Varčevalni račun za otroke? Premislite še enkrat

Otrokov denar naj ne bo na klasičnem varčevalnem računu, je eden izmed finančnih nasvetov staršem, ki želijo svojemu otroku zagotoviti bolj varno prihodnost. Pri varčevanju za otroka je največje tveganje namreč pogosto pretirana previdnost. Starši želijo biti pri varčevanju in vlaganju denarja za otroke previdni, vendar pa lahko ta previdnost vodi do slabših odločitev.

Ker je časovni horizont običajno daljši, je tveganje prenizkih donosov v bolj konzervativnih naložbah, kot so bančni depoziti, pogosto večje od tveganja kratkoročnih nihanj na finančnih trgih. Zato je pri dolgoročnem vlaganju za otroke pogosto smiselno sprejeti nekoliko več naložbenega tveganja kot pri ciljih, ki so oddaljeni le nekaj let, pripoveduje mentorica za osebne finance Kaja Šolinc. Pri varčevanju za otroke je tako smiselno razmišljati tudi o vlaganju, ne le o klasičnem varčevanju, svetuje.

Eden od razlogov je, da kupna moč denarja zaradi inflacije skozi čas upada, otroci pa imajo običajno pred seboj zelo dolgo obdobje varčevanja in posledično lahko sprejmejo večje tveganje. Ko govorimo o varčevanju za otroke, običajno govorimo o obdobju 10, 15 ali celo 20 let. Pri tako dolgem obdobju je smiselno razmisliti, ali je klasični varčevalni račun primerna rešitev za celoten znesek: "Eden od razlogov je inflacija, saj denar na varčevalnem računu z inflacijo izgublja vrednost skozi čas. Če je inflacija v povprečju dva odstotka do tri odstotke letno, obresti na klasičnih varčevalnih računih pa so pogosto podobne ali nižje, denar realno ne raste, ampak izgublja na vrednosti. Zato je pri dolgoročnem varčevanju za otroke smiselno razmisliti o drugih možnostih, ki imajo potencial za višjo rast premoženja."

"Če je otrok star eno leto in želimo sredstva vlagati za njegovo prihodnost do njegovega 18. leta, imamo pred seboj 17 let. V tako dolgem obdobju so kratkoročna nihanja na kapitalskih trgih običajno manj pomembna kot pri nekom, ki bo denar potreboval že čez nekaj let. Daljši časovni okvir omogoča, da lahko del sredstev usmerimo tudi v naložbe, ki imajo sicer več nihanj, vendar so zgodovinsko gledano prinašale višje dolgoročne donose," opisuje.

Če bi starši za otroka 18 let vsak mesec vlagali 100 evrov, bi v tem obdobju skupaj vložili približno 22.000 evrov. Ob povprečni 7-odstotni letni donosnosti bi vrednost naložbe narasla na približno 43.000 evrov. Ob povprečni 10-odstotni letni donosnosti pa na približno 60.000 evrov. Zanimivo je, da največji učinek pogosto nastane takrat, ko denarju damo dovolj časa. Če bi ta sredstva po 18 letih pustili vložena še naslednjih 10 let, brez dodatnih vplačil, bi pri povprečni 7-odstotni donosnosti vrednost narasla na približno 85.000 evrov, pri 10-odstotni donosnosti pa celo na približno 156.000 evrov, ponazarja.

Prav zato je čas ena največjih prednosti, ki jo imajo otroci pri gradnji premoženja. Dlje kot so sredstva vložena, večji je učinek obrestno-obrestnega računa, ko donose ustvarjajo ne le vplačila, temveč tudi že ustvarjeni donosi iz preteklih let, poudarja.

Zato kot pri odraslih tudi pri otrocih velja, da je smiselno začeti čim prej. Čas je eden najpomembnejših dejavnikov pri gradnji premoženja: če začnemo vlagati ob otrokovem rojstvu in sredstva plemenitimo do njegove polnoletnosti, imamo na voljo približno 18 let. Če začnemo pri otrokovem 10. letu, imamo na voljo le še 8 let. Razlika v končnem znesku je lahko zelo velika, tudi če mesečno vlagamo enak znesek.

