Največja sprostitev strateških zalog nafte v zgodovini: blažitev šoka

Gre za največjo sprostitev nujnih naftnih zalog, odkar je bila organizacija ustanovljena leta 1974, in več kot dvakrat večjo količino od dosedanjega rekorda. Takrat so bile strateške rezerve sproščene na začetku vojne v Ukrajini.

Odločitev kaže, kako resno svetovne vlade ocenjujejo razmere na energetskih trgih. Po napadih ZDA in Izraela na Iran ter iranskih protiukrepih je promet tankerjev skozi Hormuško ožino skoraj zastal. Ta ozka pomorska pot je ena najpomembnejših energetskih arterij sveta.

Hormuška ožina povezuje Perzijski zaliv z Omanskim zalivom in naprej z odprtim oceanom. Skozi ta relativno kratek morski prehod v običajnih razmerah potuje približno petina svetovne trgovine s surovo nafto ter velik del globalne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG).

Ko promet skozi takšno ozko grlo zastane, se posledice takoj pokažejo na energetskih trgih. Cene nafte so po začetku konflikta najprej poskočile proti 120 dolarjem za sod (približno 159 litrov), nato pa se nekoliko umirile, a ostajajo bistveno višje kot pred začetkom spopadov.

Direktor IEA Fatih Birol je razmere opisal kot izjemno resne. Po njegovih besedah ima konflikt na Bližnjem vzhodu velike posledice za globalne energetske trge, energetsko varnost in svetovno gospodarstvo.

IEA je bila ustanovljena prav zaradi energetskih kriz. Nastala je leta 1974 kot odziv na naftni embargo arabskih držav po vojni na Bližnjem vzhodu leta 1973, ko so države izvoznice nafte omejile dobavo Zahodu.

Države članice IEA skupaj razpolagajo z več kot 1,2 milijarde sodov javnih strateških rezerv, poleg tega pa imajo podjetja pod državnimi obveznostmi še približno 600 milijonov sodov industrijskih zalog.

Sproščanje rezerv bo potekalo postopno. IEA ni določila enotnega časovnega okvira, temveč bodo posamezne države nafto sproščale glede na razmere na trgu in lastne energetske potrebe.

Nekatere države so že napovedale konkretne ukrepe. Japonska, ki je ena najbolj odvisnih držav od bližnjevzhodne energije, je sporočila, da namerava del rezerv sprostiti že v prihodnjih dneh. Tokio je ob tem poudaril, da je od uvoza energentov iz regije izjemno odvisen.

Podobne korake preučujejo tudi druge države.

Po besedah ameriškega notranjega ministra Douga Burguma je prav za takšne situacije namenjen sistem strateških rezerv. Po njegovih besedah ne gre za trajno pomanjkanje energije, temveč predvsem za transportni problem, ki ga povzroča zapora Hormuške ožine.

Energetski analitiki ocenjujejo, da je zapora ožine povzročila največjo motnjo v dobavi nafte v sodobni zgodovini.

Svetovalni hiši Rapidan Energy Group in Wood Mackenzie ocenjujeta, da tudi največja možna sprostitev rezerv IEA ne more v celoti nadomestiti količine nafte, ki običajno potuje skozi ožino. Z drugimi besedami: strateške rezerve lahko ublažijo šok, ne morejo pa v celoti nadomestiti izpada dobave.

Če bi zapora Hormuza trajala le nekaj tednov, bi lahko strateške rezerve precej ublažile šok in preprečile najhujše skoke cen. Če pa bi kriza trajala več mesecev, bi svet moral najti nove dobavne poti, povečati proizvodnjo v drugih državah ali pa zmanjšati porabo energije. V takšnem scenariju bi lahko svet ponovno doživel energetsko krizo, primerljivo s tistimi iz sedemdesetih let, ko so motnje v dobavi nafte povzročile dolgotrajno inflacijo in gospodarske težave v številnih državah.

Tu pa so tudi še širše posledice konflikta. Proizvajalci nafte na Bližnjem vzhodu so začeli zmanjševati proizvodnjo, nekatere rafinerije pa so morale zaradi varnostnih razmer omejiti delovanje.

To še posebej vpliva na dobavo dizelskega goriva in letalskega kerozina, ki sta ključna za transport in letalsko industrijo.

