Pobot med drugim določa, da bo NLB nasprotni strani izplačala določeno denarno vsoto, ki je po Kostorisovih besedah veliko nižja od tiste, ki jo je zahtevala TKB. Ta je po Kostorisovih besedah od NLB zahtevala približno 42 milijard italijanskih lir, kar danes znese nekaj več kot 21 milijonov evrov.
Točne vsote pobota odvetnik ni navedel, saj je naj ne bi poznal, ker je transakcija stekla neposredno med obema bankama. Vsekakor je do pobotanja prišlo, tako da se bosta strani izognili morebitnemu plačilu veliko višjih vsot in tudi sodnih stroškov ter obresti.
Tudi odvetnik TKB Enrico Guglielmuči je novinarjem potrdil, da je prišlo do pobotanja, s katerim sta se sprti strani izognili temu, da bi o sporu na koncu odločilo sodišče, vendar ni želel govoriti o podrobnostih.
TKB je zahtevala od NLB vračilo depozitov v skupni višini 40,675 milijarde lir (približno 20 milijonov evrov), ki jih je imela NLB pri njej septembra 1996 in jih je tržaška banka izplačala v času od 30. septembra 1996 do 9. oktobra 1996. V TKB, ki je od novembra istega leta v likvidaciji, so namreč trdili, da bi se morali izplačani depoziti NLB vključiti v stečajno maso.
Osnova za tožbo je bila v italijanskem stečajnem oz. likvidacijskem postopku, ki zasleduje načelo enakega poplačila vseh upnikov v likvidaciji. Zaradi tega omogoča, da se pod določenimi pogoji mora vračati premoženje, ki naj bi šlo iz stečajne mase. Likvidacijski upravitelj namreč lahko zahteva rekonstrukcijo premoženjske mase stečajnega subjekta in vračilo oz. odpoklic premoženja, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki jih je potrebno v postopku dokazovati.
