Pivovarska vojna se je začela 11. julija lani, ko je Pivovarna Laško objavila, da namerava kupiti manjšinski delež Pivovarne Union. Že naslednji dan so bili Laščani lastniki slabe četrtine Unionovih delnic, potem pa so nakupe zaustavili, saj bi morali v primeru, da prekoračijo četrtinski prag lastništva, takoj objaviti javno ponudbo za prevzem.
V Pivovarni Laško so takrat uradno komentirali, da ljubljanskega konkurenta ne nameravajo prevzeti in da gre le za povezovanje dveh enakovrednih podjetij, ki bosta potem skupaj nastopili na tujih trgih. Toda v zakulisju se je šušljalo drugače. Pivovarna Union je bila v šibkejšem položaju. Po tistem, ko so kupili Fructal naj bi ljubljanskim pivovarjem začasno zmanjkovalo sredstev, s katerimi bi se braniti pred prevzemom. Lansko poletje so se pivovarji tako pripravljali na spopad, Pivovarna Union je iskala strateškega partnerja v tujini.
19. septembra je na prizorišče stopil Interbrew. Za delnice Uniona je bil pripravljen ponuditi 60.000 tolarjev, in ob podpori vodstva je napovedal uradno ponudbo za prevzem. Pivovarna Laško pa je le namignila, da se prevzemu še ne namerava odpovedati. Pivovarska vojna se je tako lahko začela.
Jeseni so se delnice Uniona podražile na 72 tisočakov, začela pa se je propagandna vojna. Union je ugibal, da bi Laško v primeru zmage ljubljansko pivovarno lahko zaprl, druga stran pa je ugibala o tem, ali bi Interbrew Fructal, ki je v lasti Uniona, prodal hrvaški Podravki. Toda vse te govorice so vpleteni zanikali.
28. Novembra je Interbrew končno objavil prvo ponudbo za odkup delnic, zanje je ponudil 78.000 tolarjev. Zdelo se je, da bo odločilno besedo pri prevzemu imela država. Dva državna sklada, Slovenska odškodninska družba in Kapitalska družba, sta bila namreč zadnja večja delničarja. Debate o prevzemu so se tako preselile tudi v politiko in v debato o nacionalnem interesu.
21. Decembra je razneslo SOD. Direktor Slovenske odškodninske družbe Anton Končnik je dobrih 12 odstotkov Uniona prodal Pivovarni Laško po ceni 86.000 tolarjev za delnico. Finančno sicer dobra odločitev ga je stala službe. Po notranjih pravilih bi moral namreč pred prodajo za dovoljenje prositi upravni odbor. Zakaj tega formalnega dejanja ni storil ni bilo nikoli pojasnjeno, dejstvo pa je, da s tem Odškodninska družba ni bila finančno oškodovana. Toda Anton Končnik je bil vseeno takoj razrešen.
Še bolj nenavadno pa je bilo ravnanje Pivovarne Laško. S tem nakupom bi prekoračila četrtinski prag lastništva in tako bi morala objaviti ponudbo za prevzem. Očitno pa na to v Laškem še niso bili pripravljeni. Njena hčerinska Radenska je svoje delnice prodala in to za kar milijardo tolarjev manj kot so v Laškem plačali za delnice SODa. Nasprotniki Laškega so tako menili, da so delnice le preparkirali, torej da so nad njimi dejansko ohranili oblast. Interbrew je takoj sprožil sodni spor in sodišče je Laškemu začasno prepovedalo kupovanje novih Unionovih delnic. To odločitev, ki je bila po mnenju Laščanov sporna, je Interbrew izkoristil in brez vmešavanja tekmeca na javni dražbi za nakup delnic
Kapitalske družbe te kupilo - po 90.000 tolarjev. Laško je tako izpraznilo SOD, Interbrew pa KAD in položaj je bil spet izenačen. Bitko naj bi zdaj odločili mali delničarji. Interbrew je svojo javno ponudbo popravil kar trikrat, toda borza je takoj reagirala. Vsakič ko je Interbrew objavil novo ponudbo, so se na borzi pojavila podjetja, ki so ponujala nekaj tolarjev več, vse kupce pa bi lahko po mnenju poznavalcev povezali s Pivovarno Laško. Interbrew tako delnic na borzi ni mogel kupovati, saj ni smel prekoračiti cene iz javne ponudbe. Delničarji so delnice tako raje prodajali na borzi, in Interbrew je uspel kupiti le dva odstotka delnic. Tako je postal lastnik 40 odstotkov Uniona. Ostanek je bil v rokah Pivovarne Laško in njenih zaveznic. Laščani pa so zmagali tudi na sodišču. To je začasni sklep o prepovedi razpolaganja z delnicami odpravilo in po mnenju pravnih strokovnjakov naj dovolj trdnih dokazov o povezanosti Laškega in drugih delničarjev ne bi bilo.
Laško se je spomladi tako mirno pripravljalo na zadnjo bitko. Analitiki menijo, da so borzno bitko že dobili, med njimi in končno zmago pa stoji le še urad za varstvo konkurence. Če bo ta odločil, da Laško vendarle lahko izpelje prevzem, bodo najbrž Ljubljančani vsaj pri pivu morali tokrat poklekniti pred Štajerskimi tekmeci.
