Opravili umazano delo: Kitajska ima v rokah hrbtenico sodobnega sveta

Young je postregel z nekaj podatki: leta 2023 so Združene države dobile 162 novih diplomiranih inženirjev s področja redkih zemelj in procesiranja. Kitajska jih 3000. V zadnjih treh desetletjih je Kitajska prijavila trikrat več patentov na področju redkih zemelj kot ZDA.

In tam so razliko zdaj opazili. "Mislim, da je to prva ameriška administracija, ki zares razume pomen kritičnih mineralov in kritičnih surovin ter zato poskuša hitro ukrepati pri reševanju teh ranljivosti in pomanjkanj," je ocenil Young.

Zahod je s tem, ko je v zadnjih desetletjih praktično prepustil strateške dele sodobne industrije Kitajski, ustvaril veliko težavo. "Ni samo vprašanje rudarjenja," opozarja Peter Pudil, podjetnik, investitor, soustanovitelj investicijske družbe BPD Partners ter predsednik GLOBSEC US Foundation. "Razumeti moramo, kako deluje kitajski model. Gre za državno vodeno ekonomijo, ki zna upravljati celotno vertikalo dobavnih verig."

Po njegovem je Kitajska strateško zgradila dominacijo predvsem pri procesiranju ključnih surovin, česar Zahod ni več želel izvajati doma. "Ti procesi so izjemno okoljsko umazani. In mi smo prostovoljno prepustili drugim predvsem Kitajski da opravljajo umazano delo. Mi pa od njih kupujemo polizdelke in končne izdelke."

Prav tu je po njegovem bistvo današnjega problema.

Če želi Evropa del proizvodnje vrniti domov, bo morala sprejeti tudi del industrijskih posledic, ki jih je desetletja izvažala drugam. "Če ne bomo sposobni razviti novih tehnologij za procesiranje teh materialov, problema ne bomo rešili. Ne verjamem namreč, da bodo evropski ali ameriški državljani kadarkoli sprejeli talilnice in rafinerije ob svojih hišah."

Na vprašanje moderatorja, ali Evropejci torej niso pripravljeni opraviti "umazanega dela", je Pudil odgovoril precej neposredno: "Sem ponosen državljan Evropske unije, vendar tega izziva preprosto ne jemljemo dovolj resno. Še vedno ne razumemo dovolj razsežnosti tega problema za evropsko gospodarstvo v prihodnjih desetletjih." Ali kot je v debati po panelu pripomnil eden od gostov - Kitajska ima v rokah hrbtenico sodobnega sveta. 

Ko je Kitajska gradila dolgoročno strategijo dominacije nad dobavnimi verigami, je Evropa predvsem "občudovala problem", kot se je izrazil moderator Scott Young, ki povezavi očita dobro sposobnost analize – a slabo sposobnost praktične reakcije.

Kitajska danes ne dominira le pri surovinah, ampak tudi pri sposobnosti manipuliranja celotnih trgov. Pudil je kot primer navedel nikelj. Pred nekaj leti je svet začel agresivno vlagati v nove rudnike niklja, tudi v Avstraliji in Kanadi. Nato je Kitajska znižala cene do točke, ko številni projekti niso bili več ekonomsko vzdržni. "V dveh letih so se številni projekti zaprli. Ko so se zaprli, je Kitajska ponovno dvignila cene. To je igra, ki jo moramo razumeti," opozarja.

Panel je večkrat odprl tudi vprašanje, ali Zahod sploh še razume razliko med prostim trgom in državno vodeno geostrateško ekonomijo, znotraj katere kritične surovine niso več samo industrijska tema, ampak vprašanje nacionalne varnosti.

Velik del debate se je sicer vrtel okoli vprašanja, ali lahko Evropa sploh zmanjša svojo odvisnost od Kitajske.

"Scenarij popolnega ločevanja od Kitajske ni realističen," je opozoril Pudil. "Toda obstajajo področja, kjer Kitajski preprosto ne smemo dovoliti dominacije." Med temi je omenil baterijske sisteme, obrambno industrijo in podatkovne centre.

Krister Bergquist iz švedskega podjetja Altris je medtem poudaril, da natrijeve baterije ne potrebujejo niklja, kobalta ali mangana in zato niso vezane na kitajsko dobavno verigo.

