Gospodarstvo

Nafta dražja, uvoz strmoglavil, krize pa ni? Kaj je naredila Kitajska drugače?

Peking, 06. 10. 2026 17.20 8 min branja 42

Naftna rafinerija na Kitajskem

Kako se Kitajska zoperstavlja naftnemu šoku? Kot največja svetovna uvoznica surove nafte, ki več kot 90 odstotkov uvožene nafte prejme po morju, bi morala biti med najbolj izpostavljenimi velikimi gospodarstvi ob motnjah dobave skozi Hormuško ožino. Toda Peking ni začel mrzlično tekmovati za vsak razpoložljiv 159-litrski sod. Storil je skoraj nasprotno: uvoz je močno zmanjšal, posegel v ogromne zaloge, omejil izvoz goriv in velik del stroška dražje nafte prenesel na rafinerije. Potrošnike je pred polnim cenovnim šokom medtem skušal zaščititi. Kako mu je to uspelo in kako drugačna je odpornost Evrope in ZDA?

Od februarja, ko je prišlo do motenj, ki jih je Mednarodna agencija za energijo označila za največjo prekinitev dobave v zgodovini svetovnega naftnega trga, se Kitajska ni odzvala tako, kot bi bilo morda pričakovati od največje svetovne uvoznice surove nafte.

Namesto agresivnega iskanja nadomestnih dobaviteljev je začela uvažati manj.

Do junija, štiri mesece po začetku motenj, je kitajski uvoz surove nafte padel na najnižjo raven v skoraj desetletju. Julija se je začel previdno povečevati, vendar je bilo okrevanje nakupov avgusta in septembra še vedno šibko in daleč pod ravnmi pred krizo. 

Za Peking namreč šok v Hormuški ožini ni samo vprašanje energetske varnosti. Je tudi vprašanje gospodarske stabilnosti.

Kitajsko gospodarstvo lahko prenese manjši uvoz surove nafte, precej bolj problematičen pa bi bil val uvožene inflacije – rast cen, ki ne bi bila posledica višjih plač in večjega povpraševanja, ampak preprosto dražje energije. To bi bilo še posebej občutljivo v času šibkejšega zaposlovanja in stagnacije plač. 

Zato je Peking skušal problem čim dlje zadržati tam, kjer ga lahko lažje nadzoruje: pri rafinerijah in industriji.

1,4 milijarde sodov za črne dni

Prvi kitajski blažilnik so bile ogromne zaloge. Po analizi, ki jo je objavil nemški Merkur v okviru partnerstva z revijo Foreign Policy, je Kitajska v krizo vstopila z ocenjenimi 1,4 milijarde sodov komercialnih in strateških zalog surove nafte.

To je pri predkriznem tempu ustrezalo približno 120 dnevom uvoza. Zaloge so Pekingu omogočile, da je najmanj tri mesece zmanjšanega uvoza prestal pod svojimi pogoji, brez nenadnega gospodarskega zloma. 

V drugem četrtletju je kitajski uvoz surove nafte v primerjavi s predkriznim obdobjem upadel za približno tretjino – z okoli 12 milijonov na 8,1 milijona sodov na dan. Junija je dosegel dno pri 7,12 milijona sodov dnevno. 

V samo treh mesecih je Kitajska kupila približno 355 milijonov sodov manj, kot bi jih, če bi nadaljevala prejšnji tempo. To ustreza skoraj mesecu njenega običajnega uvoza oziroma približno 180 polno naloženim supertankerjem. 

Ameriška Uprava za energetske informacije EIA je ocenila, da je manjši kitajski uvoz zmanjšal svetovno povpraševanje in s tem ublažil pritisk na svetovne cene nafte.

Potrošnike zaščitili, pritisk prenesli na rafinerije

Toda zmanjšanje uvoza ne pomeni, da je naftni šok izginil. Kitajska je predvsem spremenila, kdo ga je občutil.

Ko so cene surove nafte v začetku marca hitro začele naraščati, je vlada najprej omejila izvoz naftnih derivatov, da bi dala prednost domačemu trgu. V enem tednu je nato regulirane zgornje meje maloprodajnih cen goriva zvišala najbolj po letu 2022. 

Ko je nafta konec marca presegla 100 dolarjev za 159-litrski sod, je Peking cene znova zvišal, vendar celotnega povečanja stroškov ni prenesel na potrošnike.

