Nafta dražja, uvoz strmoglavil, krize pa ni? Kaj je naredila Kitajska drugače?

Od februarja, ko je prišlo do motenj, ki jih je Mednarodna agencija za energijo označila za največjo prekinitev dobave v zgodovini svetovnega naftnega trga, se Kitajska ni odzvala tako, kot bi bilo morda pričakovati od največje svetovne uvoznice surove nafte.

Namesto agresivnega iskanja nadomestnih dobaviteljev je začela uvažati manj.

Do junija, štiri mesece po začetku motenj, je kitajski uvoz surove nafte padel na najnižjo raven v skoraj desetletju. Julija se je začel previdno povečevati, vendar je bilo okrevanje nakupov avgusta in septembra še vedno šibko in daleč pod ravnmi pred krizo. 

Za Peking namreč šok v Hormuški ožini ni samo vprašanje energetske varnosti. Je tudi vprašanje gospodarske stabilnosti.

Kitajsko gospodarstvo lahko prenese manjši uvoz surove nafte, precej bolj problematičen pa bi bil val uvožene inflacije – rast cen, ki ne bi bila posledica višjih plač in večjega povpraševanja, ampak preprosto dražje energije. To bi bilo še posebej občutljivo v času šibkejšega zaposlovanja in stagnacije plač. 

Zato je Peking skušal problem čim dlje zadržati tam, kjer ga lahko lažje nadzoruje: pri rafinerijah in industriji.

Prvi kitajski blažilnik so bile ogromne zaloge. Po analizi, ki jo je objavil nemški Merkur v okviru partnerstva z revijo Foreign Policy, je Kitajska v krizo vstopila z ocenjenimi 1,4 milijarde sodov komercialnih in strateških zalog surove nafte.

To je pri predkriznem tempu ustrezalo približno 120 dnevom uvoza. Zaloge so Pekingu omogočile, da je najmanj tri mesece zmanjšanega uvoza prestal pod svojimi pogoji, brez nenadnega gospodarskega zloma. 

V drugem četrtletju je kitajski uvoz surove nafte v primerjavi s predkriznim obdobjem upadel za približno tretjino – z okoli 12 milijonov na 8,1 milijona sodov na dan. Junija je dosegel dno pri 7,12 milijona sodov dnevno. 

V samo treh mesecih je Kitajska kupila približno 355 milijonov sodov manj, kot bi jih, če bi nadaljevala prejšnji tempo. To ustreza skoraj mesecu njenega običajnega uvoza oziroma približno 180 polno naloženim supertankerjem. 

Ameriška Uprava za energetske informacije EIA je ocenila, da je manjši kitajski uvoz zmanjšal svetovno povpraševanje in s tem ublažil pritisk na svetovne cene nafte.

Toda zmanjšanje uvoza ne pomeni, da je naftni šok izginil. Kitajska je predvsem spremenila, kdo ga je občutil.

Ko so cene surove nafte v začetku marca hitro začele naraščati, je vlada najprej omejila izvoz naftnih derivatov, da bi dala prednost domačemu trgu. V enem tednu je nato regulirane zgornje meje maloprodajnih cen goriva zvišala najbolj po letu 2022. 

Ko je nafta konec marca presegla 100 dolarjev za 159-litrski sod, je Peking cene znova zvišal, vendar celotnega povečanja stroškov ni prenesel na potrošnike.

Kitajska ima namreč dolgoletni administrativni sistem določanja cen goriva, ki omejuje, kako hitro in v kolikšnem obsegu se lahko rast stroškov prenese v maloprodajne cene.

Račun so zato v precejšnji meri dobile rafinerije. Od njih se je pričakovalo, da ohranijo proizvodnjo, se odpovejo donosnejšemu izvozu ter proizvode prodajajo na domačem trgu, kjer je povpraševanje šibko, zviševanje cen pa omejeno. Njihove marže so se posledično močno zmanjšale. 

Posebej hudo so bile prizadete kitajske neodvisne rafinerije, predvsem v provinci Shandong. Njihov poslovni model je močno odvisen od cenejše surove nafte. Ko so se razmere na trgu obrnile, so začele zmanjševati uvoz in proizvodnjo.