A pri tem dodaja, da v določenih primerih opaža, da želijo starši varčevati za otroke, sami pa še nimajo vzpostavljene varnostne rezerve, pokojninskega načrta ali dolgoročne investicijske strategije. V takšnih primerih je smiselno najprej poskrbeti za lastno finančno stabilnost, svetuje.

Koliko vlagati, je odvisno od finančne situacije posamezne družine, izpostavlja: "Ni pravila. Dobro je, da z vlaganjem sploh začnemo in da smo pri tem dosledni. Pogosto slišim prepričanje, da se vlaganje ne izplača, če nimamo na voljo 500 ali 1.000 evrov mesečno. To ne drži. Tudi 50 ali 100 evrov mesečno lahko skozi daljše obdobje ustvari pomembno razliko. Dobra priložnost za začetek so lahko tudi denarna darila, ki jih otrok prejme ob rojstnih dnevih, praznikih ali drugih posebnih priložnostih."

Ko otroci dobijo darila v denarju, pa je to dobra priložnost tudi za učenje o ravnanju z denarjem in finančni pismenosti. Takrat se ne učijo le v teoriji, ampak na konkretnem primeru. Sprejmejo odločitve okrog denarja, izpostavlja: "V takem primeru ni dobro pustiti, da otrok denar porabi ali pa ga pospraviti pred njim brez pojasnila. Za otroka je koristno, da razume, da je to njegov denar in da skupaj s starši razmisli, kako ga želi uporabiti. Otrok sprejme odločitev, koliko bo porabil, koliko bo privarčeval za kakšen drug nakup kasneje, koliko bo vložil za prihodnost in morda koliko bo podaril v dobrodelne namene. Tako otrok spoznava, da denar ni samo za sprotno porabo, ampak nam lahko pomaga uresničevati različne cilje in ustvarjati več možnosti za prihodnost."

Izbira naložbe je odvisna predvsem od cilja in časovnega okvira, svetuje. To velja tako za vlaganje za otroke kot za vlaganje odraslih: "Na splošno velja, da daljši kot je časovni okvir, večji delež sredstev si lahko privoščimo nameniti delniškim naložbam, na primer globalno razpršenim delniškim indeksnim skladom oziroma ETF-om."

A pri tem poudarja, da je pomembno tudi vedeti, kakšen je naš odnos do tveganja: "Če starše 20-odstotni kratkoročni padec naložbe spravi v stres in bi zato prodali sredstva, potem takšna naložbena strategija zanje verjetno ni primerna. Uspešno dolgoročno vlaganje zahteva tudi sposobnost, da ostanemo mirni v obdobjih tržnih nihanj," poudarja.

Pogosta napaka je izbira naložbenega razreda ali produkta, ki ga starši ne razumejo dovolj dobro. Morda ga je priporočil svetovalec, prijatelj ali preprosto zveni varno: "Vedno, ko vlagamo denar, je pomembno, da razumemo, kam vlagamo, kakšna so tveganja in kakšni so stroški izbrane naložbe," svetuje.

Starši so lahko preveč osredotočeni na eno samo naložbo: "To so lahko delnice posameznega podjetja, zlato, nepremičnina ali katera koli druga posamezna naložba. Nihče ne ve, katera posamezna naložba bo bolj uspešna v naslednjih 15 ali 20 letih. Zato je bolje sredstva razpršiti. Z globalno razpršenimi delniškimi ETF-i lahko vlagatelji dosežejo relativno dobro razpršenost že z eno samo naložbo."