Kitajska ima namreč dolgoletni administrativni sistem določanja cen goriva, ki omejuje, kako hitro in v kolikšnem obsegu se lahko rast stroškov prenese v maloprodajne cene.

Račun so zato v precejšnji meri dobile rafinerije. Od njih se je pričakovalo, da ohranijo proizvodnjo, se odpovejo donosnejšemu izvozu ter proizvode prodajajo na domačem trgu, kjer je povpraševanje šibko, zviševanje cen pa omejeno. Njihove marže so se posledično močno zmanjšale. 

Več ko so predelale, več so izgubljale

Posebej hudo so bile prizadete kitajske neodvisne rafinerije, predvsem v provinci Shandong. Njihov poslovni model je močno odvisen od cenejše surove nafte. Ko so se razmere na trgu obrnile, so začele zmanjševati uvoz in proizvodnjo.

Aprila in maja so po ocenah izgubljale več kot 1200 juanov oziroma okoli 145 evrov na vsako predelano tono surove nafte, negativna rafinerijska marža pa je znašala približno 24 do 25 dolarjev oziroma od 21 do 22 evrov na sod. Več ko so predelale, več denarja so izgubljale.

Kitajska oblast je sprva skušala zmanjševanje proizvodnje omejiti. Nacionalna komisija za razvoj in reforme je neodvisnim rafinerijam aprila naročila, naj proizvodnje ne zmanjšujejo, sicer bi lahko izgubile velik del svojih uvoznih kvot. Nekatere zasebne rafinerije so Peking celo prosile za dovoljenje za zmanjšanje proizvodnje. 

Do junija je oblast nekaterim izgubarskim rafinerijam v Shandongu dovolila, da proizvodnjo znižajo, vendar ne pod 80 odstotkov ravni iz leta 2025.

Konec junija je skupna predelava nafte na Kitajskem padla na najnižjo raven po pandemiji. Neodvisne lokalne rafinerije so proizvodnjo zmanjšale na najnižjo raven po marcu 2020, državne rafinerije pa celo pod svoj najnižji nivo iz časa pandemije. 

BYD
BYD
FOTO: Shutterstock

Pomagali so tudi električni avtomobili

Drugi pomemben kitajski blažilnik je nastajal precej pred sedanjo krizo. Elektrifikacija prometa je zmanjšala količino nafte, ki jo Kitajska potrebuje za pogon avtomobilov.

Po oceni iz analize je obstoječa kitajska flota električnih vozil samo v prvih šestih mesecih leta 2026 zmanjšala porabo nafte za približno 1,35 milijona sodov na dan. To ustreza približno šestim odstotkom kitajskega letnega uvoza surove nafte. 

To ne pomeni, da Kitajska nafte ne potrebuje več, spremenilo pa se je, za kaj jo potrebuje. Rast povpraševanja se vse bolj seli z goriv na petrokemične surovine. Rafinerije zato niso več samo tovarne bencina, dizla in kerozina, ampak vse bolj integrirani rafinerijsko-petrokemični kompleksi.

Od leta 2018 kitajske rafinerije prilagajajo poslovanje pričakovanju počasnejše rasti povpraševanja po gorivih in večjega povpraševanja petrokemične industrije. Leta 2022 je Peking cilj "zmanjšati goriva in povečati kemikalije" tudi uradno vključil v industrijsko politiko. 

In nato pride premog

Kitajska ima še en blažilnik, ki je v evropskem energetskem sistemu bistveno manj pomemben: ogromno premogovno industrijo. Petrokemične surovine so potrebne za izdelavo avtomobilskih delov, elektronike, potrošniških izdelkov, plastike in številnih drugih industrijskih proizvodov. Če bi jih začelo primanjkovati, bi se naftni šok lahko hitro prenesel po proizvodnih verigah. Toda nekatere osnovne kemikalije je mogoče proizvajati tudi iz premoga.

Premog je mogoče pretvoriti v sintezni plin in metanol, nato pa v olefine, kot sta etilen in propilen – osnovne gradnike številnih industrijskih proizvodov, ki jih je sicer mogoče proizvajati iz nafte. 

Kitajska je to možnost razvijala načrtno. Leta 2025 je proizvedla 15,45 milijona ton olefinov iz premoga, kar je predstavljalo 15 odstotkov celotne domače proizvodnje olefinov. Proizvodnja etilenglikola iz premoga je dosegla 7,62 milijona ton oziroma približno tretjino celotne kitajske proizvodnje. 