"Natrij je sol," je dejal. "Lahko ga razvijaš v Evropi, ZDA ali Afriki. Ne gre za odvisnost od ene države ali enega vira."

Po njegovem natrijeve baterije sicer ne bodo nadomestile litijevih baterij, bodo pa postale pomemben del energetske mešanice prihodnosti, predvsem pri shranjevanju energije in hitri distribuciji električne energije.

Se pa lahko Evropa tudi na poti do večje neodvisnosti zaplete v obstoječe težave, menijo. "Če bo Kitajska pripravljena kupiti moj produkt, bom najverjetneje šel na Kitajsko, namesto da šest ali dvanajst mesecev čakam na evropskega kupca," opozarja Bergquist. To je po njegovem bistvena razlika med evropskim in kitajskim pristopom. Kitajska je desetletja sistematično gradila celoten ekosistem: zemljo, energijo, stroje, subvencije in trg. "Tam dobiš zemljo, elektriko, opremo in podporo. Nato greš iskat kupca. V Evropi pa najprej iščeš zasebni kapital, javni kapital, offtake pogodbe, kupce ... Če nimaš zagotovljenega odkupa, nihče ne investira."

V njegovem podjetju so se medtem od odvisnosti od Kitajske že odmaknili. "Danes na ravni baterijskih celic približno 80 do 85 odstotkov materialov dobavljam iz Evrope. Na ravni samih surovin pa je ločenost stoodstotna. Preostanek prihaja iz virov, ki niso odvisni od ene same države."

Preglednost dobavnih verig sicer ostaja ogromna težava. Parvinder Johar, direktor družbe Avathon opozarja, da številna podjetja sploh ne vedo, kako močno so odvisna od Kitajske. "Dobavne verige so danes izjemno kompleksne. Velika podjetja pogosto sploh ne vedo, kdo so dobavitelji njihovih dobaviteljev."

Kot primer je navedel tudi nizozemsko podjetje Nexperia, proizvajalca čipov za avtomobilsko industrijo. Čeprav je šlo formalno za evropsko podjetje, je bila njegova dejanska lastniška struktura povezana s Kitajsko. Ko so ZDA uvedle omejitve, so bile nekatere avtomobilske družbe tik pred ustavitvijo proizvodnje. "Podjetja pogosto sploh ne vedo, kje so njihove dejanske ranljivosti."

Po njegovem bo pri mapiranju teh odvisnosti ključno vlogo igrala umetna inteligenca. Veliki jezikovni modeli se po njegovih besedah vse bolj uporabljajo za analizo in razumevanje dobavnih verig.

A tudi to odpira novo ironijo sodobnega sveta: Zahod želi z umetno inteligenco zmanjšati odvisnost od Kitajske, medtem ko sama AI infrastruktura temelji prav na materialih, pri katerih je Zahod odvisen od Kitajske.

Odpornost dobavnih verig sicer ni nov izraz. Močno se je pojavil že ob covidu. A težava, ki jo prinaša s seboj je, da je odpornost dobavnih verig' pogosto samo lepši izraz za višje stroške za potrošnika.

"Drži. Odpornost nekaj stane," pravi Johar. "Moramo se spomniti, kako smo sploh prišli v to situacijo. Po finančni krizi leta 2008 je bila glavna logika: poiščimo najcenejšo delovno silo. Vsa podjetja so začela loviti najnižjo ceno dela. Tako je rasla Kitajska. Potem pa ni šlo več samo za delo, pomemben del zgodbe je tudi okoljska regulacija."

Kot primer navede, da je v Idahu v ZDA obstajalo območje, ki je bilo nekoč največje središče proizvodnje srebra. Potem so uvedli okoljske predpise in praktično vsi rudniki so se zaprli. Regija je iz ene najbogatejših v ZDA postala ena najrevnejših.

Podoben upor se zdaj kaže drugod. Denimo v Maleziji, kjer stoji eden večjih obratov za procesiranje redkih zemelj. Na zadnjih volitvah so Malezijci rekli: mi nočemo opravljati radioaktivnega dela za ves svet. Podoben scenarij je pričakovati na Zahodnem Balkanu, menijo poznavalci.

Ob podobno oviro bi lahko naleteli tudi tisti, ki kot rešitev izpostavljajo Afriko in rast njenega prebivalstva do leta 2050.