Ko izbiramo primerne naložbene produkte za otroke, je smiselno preveriti tudi stroške. Majhna razlika v stroških lahko namreč v 20 letih pomeni več tisoč evrov razlike, čeprav se na prvi pogled lahko zdijo nepomembni. To so vstopni in izstopni stroški, upravljavske provizije, stroški posrednika in drugi stroški, našteva. Dejavnik, na katerega starši pogosto pozabijo, so tako stroški upravljanja naložbe: "Na prvi pogled se lahko zdi razlika med 0,2 % in 2 % letnih stroškov majhna, v 15 ali 20 letih pa ta razlika lahko pomeni več tisoč evrov razlike v končni vrednosti premoženja pri relativno nizkih zneskih. Pri višjih zneskih je lahko ta razlika v desetinah tisočev evrov. Zato je smiselno stroškom nameniti posebno pozornost. Delniški ETF-i so znani po tem, da imajo nizke stroške upravljanja."

Pri izbiri naložb je pomembna tudi razpršenost, našteva: "Namesto vlaganja v posamezne delnice je za večino vlagateljev smiselno razmisliti o globalno razpršenih ETF-ih. S tem zmanjšamo odvisnost od uspešnosti posameznega podjetja, panoge ali države. Lahko si predstavljamo, da kupujemo povprečni donos svetovnega gospodarstva."

Šolinčeva meni, da je smiselno imeti za otroka ločen podračun znotraj svojega investicijskega računa: "Glavna prednost je preglednost ločenih sredstev. Tako lahko vedno natančno spremljamo, koliko sredstev je bilo namenjenih posameznemu otroku, kakšni so bili donosi in kako je sestavljen njegov portfelj. Če so vsa sredstva združena na enem mestu brez jasne ločitve, se lahko sčasoma zgodi, da izgubimo pregled nad tem, kaj pripada komu."

Pomembno tveganje pa je, da otroku zapustimo premoženje, ne da bi mu hkrati predali finančno znanje, svari Šolinčeva. Bolj kot premoženje je pomembno, da otroka naučimo, kako upravljati z denarjem, kako načrtovati porabo, postavljati finančne cilje, varčevati in vlagati denar. Pomembno je, da razume tveganja, povezana tako z vlaganjem kot z dolgoročnim držanjem denarja na varčevalnem računu. Tako bo lahko otrok v svoji odrasli dobi sprejemal premišljene finančne odločitve in dolgoročno ohranjal in povečeval vrednost premoženja: "Verjamem, da je finančno znanje ena najboljših naložb, ki jih lahko naredimo zase in za svojo družino. Opažam, da se lahko številni starši že z osnovnim razumevanjem vlaganja počutijo dovolj samozavestne, da sami sprejemajo premišljene odločitve glede dolgoročnega vlaganja."

Finančna pismenost otrok je prav tako pomembna kot finančna pismenost odraslih. Samo vlaganje denarja za otroke ni dovolj. Veliko staršev se osredotoča na to, koliko denarja bodo za otroka privarčevali in vložili, in manj na to, ali bo znal otrok s tem denarjem odgovorno ravnati: "Otroke je pomembno učiti o ravnanju z denarjem, potrošnji, varčevanju, vlaganju, odpovedovanju potrošnji in obrestno-obrestnem računu. Če otroku pri 18. letu predamo naložbeni portfelj, ne da bi razumel osnove financ, obstaja velika verjetnost, da bo ta denar hitro porabil. Če pa razume, kako denar deluje, mu lahko ta sredstva pomembno pomagajo pri ustvarjanju boljše finančne prihodnosti."

Kot poudarja, je pomembno, da otrokom že zgodaj približamo osnovne koncepte o denarju: "Razumejo naj, da del družinskih prihodkov namenjamo varčevanju in vlaganju, da spoznajo razliko med porabo, varčevanjem in vlaganjem, vidijo naložbe staršev in razumejo, kako in zakaj denar raste skozi čas."