Premog ne more nadomestiti vseh naftnih petrokemičnih surovin. Lahko pa zmanjša pritisk na rafinerije, da bi morale tudi ob izjemno dragi surovi nafti ohranjati visoko proizvodnjo samo zaradi potreb industrije.

Konec marca in aprila so bili povprečni proizvodni stroški olefinov iz premoga ocenjeni na približno 6800 juanov na tono, pri proizvodnji iz naftnih surovin pa na okoli 10.700 juanov. Premogovna pot je imela tako več kot tretjinsko stroškovno prednost. 

Ladje v Hormuški ožini
Ladje v Hormuški ožini
FOTO: AP

Evropa: manj Hormuza, vendar velika uvozna odvisnost

Evropa ima drugačno težavo. EU je od uvoza nafte močno odvisna, vendar je njena neposredna izpostavljenost Hormuški ožini precej manjša od kitajske.

Po podatkih ameriške EIA je bila velika večina nafte, ki je leta 2025 potovala skozi Hormuško ožino, namenjena azijskim trgom. Kitajska in Indija sta skupaj prejeli 44 odstotkov surove nafte, ki je potovala skozi ožino, evropske države pa bistveno manjši delež.

Evropska oskrba je geografsko bolj razpršena. Med pomembnimi dobavitelji so Norveška, ZDA, Kazahstan, države severne Afrike in Bližnjega vzhoda.

To pomeni, da zaprtje oziroma močna motnja Hormuške ožine Evropi ne bi odrezala primerljivega deleža fizične dobave kot Kitajski. Toda evropski potrošnik zaradi tega ni zaščiten pred cenovnim šokom.

Nafta je globalno trgovano blago. Če s svetovnega trga izgine velik del ponudbe, se cena zviša tudi za kupca, ki nafte ne kupuje neposredno iz Perzijskega zaliva.

Evropski blažilnik so predvsem varnostne zaloge. Članice EU morajo po evropski zakonodaji vzdrževati zaloge nafte, ki ustrezajo najmanj 90 dnevom povprečnega dnevnega neto uvoza ali 61 dnevom povprečne dnevne domače porabe, pri čemer velja višja od obeh vrednosti.

Tudi Evropa je po energetskem šoku, ki je sledil ruski invaziji na Ukrajino leta 2022, močno povečala pomen razpršitve dobaviteljev.

Razlika s Kitajsko pa je očitna: EU nima primerljivega centraliziranega sistema, s katerim bi lahko breme dražje nafte tako neposredno prenesla na omejeno skupino rafinerij in administrativno nadzorovala, koliko podražitve se prenese do potrošnika.

ZDA: naftni šok občutijo drugače

Še drugačen položaj imajo ZDA. Amerika je hkrati ena največjih porabnic nafte na svetu in ena največjih proizvajalk.

Razmah proizvodnje nafte iz skrilavca je v zadnjih dveh desetletjih bistveno zmanjšal ameriško odvisnost od uvoza. ZDA še vedno uvažajo velike količine surove nafte, vendar obenem izvažajo tako surovo nafto kot naftne derivate.

To pomeni, da so bistveno manj neposredno ranljive za fizično prekinitev dobave skozi Hormuško ožino kot Kitajska.

Tudi ZDA imajo strateške naftne rezerve, namenjene blaženju večjih motenj v oskrbi. Toda niti velika domača proizvodnja Američanov ne izolira od svetovnih cen.

Ameriška nafta se prodaja na globalnem trgu. Če zaradi velikega izpada ponudbe svetovna cena močno naraste, se ta pritisk prenese tudi na ameriške cene goriv, čeprav je bil sod nafte proizveden v Teksasu in ne na Bližnjem vzhodu.

Rafinerija nafte
Rafinerija nafte
FOTO: AP

Kako dolgo lahko Kitajska vzdrži?

Kitajska je sedanji naftni šok doslej obvladovala brez klasične energetske krize, vendar to ne pomeni, da so njeni blažilniki neomejeni. Ključno bo predvsem, kako dolgo lahko rafinerije in industrija prevzemajo stroške, ne da bi se ti začeli širiti po gospodarstvu.

