Ob tej priložnosti je član uprave Gorenja Franjo Bobinac dejal, da je najučinkovitejša obramba pred prevzemi visoka cena delnic, moti pa ga predvsem dejstvo, da Slovenija nima oblikovane industrijske politike, ki bo določila, kaj je treba ostati v državni lasti, kaj pa bi lahko bilo predmet prevzema.
Predstavnik idrijskega Kolektorja Stojan Petrič pa je pojasnil, da je bilo podjetje, ki ima danes v skupini 19 podjetjih z zaprto lastniško strukturo, v svoji zgodovini že dvakrat predmet prevzema. šele takrat, ko si prevzet pa začneš razmišljati, kaj sploh prevzem pomeni, je dejal.
Petrič je tudi zagovornik intenzivne internacionalizacije podjetja, ki brez dolgoročne vizije ne more obstati in ravno pri tej strategiji je treba biti tudi trmast. Zato je Kolektor, ki to dolgoročno vizijo že ima, pred petimi ali šestimi leti odklonil prodajo določenega deleža podjetja tujcem, je povedal Petrič
Moderatorja omizja Marka Jakliča z Ekonomske fakultete v Ljubljani pa moti predvsem to, da je našo oblast, kupcu, ki z zahoda pride kupiti neko slovensko podjetja, sram reči ne.
S tem se je strinjal tudi rektor ljubljanske univerze Jože Mencinger, ki je poudaril, da je bila prodaja Nove Ljubljanske banke tujcem sramotna, zdaj pa ni nič čudnega, da se slovenski investitorji ne odzivajo na ponudbo o nakupu deleža te banke. Mencinger je tudi pojasnil, da so bila naša podjetja pred desetletjem zelo uspešna, vendar takrat zanimanja tujcev ni bilo moč čutiti. Vzrok za to naj bi bila po njegovem mnenju privatizacija, ki ni dala nobene možnosti tujemu kapitalu, poleg tega pa so tujci menili, da je slovenski trg premajhen. Mencinger nima nič proti prevzemom, vendar se je vprašal, ali je vsak prevzem dober.
V primeru Leka zato ni mogel oceniti, ali gre za dober oziroma slab prevzem. Izpostavil je tudi dejstvo, da uprava Leka nenehno poudarja, da je švicarski Novartis njihov strateški partner, čemu pa Mencinger oporeka, saj meni, da če nekdo kupi večinski delež podjetja, ni več partner, temveč strateški lastnik, ki bo imel zadnjo besedo pri oblikovanju strateške politike.
"Ob vstopu v EU bo Slovenija ena najuspešnejših regij unije, kljub temu pa me skrbi usoda te unije. Zakaj ne bi razmišljali tudi o njenem koncu, saj unija ima institucije, ki ne sledijo času. EU oblikuje tudi pravila, ki se jih sama ne drži. Eno izmed takšnih je ustanovitev Pakta stabilnosti, kar je tudi po mnenju vodilnih ljudi v EU popolni nesmisel," je dejal Mencinager in dodal, da je za unijo značilen demokratični deficit, kar pomeni, da v EU odločajo uradniki in ne ljudstvo. Prepričan je tudi, da obstaja veliko podobnosti med EU, ki bije bitko z recesijo in Jugoslavijo, ki je po desetletju recesije razpadla.
Omizja se je udeležil tudi Matej Lahovnik z ljubljanske Ekonomske fakultete, ki je prevzem Leka s strani že omenjenega Novartisa ocenil kot najboljšo izmed slabih možnosti. Poudaril je, da bi bil Glaxo-Welcome ali Pfizer bistveno slabši potencialni strateški lastnik. Novartis, v smislu kapitalske povezave, je ocenil kot najboljšo alternativo, zato je prevzem, tako kot je zastavljen, v ekonomskem interesu Lek-a.
Udeleženci omizja so se strinjali, da Slovenija ob vstopu v EU mora igrati uspešno vlogo ter da EU ni neki končni cilj, temveč le metoda za doseganje določnega cilja.
