Oče evra: Obljubil sem, da bom tiho, a zdaj ne morem več molčati

In šef Evropske centralne banke Mario Draghi s svojimi nespametnimi potezami prav nič ne prispeva k rešitvi problema, meni Issing, ki je ostro napadel Draghijevo idejo o tem, da bi ECB odkupovala obveznice najbolj tveganih držav. Issing je namreč prepričan, da bo s tem dolgoročno oslabil ECB, dolg pa bodo na koncu plačali davkoplačevalci.

"Naloga ECB ni reševanje posameznih držav. ECB skrbi za stabilnost," pravi Issing. "V osnovi je ideja o pomoči oslabljenim državam dobra, a je treba upoštevati dolgoročen vpliv na ECB. Te države so zdaj popolnoma nesposobne odplačati svoje dolgove. Samo zato, ker jih bo kupovala ECB, se to ne bo spremenilo," je odločen 76-letni ekonomist.

Issing sicer ne verjame, da trenutna kriza ogroža obstoj evra, je pa po njegovem mnenju povsem mogoče, da se bo evroobmočje spremenilo, saj vsem članicam ne bo uspelo obdržati skupne valute. "Rešitev evrskega območja obstaja le, če si bodo države pripravljene priznati napake, ki so jih storile, in jih bodo odpravile. Izvajanje strukturnih reform je večina držav odlagala leta in leta, dokler nismo prišli do točke, kjer smo zdaj," pravi.

In ta točka je skrajna tudi zaradi psihološkega vpliva, ki ga ima kriza na ljudi. "Zadnja leta sem nerad komentiral finance in ljudje so to vedeli in spoštovali. Zdaj si na teniškem igrišču še čevljev ne morem zavezati, ko me že kdo sprašuje o tem, kako bo Evropa rešila situacijo. Ljudje so upravičeno zaskrbljeni," opozarja Issing, ki dodaja, da bi bilo zelo zmotno, če bi države v težavah, kot sta Španija in Italija, vso odgovornost za reševanje krize prelagali na Nemčijo, sami pa bi se lotili le kozmetičnih popravkov, ne pa globokih strukturnih reform. "Obteževanje Nemčije s stroški reševanja krize bo razmere le še poslabšalo," meni in dodaja, da bi bil res skrajni čas, da politika posameznih držav prevzame odgovornost za napake.

Osem korakov za rešitev krize

Zadnje pogovore v ECB in na ravni Evropske unije so pod drobnogled vzeli tudi ekonomisti. Ti menijo, da so bankirji in politiki na mizo prinesli celo nekaj dobrih idej za reševanje krize. A manjka odločilni korak. Sinteza idej in njihova uresničitev. Sami predlagajo osem korakov.

Poleg ECB bi morali obveznice najbolj zadolženih držav kupovati tudi mehanizmi za reševanje evra. S tem bi se zadolževanje teh držav precej pocenilo. A zato morajo politiki najprej dokončno zagnati evrski reševalni mehanizem ESM, ki mu trenutno še vedno nasprotuje nemško ustavno sodišče. Za razliko od Issinga sicer nekateri drugi ekonomisti podpirajo načrt, da bi tudi ECB kupovala obveznice najbolj tveganih držav, predvsem Italije in Španije.

Ekonomisti tudi menijo, da bi bilo Grčiji nujno odobriti novo pomoč. Trenutno je država, ki se nenehno sprehaja po robu bankrota, preveč tvegano okolje za kreditodajalce in potencialne investitorje.

Dobra poteza je bila po mnenju ekonomistov tudi junijska odločitev evropskih voditeljev, da ustanovijo Evropski bančni organ, ki bi odločal o bančnih dokapitalizacijah in finančne institucije očistil slabih naložb. Če bi ta organ postal dovolj močan, bi lahko ustanovitev te institucije predstavljala prvi korak k oblikovanju centralizirane evropske vlade.

Vendar investitorje skrbi ideja, da bi odločilno vlogo pri oblikovanju institucije imela ECB, kar pomeni, da bi niti v ozadju še vedno vlekla ECB. Druga težava pa je, da ni verjetno, da bodo politiki članic EU privolili v to, da bi se v državne finance vmešaval neki evropski nadzorni organ.

Ekonomisti tudi predlagajo čimprejšnjo ustanovitev sistema zajamčenih vlog, ki bi pomenil centralizirano evropsko podporo depozitom v nestabilnih bankah. To bi bil naslednji korak k ločevanju bančnega sistema od nacionalnih vlad in tuji vlagatelji bi bili verjetno bolj pripravljeni posojati denar Evropi, kar bi bil pomemben korak k vzpodbujanju gospodarske rasti.

Naslednji kos mozaika je od realizacije verjetno oddaljen svetlobna leta, predvsem zaradi odpora stabilnih držav po odplačevanju skupnih dolgov. Vendar bi si v sklopu skupnih evrskih obveznic države lahko denar izposojale precej ceneje.

Zadnji košček sestavljanke je po mnenju ekonomistov politična unija, nekakšne Združene države Evrope, ki bi delovale podobno kot ZDA. Ker bi se evropske države v tem primeru morale odreči nekaj suverenosti, bo do uresničitve ideje najbrž minilo še veliko let.