In tako se pokaže še nekaj drugega – da so nahajališča praktično nepomembna, dokler nimaš vsega ostalega dovoljenj, infrastrukture, transporta, energije.

Hladen tuš vsem, ki govorijo o Češki, Ukrajini, Braziliji in njihovih geoloških nahajališčih. Bergquist: "Nahajališče samo po sebi nič ne pomeni, če nimaš vzpostavljene celotne verige. Tudi Švedska ima nahajališča redkih zemelj. Toda vse je odvisno od tega, ali ekonomsko in industrijsko sploh ustvarja smisel."

Govoril je o nahajališču Per Geijer blizu Kirune na severu Švedske, kamor so po Youngovem mnenju v času švedskega predsedovanja Svetu EU evropski komisarji praktično tekmovali, kdo bo hitreje prišel v zaščitni čeladi na fotografiranje. Rudnik pa še danes ni operativen.

Ali morda pot k rešitvi ponuja koncept recikliranja in krožnega gospodarstva. Evropa ima ogromne količine odpadnih materialov, ki bi jih lahko ponovno uporabila. Toda tudi tukaj pogosto nastopi isti problem: procesiranje.

"Evropa in ZDA materiale za recikliranje pošiljata v Azijo, kjer opravijo procesiranje, nato pa materiale pošljejo nazaj," opozarja Johar. "To ni trajnosten model."

Pudil je dodal, da Evropa že leta govori o recikliranju, vendar ni naredila dovolj konkretnih korakov. "Imamo veliko lepih iniciativ, toda nič resnično velikega se ni zgodilo."

Kaj torej storiti zdaj? Govorci so bili namreč kritični tudi do ciljev Bruslja na tem področju.

"Iskreno? Mislim, da so ti cilji predvsem aspiracijski. Če cilji dolgoročno nimajo ekonomskega smisla ne za kupca ne za proizvajalca, potem postanejo praktično brezzobi. Veliko bolje bi morali vključiti industrijo in govoriti o tem, kaj dejansko omogoča doseganje teh ciljev. Kitajski petletni načrti so dober primer. Kitajska reče: želimo zgraditi celotno baterijsko vrednostno verigo. In potem podjetje dobi, kar potrebuje," meni Bergquist.

"Po mojem gre predvsem za politične deklaracije. Imam veliko spoštovanje do načrta Evropske komisije, nekaj denarja se vlaga, nekaj se premika, toda to so še vedno drobtine glede na velikost problema. In problem ni samo denar. Velik problem je tudi javno naročanje. Pri številnih inovacijah ne samo pri kritičnih surovinah in baterijah je največji problem v Evropski uniji priti skozi sistem javnega naročanja. Neki direktor startup podjetja mi je rekel: z avtoritarnimi režimi se moram pogovarjati o pogodbah, ker bi v Evropi potreboval deset let samo za to, da bi prišel skozi postopke javnega naročanja. Če želimo razviti tehnologije, ki so strateško pomembne, bomo morali spremeniti tudi sistem javnega naročanja," dodaja Pudil.

Po njegovem ZDA danes problem rešujejo precej bolj strateško kot Evropa. "Američani vlagajo javni kapital in zraven vključujejo profesionalne upravljavce skladov, ki ta sredstva vlagajo v korist ameriškega gospodarstva. Hkrati pa imajo možnost neposrednega dostopa do kovin v primeru kriznih razmer."

Evropa po njegovem še vedno nima podobno koordiniranega pristopa. "Potrebujemo veliko bolj usklajeno sodelovanje med javnim kapitalom in profesionalnimi investicijskimi skladi. In potrebujemo tudi zunanjo politiko, ki bo gradila odnose z državami, ki imajo ta nahajališča."

Na vprašanje, kateri signal bi zares pokazal, da Zahod končno začenja reševati problem, ki ga ni znal rešiti zadnjih 35 let, pa je Pudil odvrnil: "Nova tehnologija za procesiranje bakra."

Po njegovem je baker danes praktično nenadomestljiv. "Vse drugo lahko delno zamenjaš. Baker pa potrebuješ za vse. In povpraševanje se bo v naslednjem desetletju verjetno potrojilo. Danes pa je okoli 80 odstotkov procesiranja bakra pod kitajskim nadzorom na Kitajskem ali v Indoneziji. To je morda še večji vzvod za Kitajsko kot redke zemlje."