Nas vse večja regulacija držav ščiti ali omejuje našo svobodo?

Pri vprašanju, ali je intelektualna lastnina dovolj zaščitena, so udeleženci opozorili na dva problema. Direktor za zunanje zadeve pri Globalnem centru za intelektualno lastnino pri Ameriški gospodarski zbornici Jared Parks in Američan Andrew Kovalcin iz Advocacy and External Affairs sta govorila o primerih na globalni ravni. Nekatere države po svetu ne spoštujejo pravic intelektualne lastnine. Najbolj očiten primer je Kitajska. Skoraj 90 odstotkov kršitev in tudi ponaredkov namreč prihaja iz Kitajske, kar je velik problem za odnose med ZDA in Kitajsko, ki se rešuje bilateralno, sta prepričana Američana.

Udeleženci so se strinjali, da se Slovenija z regulacijami zapleta, omejuje prosti trg in s tem zavira podjetništvo, zaposlitve in svobodno izbiro posameznikov. Izpostavili so predvsem dva primera, kjer so se njihova mnenja precej kresala. Prvi so taksiji Uber, ki se niso uspeli ugnezditi v našem prostoru. Drugi primer je oddajanje nepremičnin preko spletnega portala Airbnb, ki zahteva kup birokracije in prijavo dejavnosti. Država naj bi tukaj pokazala veliko željo po regulaciji, predvsem pa po obdavčitvi.

Torej, na eni strani so bili tisti, ki so zagovarjali odločitev Slovenije, da Uber ne skače v zelje našim taksistom, na drugi pa tisti, ki so menili, da tako omejevanje prostega trga ne sodi v današnji čas.

Sicer pa je bila razprava ves čas vpeta v vprašanje, kako daleč gre lahko država pri usmeritvah in zapovedih, kako naj živimo? Ali se res ne znamo odločati, kaj je za nas dobro, zdravo in kaj ne? Kakšno vlogo naj torej prevzame država?

"Če ti ni vseeno za dobro ljudi, za njihovo srečo, če ti ni vseeno za pravico … na kakršen koli način že meriš, kaj je dobro za ljudi, prideš do tega, da posamezniki cenijo svobodi, da lahko prosto trgujejo in med seboj sodelujejo," meni Američan Michael Williams, ustanovitelj in predsednik ALTIUS Financial in ustanovitelj projekta Defender of Capitalism. Zagovarja namreč svobodno trgovino in trgovanje. Prepričan je, da so ljudje sposobni sami sprejemati odločitve. Problem pa je, ker to svobodno izbiro omejuje politika. Tako nastane zmeda o tem, kaj pravice sploh pomenijo. "Svobodni trg pomeni, da imamo posamezniki možnost, da sami nadziramo svoje življenje in imamo premoženjske pravice. Vsa lastnina, ne samo tehnološka, ki smo jo ustvarili v zadnjih 20., 30. letih, je v enem stavku intelektualna lastnina," meni Williams. Pomeni namreč človeško inteligenco, ideje, človeško iznajdljivost, da ustvari vrednost. Zato bi mogel biti edini ukrep vlade, da zaščiti pravice posameznikov. Pravica posameznikov pomeni, da ima posameznik pravico do delovanja. "Na primer, da ima pravica do pokojnine oziroma pravica do dostojne upokojitve s pokojnino ali pravico do dela ali, da ima pravico do določene cene za hitri internet. To niso pravice, to so proizvodi nekoga, ki je bil produktiven, to so rezultati njegovega razmišljanja," je ponazoril.

'Večina vlad sodi med največje kršiteljice človekovih pravic'

Vlade po mnenju Williamsa namreč posameznikom to intelektualno lastnino jemlje in jo skuša dati drugim ljudem. Zato se zavzema, da bi se posamezniki lahko odločali popolnoma sami. S tem ni mislil, da bi se jim na primer dovolilo kršiti tudi pravice drugih, ampak dokler ne bi delali ničesar narobe, bi morali imeti pravico biti svobodni državljani. "Žal pa danes večinoma delujemo tako, kot nam dopusti vlada," je povzel. Zato zagovarja stališče, da ne bi smelo biti nobene regulacije, nobenega vmešavanja v odnosu vlada – gospodarstvo, vse dokler ne bi prihajalo do kršitev in bi se s tem povzročila škoda drugim ljudem. To je tudi edini namen države, ki bi ga morala imeti v tem odnosu – torej, da zaščiti svobodo ljudi, posameznikov, da imajo možnost živeti svoja življenja, kot so si jih začrtali sami.