Tudi morebitna normalizacija dobave zato ne pomeni nujno hitrega povratka kitajskih rafinerij na prejšnje ravni proizvodnje. Po analizi Foreign Policy bo to odvisno od rafinerijskih marž, potreb po obnovitvi zalog in državnih zahtev glede oskrbe. Dokler predelava nafte ostaja nedonosna, rafinerije nimajo velikega ekonomskega razloga za hitro povečevanje dragih nakupov. 

Po kriterijih Pekinga je bil odziv doslej uspešen. Kitajska je velik del naftnega šoka namesto med stotine milijonov potrošnikov skoncentrirala v precej manjši in za državo lažje obvladljiv rafinerijski sektor. Izgube rafinerij pri tem niso nepričakovana napaka sistema, ampak v veliki meri posledica odločitve, da se celotna rast svetovnih cen ne prenese na prebivalstvo. Ključno vprašanje je le, kako dolgo je mogoče strošek zadrževati tam, ne da bi zmanjšana proizvodnja začela povzročati težave drugod v gospodarstvu.

Izberite 24ur.com za svoj prednostni vir na Google.
  • slika
  • slika 1
  • slika 2
  • slika 3
  • slika 4
  • slika 5
  • slika 6
  • slika 7
  • slika 8
  • slika 9
  • slika 10
  • slika 11
  • slika 12
  • slika 13
  • slika 14
  • slika 15
  • slika16
  • slika 17
  • slika 18
  • slika 19
KOMENTARJI42