Aprila in maja so po ocenah izgubljale več kot 1200 juanov oziroma okoli 145 evrov na vsako predelano tono surove nafte, negativna rafinerijska marža pa je znašala približno 24 do 25 dolarjev oziroma od 21 do 22 evrov na sod. Več ko so predelale, več denarja so izgubljale.

Kitajska oblast je sprva skušala zmanjševanje proizvodnje omejiti. Nacionalna komisija za razvoj in reforme je neodvisnim rafinerijam aprila naročila, naj proizvodnje ne zmanjšujejo, sicer bi lahko izgubile velik del svojih uvoznih kvot. Nekatere zasebne rafinerije so Peking celo prosile za dovoljenje za zmanjšanje proizvodnje. 

Do junija je oblast nekaterim izgubarskim rafinerijam v Shandongu dovolila, da proizvodnjo znižajo, vendar ne pod 80 odstotkov ravni iz leta 2025.

Konec junija je skupna predelava nafte na Kitajskem padla na najnižjo raven po pandemiji. Neodvisne lokalne rafinerije so proizvodnjo zmanjšale na najnižjo raven po marcu 2020, državne rafinerije pa celo pod svoj najnižji nivo iz časa pandemije. 

Drugi pomemben kitajski blažilnik je nastajal precej pred sedanjo krizo. Elektrifikacija prometa je zmanjšala količino nafte, ki jo Kitajska potrebuje za pogon avtomobilov.

Po oceni iz analize je obstoječa kitajska flota električnih vozil samo v prvih šestih mesecih leta 2026 zmanjšala porabo nafte za približno 1,35 milijona sodov na dan. To ustreza približno šestim odstotkom kitajskega letnega uvoza surove nafte. 

To ne pomeni, da Kitajska nafte ne potrebuje več, spremenilo pa se je, za kaj jo potrebuje. Rast povpraševanja se vse bolj seli z goriv na petrokemične surovine. Rafinerije zato niso več samo tovarne bencina, dizla in kerozina, ampak vse bolj integrirani rafinerijsko-petrokemični kompleksi.

Od leta 2018 kitajske rafinerije prilagajajo poslovanje pričakovanju počasnejše rasti povpraševanja po gorivih in večjega povpraševanja petrokemične industrije. Leta 2022 je Peking cilj "zmanjšati goriva in povečati kemikalije" tudi uradno vključil v industrijsko politiko. 

Kitajska ima še en blažilnik, ki je v evropskem energetskem sistemu bistveno manj pomemben: ogromno premogovno industrijo. Petrokemične surovine so potrebne za izdelavo avtomobilskih delov, elektronike, potrošniških izdelkov, plastike in številnih drugih industrijskih proizvodov. Če bi jih začelo primanjkovati, bi se naftni šok lahko hitro prenesel po proizvodnih verigah. Toda nekatere osnovne kemikalije je mogoče proizvajati tudi iz premoga.

Premog je mogoče pretvoriti v sintezni plin in metanol, nato pa v olefine, kot sta etilen in propilen – osnovne gradnike številnih industrijskih proizvodov, ki jih je sicer mogoče proizvajati iz nafte. 

Kitajska je to možnost razvijala načrtno. Leta 2025 je proizvedla 15,45 milijona ton olefinov iz premoga, kar je predstavljalo 15 odstotkov celotne domače proizvodnje olefinov. Proizvodnja etilenglikola iz premoga je dosegla 7,62 milijona ton oziroma približno tretjino celotne kitajske proizvodnje. 

Premog ne more nadomestiti vseh naftnih petrokemičnih surovin. Lahko pa zmanjša pritisk na rafinerije, da bi morale tudi ob izjemno dragi surovi nafti ohranjati visoko proizvodnjo samo zaradi potreb industrije.

Konec marca in aprila so bili povprečni proizvodni stroški olefinov iz premoga ocenjeni na približno 6800 juanov na tono, pri proizvodnji iz naftnih surovin pa na okoli 10.700 juanov. Premogovna pot je imela tako več kot tretjinsko stroškovno prednost. 

Evropa ima drugačno težavo. EU je od uvoza nafte močno odvisna, vendar je njena neposredna izpostavljenost Hormuški ožini precej manjša od kitajske.

