Marjan Rekar je človek na najvidnejših vodilnih položajih. V zadnjih letih se je spopadel z rdečimi številkami Slovenskih železnic, z reševanjem podjetij se ukvarja tudi kot predsednik Slovenske razvojne družbe.
Poštenjak, deloholik, krizni menedžer, pa tudi diktator in človek s trdo roko so besede, s katerimi najpogosteje označujejo Marjana Rekarja. Sam gleda nase drugače: "Imam določen občutek odgovornosti. Ne vem, če je to dobra ali slaba lastnost, vendar ko se nekaj dogovorimo, je to potrebno tudi izvesti. Seveda sem v takem primeru sposoben sprejeti ustrezne posledice."
Čeprav je "direktoreval" že prej, ga je širša javnost pobliže spoznala pred osmimi leti, ko je prišel iz rdečih številk reševat Slovenske železnice. V tistem času pa si je nakopal jezo številnih. "Gospod Rekar je človek monologa in ne dialoga. Z njim sem imel zato veliko konfliktov, saj ni nikoli poslušal, kaj sem mu kot sindikalist govoril," Slavko Kmetič, delavski direktor Slovenskih Železnic.
S plačami nezadovoljni železničarji so zahtevali njegov odstop. Najprej je izgubil mesto pogajalca, ob izteku mandata pa je bilo njegovo slovo neizbežno. A za seboj je pustil podjetje, ki je poslovalo ne le brez izgube, ampak celo z dobičkom.
Na železnici so bili tudi dnevi, ko sem bil v službi nepretrgoma 50 ur. Spal sem kar na pisalni mizi," se spominja Rekar.
Z neposrednostjo in odpuščanjem, kot enim od bolečih ukrepov pri reševanju podjetij, si zagotovo ne nabira točk pri vseh. In kako gleda na zgodbo s Slovenskimi železnicami danes? "Danes bi imel morda še nekoliko tršo roko, kot sem jo imel."
Kmetič na to izjavo odgovarja: " Če je trda roka pravična, strokovna in poštena, potem hvala bogu, da je. Vendar njegova ni bila ne pravična, ne strokovna in ne poštena, zato naj si to trdo roko zatakne kar za klobuk."
Kariero je pred slabima dvema letoma nadaljeval kot predsednik uprave Slovenske razvojne družbe. Eden njegovih tesnejših sodelavcev Franc Herman Šimovec, član uprave SRD-ja ga opisuje kot človeka, ki se ne boji odgovornosti. "Od kar je prišel v SRD, se je delo precej povečalo. V tem času smo prodali zelo veliko podjetij, medtem ko so prej te prodaje tekle zelo počasi."
Znan je po tem, da rad preveri red v podjetjih z vhodom skozi zadnja vrata. "Po Tamu sem hodil kar slabi dve uri, pa nihče me ni nič vprašal. Takrat bi lahko, recimo, veliko odnesel, pa tega ne bi nihče opazil."
V zvezi z Rekarjem pa nekateri sedanji sodelavci omenjajo tudi določeno slabost. "V nekaterih primerih se mogoče prehitro sam odloči in ne upošteva mnenja drugih, sodelavcev in vodij projektov," dodaja Šimnovec.
Pomembno vlogo je odigral v zgodbi vnovičnega nakupa izgubljenega slovenskega ponosa, Elana. "Vprašanje je, če bi kupili Elan, če ne bi bil Rekar predsednik uprave SRD-ja," meni Šimnovec. "Pozitivno poslovanje Elana je odgovor tistim, ki so dvomili v pravilnost nakupa," je prepričan direktor Elana Primož Finžgar.
Rekar je celo razmišljal o mestu direktorja Elana, a je ostal le pri želji. Pri želji je ostalo tudi reševanje zavoda RTV Slovenija, saj mu je kot kandidatu za mesto direktorja spodletelo.