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

galeon
07. 10. 2026 09.41
Kitajci so pametni in znajo, zato pa imajo vse česar se spomnijo. Neumna EU z blondinko na čelu pa tunka samo sebe.
sabro4
07. 10. 2026 08.18
Kako dolgo lahko Kitajska vzdrži? bistveno več kot EU in ZDA, kaj nas to briga, naj pove ginekologinja, koliko lahko mi zdržimo raje,
Jožajoža
07. 10. 2026 08.10
Ko he bilo v jugi uveden par nepar glede točen ha goriva je cela Evropa stala,le komunistična Jugoslavija je delovala in funkcionirala
zelen
06. 10. 2026 21.26
včasih sta plin pa nafta iz rusije tekla k nam zdaj pa tečeta na kitajsko.slava eu politkarjem
Pujček
06. 10. 2026 21.07
Oni nimajo von der Layenove, Kallasove in Kosove. Te tri niso niti za žanjice, kamor li, da bi vodile neko skupnost, ki propada iz dneva v dan.
Betuul
06. 10. 2026 20.50
Vse lepo in prav : kitajska, sodi nafte, marže. Hormuška ožina itd, rafinerije in vse kar paše zraven; Ampak naš Donat mg je pa dražji kot nafta ! 2,49€na liter Donata mg, prešiša nafto
Sirhakel77
06. 10. 2026 20.11
Kitajska je resda komunistična ampak so za razliko od naših partijskih fosilov zadosti inteligentni in pragmatični, da se znajo pravi čas pravilno odzivati na raznorazne krize.. Pri nas običajno začnemo reševati krizo, ko jo razvite države že sanirajo....
sbštajerec
06. 10. 2026 20.21
Saj bo Ivan rešil!
Jožajoža
06. 10. 2026 19.52
komunizem je tam. kot je bil v naši ljubi jugi.v socializmu kriz ni,ljudje so največje bogastvo,pa še,da vas spomnim. juga je bila gospodarsko in vojaško 3 velesila na svetu.
Tami69
08. 10. 2026 19.25
banane in kafe so imeli pa v Avstriji?Joža ti trol ti zagaman!
ZIPPO
06. 10. 2026 19.27
Kitajska je Ljudska republika.Medtem ko ZDA In EU veljaki brez sramu skrbijo za svoje kolege,njihove posle in milijonske dobičke v naftni, orožarski,farmacevtski,prehrambeni industriji.Seveda so PRIMERNO NAGRAJENI. In vse to NA RAČUN na milijone državljanov!!!! SAMO TO JE RAZLIKA. Ve se kaj bi se na Kitajskem zgodilo s takimi skorumpiranimi kravatarji,ki brez sramu ZLORABLJAJO POLOŽAJE NA KATERIH SEDIJO!!! Ve se.
Kod.
06. 10. 2026 19.26
Kaj je naredila Kitajska drugače?............................Državne rafinerije,tako ali tako gre iz proračuna😁
666 iz Norika
06. 10. 2026 19.22
kolektivna intiligenca na kitajskem je mnogo višja kot na takoimenovanem zahodu!
Bolfenk2
06. 10. 2026 18.52
Za razliko od nore EU se Kitajci niso skregali z Rusi, nimajo sankcij in gospodarsko sodelujejo. Zato nimajo krize kot EU.
MasteRbee
06. 10. 2026 19.09
Rusija ne ogroža Kitajske kot je v tekmi z EU za prevlado.
Kod.
06. 10. 2026 19.28
Kaj pa ti lahko Rusi dajo razen njihovih kolon na benzinskih črpalkah😂
MasteRbee
06. 10. 2026 18.43
Kitajski trgovinski presežek je bilijon. Lahko potem kupujejo vse živo na zalogo.
kandelaber
06. 10. 2026 18.37
Kaj pa če bi mi vse to Petrolu naložili...pa naj bo malo v zgubi
MasteRbee
06. 10. 2026 18.45
Petrol ima deset centov, država pa 70. Levičarji pa kar to rolajo. Vzemte Petrolu...
ZIPPO
06. 10. 2026 19.28
Ja ne,potem bo pa revčku Vizjaku vrednost delnic padla....
lokson
06. 10. 2026 18.36
Krize ni?? Resno. Razlika je v tem, da tam ne upajo kar tako lajat, kot v liberalni Evropi. Tam nimajo "necenzurirano" in ostala trobila za ustvarjanje konfliktov.
dron
06. 10. 2026 18.47
Zdaj ste pa že prehiteli z IQ svojega vzornika Trampa😉
Badum Badum
06. 10. 2026 18.35
Vedno govorim, da bo Evropo pokopala lastna aroganca. Podcenjevanje kitajske industrije je bilo v nekaterih evropskih sektorjih očitno. Dolgo je veljala predstava, da je Kitajska predvsem poceni proizvajalec manj kakovostnega blaga. Kitajska se je medtem pomaknila navzgor po tehnološki lestvici, od množične proizvodnje k električnim avtomobilom, baterijam, sončni tehnologiji, elektroniki, telekomunikacijam in številnim drugim področjem. Predstava o Kitajski kot tehnološko zaostali državi je postala čisto mimo, definirali so jih kot manjvredne in njihove napredke so si razlagali kot kopiranje, zgovarjali so se na poceni delovno silo, namesto da bi se vprašali, zakaj so resnično postali tako konkurenčni. To je čista aroganca.
Actual Asparagus
06. 10. 2026 18.29
Kitajska propada. Hitreje kot zahod. Seveda pa levi mediji potiskajo Kitajsko v nebo. Za milega boga, načitajte se, prosim lepo. 2026 smo.
MAj1atej
06. 10. 2026 18.54
Kitajska propada.... ha ha ha, bil sem tam in ni videti da bi propadala. So zelooo pred nami
lokson
06. 10. 2026 18.18
O ti preproščina ti. Kitajc, uvozi 90% vse nafte. in sedaj berem pravljice. Kitajska, tudi če zmanjša nabavo, je to še vedno parkrat več, kot pa jo porabi skoraj cela Evropa. Kaj je naredila drugače. Čisto nič, ker je bila otežena dobava in ne, da so namerno zmanjšali uvoz.
brabusednet
06. 10. 2026 18.15
Koliko potem stane 1l goriva na Kitajskem.Koliko bencina si sahko kupijo za delavsko plačo.Ne govorit na pamet in hvalit komunizem.
Besna glista
06. 10. 2026 18.45
Nezasebni sektor: povprečna mesečna plača znaša približno 2.642 evrov (letna povprečna plača približno 31.705 evrov). Zasebni sektor: povprečna mesečna plača znaša približno 1.256 evrov (letna povprečna plača približno 15.076 evrov). Splošno povprečje: povprečna mesečna plača znaša približno 1.641 evrov (letna povprečna plača približno 19.691 evrov).
666 iz Norika
06. 10. 2026 19.25
bencin 95 je caa 1,22 € na kitajskem
sbštajerec
06. 10. 2026 20.24
Saj ne hvalijo komunizma tvojo bedno SDS ovsko sekto branijo.
boslo
06. 10. 2026 18.11
Ob podražitvi hrane, jejte manj...
ISSN 1581‑3711 © 2025
24ur.com, Vse pravice pridržane
Verzija: 2083