Po podatkih ameriške EIA je bila velika večina nafte, ki je leta 2025 potovala skozi Hormuško ožino, namenjena azijskim trgom. Kitajska in Indija sta skupaj prejeli 44 odstotkov surove nafte, ki je potovala skozi ožino, evropske države pa bistveno manjši delež.

Evropska oskrba je geografsko bolj razpršena. Med pomembnimi dobavitelji so Norveška, ZDA, Kazahstan, države severne Afrike in Bližnjega vzhoda.

To pomeni, da zaprtje oziroma močna motnja Hormuške ožine Evropi ne bi odrezala primerljivega deleža fizične dobave kot Kitajski. Toda evropski potrošnik zaradi tega ni zaščiten pred cenovnim šokom.

Nafta je globalno trgovano blago. Če s svetovnega trga izgine velik del ponudbe, se cena zviša tudi za kupca, ki nafte ne kupuje neposredno iz Perzijskega zaliva.

Evropski blažilnik so predvsem varnostne zaloge. Članice EU morajo po evropski zakonodaji vzdrževati zaloge nafte, ki ustrezajo najmanj 90 dnevom povprečnega dnevnega neto uvoza ali 61 dnevom povprečne dnevne domače porabe, pri čemer velja višja od obeh vrednosti.

Tudi Evropa je po energetskem šoku, ki je sledil ruski invaziji na Ukrajino leta 2022, močno povečala pomen razpršitve dobaviteljev.

Razlika s Kitajsko pa je očitna: EU nima primerljivega centraliziranega sistema, s katerim bi lahko breme dražje nafte tako neposredno prenesla na omejeno skupino rafinerij in administrativno nadzorovala, koliko podražitve se prenese do potrošnika.

Še drugačen položaj imajo ZDA. Amerika je hkrati ena največjih porabnic nafte na svetu in ena največjih proizvajalk.

Razmah proizvodnje nafte iz skrilavca je v zadnjih dveh desetletjih bistveno zmanjšal ameriško odvisnost od uvoza. ZDA še vedno uvažajo velike količine surove nafte, vendar obenem izvažajo tako surovo nafto kot naftne derivate.

To pomeni, da so bistveno manj neposredno ranljive za fizično prekinitev dobave skozi Hormuško ožino kot Kitajska.

Tudi ZDA imajo strateške naftne rezerve, namenjene blaženju večjih motenj v oskrbi. Toda niti velika domača proizvodnja Američanov ne izolira od svetovnih cen.

Ameriška nafta se prodaja na globalnem trgu. Če zaradi velikega izpada ponudbe svetovna cena močno naraste, se ta pritisk prenese tudi na ameriške cene goriv, čeprav je bil sod nafte proizveden v Teksasu in ne na Bližnjem vzhodu.

Kitajska je sedanji naftni šok doslej obvladovala brez klasične energetske krize, vendar to ne pomeni, da so njeni blažilniki neomejeni. Ključno bo predvsem, kako dolgo lahko rafinerije in industrija prevzemajo stroške, ne da bi se ti začeli širiti po gospodarstvu.

Tudi morebitna normalizacija dobave zato ne pomeni nujno hitrega povratka kitajskih rafinerij na prejšnje ravni proizvodnje. Po analizi Foreign Policy bo to odvisno od rafinerijskih marž, potreb po obnovitvi zalog in državnih zahtev glede oskrbe. Dokler predelava nafte ostaja nedonosna, rafinerije nimajo velikega ekonomskega razloga za hitro povečevanje dragih nakupov. 

Po kriterijih Pekinga je bil odziv doslej uspešen. Kitajska je velik del naftnega šoka namesto med stotine milijonov potrošnikov skoncentrirala v precej manjši in za državo lažje obvladljiv rafinerijski sektor. Izgube rafinerij pri tem niso nepričakovana napaka sistema, ampak v veliki meri posledica odločitve, da se celotna rast svetovnih cen ne prenese na prebivalstvo. Ključno vprašanje je le, kako dolgo je mogoče strošek zadrževati tam, ne da bi zmanjšana proizvodnja začela povzročati težave drugod v gospodarstvu.