo videli, kaj bo. Opozarjali smo tako demokrate kot republikance, a je moralo na koncu priti do zloma, da so dojeli sporočilo," pravi.

Prav zlom Lehman Brothers je bil znak za streznitev, ko je banka klecnila pod težo slabih hipotekarnih posojil in zloma nepremičninskega trga.

Zlomu in krizi so sledili ukrepi. Tako v ZDA in predvsem v Evropi, kjer se je začela velika regulacija bančnega sektorja. Vse dokler ni sistem dovolj okreval, da so se vmes zelo ponižni bankirji spet oglasili in dejali, da ukrepi zatirajo njihov napredek.

"Desetletje kasneje sedimo tukaj in kot vse kaže, je kratkoročni spomin že pozabil, kako in zakaj smo padli v takšno godljo. Zaradi pomanjkanja regulacije. Zdaj pa banke spet spuščamo z uzde. Popolnoma nerazumljivo," je ogorčen Taylor.

Medtem ko v ZDA vse več analitikov opozarja, da je država zamudila trenutek, ko bi lahko prestrukturirala finančni sistem, se nekaj podobnega dogaja tudi v Evropi, kjer je, takoj ko so se pojavili znaki okrevanja in je finančno zakrila migrantska kriza, zastal projekt poglabljanja gospodarske in monetarne unije.

V ZDA, kjer so krizo leta uspešno kuhali z deregulacijo in jo servirali preostalemu, prav tako naivnemu in pohlepnemu svetu, so letos republikanci ob pomoči demokratskih glasov preklicali regulacijo, znano kot zakon Dodd-Frank, kar je bankam občutno razvezalo roke. Predsednik Donald Trump pa je na vidna mesta nadzornih agencij imenoval ljudi iz finančne industrije, ki jih bolj kot nadzor zanima pomoč bankam, menijo kritiki.

Kje so protagonisti danes? V zaporu ne ...

Po zlomu Lehman Brothers so ZDA v bančni sektor poslale 700 milijard dolarjev, na obeh straneh Atlantika je izbruhnila panika, ki je zaznamovala življenje ljudi.

Deset let kasneje je jasno, da se protagonistom krize ni zgodilo nič hudega. Pred dnevi je javnost razbesnela novica, da naj bi nekdanji zaposleni pri Lehman Brothers načrtovali srečanje ob obletnici padca banke. Vabilo na dogodek naj bi se začelo v smislu "težko je verjeti, da je od naših dni pri Lehmanu že 10 let ..." Medtem ko so nekateri menili, da ima osebje pravico do srečanja, so drugi rohneli, da je to povsem neokusno.

Številne še vedno moti, da bankirji za svoje početje niso odgovarjali. Med takšnimi vidnejšimi obrazi je Dick Fuld, ki je bil ob padcu Lehman Brothers izvršni direktor banke. Do usodnega trenutka jo je vodil 14 let, znan je bil pod vzdevkom "gorila". Da bi sam prispeval k sesutju, zanika, ko je treba najti krivce, s prstom kaže na vlado, regulatorje, celo zaposlene, ki pa vračajo udarec, označili so ga za "zlobca". Kakor koli - danes vodi sklad Matrix Private Capital in svetuje strankam, ki razpolagajo z "občutnim premoženjem." Še vedno je tudi lastnik številnih luksuznih nepremičnin. Leta 2015 je v redki javni izjavi dejal, da ničesar ne obžaluje.

Javnost se seveda sprašuje, kako je mogoče, da po milijardnih izgubah, katerih posledice so čutili predvsem "navadni ljudje", v zaporu ni končal nihče od "velikih".

Pulitzerjev nagrajenec, novinar Jesse Eisinger, avtor knjige The Chickenshit Club ocenjuje, da je takšen razplet hud udarec predvsem za tožilstvo. "Jasna papirna sled bi morala biti dovolj za sodne postopke, a se to ni zgodilo. Težava je, da se kriminalce z belimi ovratniki obravnava s takšnim spoštovanjem, da se jih roka pravice redko dotakne."

Po drugi strani bi bilo seveda narobe vso krivdo valiti na bankirje. Boljše vprašanje je, kje so bili regulatorji, ko so Lehman Brothers in večina bančnega sektorja kovali dobičke ob "eksotičnih finančnih produktih", katerih zgodba se je kasneje sesula kot hišica iz kart.

Je bila banka Lehman Brothers vendarle "prevelika, da bi padla"?

Debata o Lehman Brothers se z vprašanjem, zakaj za zlom ni zares odgovarjal nihče, s tem ne konča. Ekonomisti bodo še leta debatirali o tem, ali je bilo prav, da so banko pustili pasti. Takratni šef Federal Reserve Ben Bernanke vztraja, da je bilo. "Nismo imeli druge izbire," je povedal komisiji, ki jo je ameriška politika sestavila, da razišče dogajanje.

Drugi menijo, da je vrh odgovornih enostavno slabo presodil, v kakšno katastrofo bo sesutje banke pahnilo finančni sektor in kako brutalno bo globalno širjenje posledic. "Regulatorni sistem sestavljajo ljudje in ljudje se motijo," je za CNN dejal James Angle, profesor ekonomije z univerze Georgetown. "A v tem primeru bi moral Fed delovati bolje," je prepričan. Po njegovem sta nejasen odgovor Washingtona in odsotnost akcije izdatno prilila olje na ogenj negotovosti in panike, takrat pa je kriza dokončno ušla izpod nadzora.   

Prihaja nova kriza?

Destletje po zlomu Lehman Brothers na prvi pogled vlada optimistično vzdušje. Svet, ki je okreval po krizi, beleži rast. A ni jih malo, ki opozarjajo, da pod površjem spet vre, piše DW. 

Centralne banke so v upanju na pospešitev pokriznega okrevanja obresti oklestile  na nič in trg preplavile z denarjem, računajoč, da bo poceni denar pomenil investicije podjetij, ljudje, spet zaposleni, pa bodo zapravljali. Številke so zaenkrat vzpodbudne. Gospodarska rast je v zelenem, zaposlovanje tudi, indeks zaupanja ameriških potrošnikov je dosegel 10-letni rekord in Donald Trump je to praznoval - pričakovano - na Twitterju. 

Ima pa medalja tudi drugo plat. V ZDA se je, kot že rečeno, poslovila regulacija pod imenom Dodd-Frank Act, kar je za mnoge signal, da je teren za kuhanje nove krize pripravljen. Zadolženost gospodinjstev in držav spet narašča, po McKinseyjevi globalni študiji naj bi letos dosegla 247 bilijonov dolarjev. Za primerjavo, ameriška ekonomija na leto ustvari za 19 bilijonov.

Politika ničelnih obresti povzročila povečano zanimanje za tvegane naložbe z višjimi obljubljenimi donosi, z oddaljenostjo krize pa se briše spomin na krizo in naraščajo apetiti po hitrem zaslužku.

Seveda pa vse zanima, kdaj, če, prihaja nova kriza. Jasnega odgovora ni. Je pa investitor, milijarder Ray Dalio, ustanovitelj največjega sklada tveganega kapitala Bridgewater Associates ocenil, da čeprav ameriška ekonomija ni "balon", ne bo trajalo dolgo, da pride do te točke. Po njegovem obstaja 70-odstotna verjetnost, da bo kampanjo pred naslednjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2020 zaznamovala finančna kriza.