Kriza ne vpliva le na nafto, temveč tudi na trg zemeljskega plina.

Po podatkih IEA se je globalna dobava utekočinjenega zemeljskega plina zaradi konflikta zmanjšala za približno 20 odstotkov, saj je velik del tankerjev obstal ali pa se izogiba nevarnim pomorskim potem.

To pomeni, da se je za razpoložljive pošiljke LNG začela nova tekma med Evropo in Azijo.

Plin je v številnih državah ključni energent za proizvodnjo elektrike in ogrevanje. Če se dobava LNG zmanjša, se države prisiljene boriti za omejene količine na svetovnem trgu, kar lahko še dodatno dvigne cene energije.

Energetski šoki se redko ustavijo pri gorivu. Dražja nafta pomeni dražji transport, dražje letalske vozovnice, dražji ladijski prevoz in višje proizvodne stroške v industriji. Ti stroški se nato prenesejo na cene hrane, industrijskih izdelkov in storitev. Ko energija postane dražja, se povečajo stroški skoraj vseh gospodarskih dejavnosti – od proizvodnje plastike do logistike in kmetijstva.

Centralne banke se v takšnih razmerah znajdejo pred težko izbiro: ali zvišati obrestne mere in zatreti inflacijo ali pa jih zadržati nizko, da ne bi dodatno zavrle gospodarske rasti.

Dogajanje na Bližnjem vzhodu je znova pokazalo, kako zelo je svetovno gospodarstvo odvisno od nekaj ključnih energetskih poti.

In tega se še kako zaveda Iran, ki zdaj skuša vršiti pritisk z zaostrovanjem razmer v Hormuški ožini.

Tako naj bi bila zadeta že trgovska plovila, in to ne ladje držav, ki bi bile neposredno vpletene v vojno, ampak tudi ladje, ki plujejo pod zastavami tretjih, formalno nevpletenih držav. To je za ladjarje in zavarovalnice morda še pomembnejši signal kot politične grožnje, saj pomeni, da se območje iz kriznega žarišča spreminja v prostor, kjer je lahko tarča praktično vsaka ladja.

Mayuree Naree, ki pluje pod tajsko zastavo in je bila po poročilih zadeta severno od Omana. Na eni od ladij je po napadu izbruhnil požar, velik del posadke pa so morali evakuirati. Napadeni sta bili tudi kontejnerska ladja One Majesty, ki pluje pod japonsko zastavo, in ladja Star Gwyneth, plovilo pod zastavo Marshallovih otokov v grški lasti, ki je bilo poškodovano severozahodno od Dubaja. Skupni imenovalec teh incidentov je zaskrbljujoč: tarče niso bila le plovila "nasprotne strani", kar je sicer Iran že razglasil za legitimno tarčo. 

Po ocenah analitikov Lloyd's List je prav to glavni razlog, da so se velike, uveljavljene ladijske družbe skoraj povsem umaknile iz območja. Če je v normalnih razmerah skozi ožino vsak dan plulo od 50 do 100 ladij, jih zdaj po nekaterih ocenah skozi preide le še od tri do osem na dan.

Dodatno zmedo ustvarjajo poročila o ladjah, ki izklapljajo ali ponarejajo lokacijske podatke, da bi otežile identifikacijo in si povečale možnosti za varen prehod. V takšnih razmerah postaja ožina ne le nevarna, ampak tudi informacijsko nepregledna. Analitiki govorijo o nekakšni "digitalni megli", v kateri je težje spremljati, kdo sploh pluje, kam je namenjen in kdo je dejanski lastnik tovora. To še dodatno povečuje živčnost trga in zmanjšuje pripravljenost ladjarjev, da bi tvegali plovbo.

Ob tem se krepi tudi strah pred pomorskimi minami. Varnostni in obveščevalni viri že več dni opozarjajo, da se Iran pripravlja na možnost miniranja ožine ali da je del min morda že nameščen. Ameriška vojska je po lastnih navedbah v bližini območja uničila več domnevnih polagalcev min. Tudi če se kasneje izkaže, da je bilo dejansko nameščenih min manj, kot se je sprva domnevalo, je učinek dosežen že s samim sumom. V tako ozkem in prometnem morskem koridorju je že ena sama neznana mina dovolj, da ustavi običajen tok ladijskega prometa in sproži verižno reakcijo na svetovnih trgih.