Katera področja so najbolj izpostavljena oziroma se jih vlada najbolj želi vzeti v svoje roke? Williams meni, da so najbolj na udaru sladke pijače in sladkarije. Države očitno menijo, da potrošniki ne znamo sami presoditi, da sladkor ni ravno najboljša izbira za zdravje, zato želijo z raznimi ukrepi zmanjšati porabo sladkorja.

Ljudje se imamo torej pravico odločati, kaj bom vnašali v svoje telo. Sami namreč dovolj dobro vemo, da neka stvar ni zdrava. Če jo kljub temu zaužijemo, je to naša izbira, ki smo je sprejeli sami. Za svoje odločitve odgovarjamo sami, zaključi Williams.

Profesor na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo in nekdanji minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk meni, da je smiselno standardizirati oziroma regulirati stvari o katerih državljani ne vemo dovolj.

V svoji razpravi je izpostavil, da je naloga držav, da se postavijo za šibkejšega in najšibkejši je praviloma posameznik. Kar pomeni, da mora država zaščititi posameznika pred vsemi, ki bi se v to želeli vmešavati. Kot primer je navedel lažne novice oziroma 'fake news'. "Naloga države pri tem bi morala biti, da skrbi predvsem za to, da je medijski prostor odprt, da se slišijo vsi glasovi, da teče debata o tem." Ne da nas ščiti pred njimi, ampak da zagotavlja svobodno kroženje vseh vrst informacij.

Ameriški novinar Dan Denning, trenutno založnik v Londonu, je opozoril, da ko se vprašamo, kaj je primerno vmešavanje države v industrijo, imejmo v mislih, da ponavadi regulacija prinese še več moči tistim, ki so že močni. S seboj pa prinaša tudi posledice, ki jih ne načrtuje. "V primeru Uber je želela država zaščititi taksiste. A to je rešitev na prvo žogo – taksisti ne bodo izgubili službo. Kar pa ostaja skrito je, kaj to pomeni za vse druge? Kaj to pomeni za ljudi, ki bi radi vozili za Uber in bi z veseljem sprejeli njihove zaposlitvene pogoje? Ampak zdaj nimajo več te možnosti. Zato, ker je regulacija, oblikovana za manjšino, prinesla nepredvidene posledice za mnoge druge ljudi." Torej, če bomo imeli regulacijo, ki ščiti intelektualno lastnino, moramo pogledati širše, da ta regulacija ščiti posameznikove pravice. Denning torej meni, da če nam ni vseeno za delavce, za kretivne priložnosti in za enakopravno izbiro vseh posamzenikov, potem moramo ščititi zasebno in intelektualno lastnino.

Poleg tega se je vprašal, ali zasebna lastnina pomeni tudi zasebnost. Ali so zasebne stvari, ki jih delimo na socialnih omrežjih, naša zasebna lastnina, ki nam jo nekdo ne sme ukrasti oziroma jo kako drugače zlorabiti? "Ker, če to je zasebna lastnina, potem jo lahko začnemo ščititi z boljšo regulacijo," je prepričan. Kako torej zaščititi podatke? "Eden od načinov je, da povečamo transparentnost. Uporabniki bi tako vedeli, kje bodo pristali naši podatki oziroma kako se bodo uporabljali. Druga stvar je soglasje. S čim se strinjam? Ali se strinjam s pogoji, ki jih določajo na primer Apple, Facebook, Google? Kakšne pravice vam dajem, da uporabljate moje podatke? Mnogo ljudi je prav zato razburjenih, ker imajo občutek, da niso dali dovoljenja tem podjetjem, da upravljajo z njihovimi podatki." Zato se je Danning vprašal, ali je čas, da v imenu interesa posameznikov podpremo nekakšno 'digitalno dekoracijo' pravic ljudi in zaščitimo podatke kot našo lastnino?

Zadnji primer zgrešene državne regulacije pri nas pa so enotne embalaže. Država jih želi uvesti na nekaterih področjih leta 2020, kar pomeni grožnjo blagovnim znamkam in intelektualni lastnini. In to kljub temu, da se je v tujini že izkazalo, da pozitivnih učinkov ti ukrepi ne prinašajo.