Med pomembnejše finančne veščine spada tako imenovana sposobnost odloženega zadovoljstva, izpostavlja: "Dobro je, da se otroci naučijo, da ni treba kupiti vsega takoj, ko si nekaj zaželijo. Precej lažje je otroke naučiti varčevanja, kot da se tega učimo kasneje v odrasli dobi. Ko prejmejo določen znesek denarja, je lahko to priložnost za pogovor o tem, koliko želijo porabiti, koliko prihraniti in koliko nameniti za dolgoročne cilje."

Ko želimo otroku razložiti, zakaj ni smiselno porabiti vsega denarja takoj, mu lahko na preprostih primerih pokažemo, kako deluje obrestno-obrestni račun in kakšno vlogo ima čas pri ustvarjanju premoženja, svetuje.

Pomembno je tudi, da otrok denar razume kot orodje za doseganje ciljev. Morda je to denar za kolo, vozniški izpit, potovanje, študij, prvo nepremičnino, finančno varnost ali več svobode pri življenjskih odločitvah v kasnejšem obdobju. Z razumevanjem pomena denarja otrok lažje sprejema premišljene finančne odločitve, meni Šolinčeva.

Otrok naj bo postopoma vključen v spremljanje njegovega naložbenega portfelja: "Pokažemo mu lahko, koliko sredstev je bilo vloženih, koliko je portfelj vreden danes in kako se njegova vrednost skozi čas spreminja. Otrok spoznava, da naložbe ne rastejo vedno enakomerno, temveč da njihova vrednost včasih tudi pade. Hkrati pa se uči, da kratkoročna nihanja niso nujno razlog za prehitre odločitve in da je pri dolgoročnem vlaganju potrpežljivost pogosto eden pomembnejših dejavnikov uspeha."

Kdaj otrokom omogočiti, da prevzamejo upravljanje svojega investicijskega računa, je odvisno od posameznika in njegove finančne zrelosti, odgovarja: "Nekateri starši se odločijo, da sredstva otrokom predajo prej, drugi kasneje. Obe poti sta lahko pravilni."

Starost sama po sebi ni nujno najboljši pokazatelj pripravljenosti za upravljanje premoženja, pravi: "Menim, da je smiselno, da imajo otroci ob polnoletnosti svoj investicijski račun, na katerega vlagajo sredstva, ki so jih sami zaslužili. Tako pridobivajo izkušnje, se učijo sprejemati finančne odločitve in postopoma prevzemajo odgovornost za svoje premoženje."

Pri sredstvih, ki so jih skozi leta vlagali starši, bi sama razmislila o predaji v kasnejšem življenjskem obdobju, na primer po 30. letu starosti: "Takrat imajo mnogi posamezniki že več življenjskih in finančnih izkušenj, bolj jasno oblikovane cilje ter pogosto drugačen pogled na dolgoročno vlaganje, kot so ga imeli v zgodnjih dvajsetih letih. Morda bi kasneje obžalovali kakšno odločitev, ki bi jo sprejeli v svojih dvajsetih."

Pomemben dejavnik pri tej odločitvi je tudi stopnja finančne pismenosti. Koliko smo otroka naučili upravljanja in vlaganja denarja in koliko ga ta tematika zanima. Ali razume osnovne finančne koncepte. Ali pri finančnih odločitvah ravna premišljeno ali sprejema impulzivne odločitve. Vse to vpliva na to, kdaj je otrok pripravljen samostojno upravljati večji portfelj, dodaja.

Dobro se je tudi zavedati, da se otroci največ naučijo iz obnašanja in vzorcev, ki jih opazujejo pri svojih starših in v okolju, v katerem odraščajo, izpostavlja. "Tudi če otroke učimo o varčevanju in vlaganju ter na splošno o odgovornem ravnanju z denarjem, ampak doma vidijo impulzivne nakupe, prepire zaradi denarja, življenje od plače do plače, pogosto sami prevzamejo te vzorce. Po drugi strani pa otrok, ki vidi, da starši spremljajo svoje finance, načrtujejo večje nakupe, varčujejo, vlagajo in se o denarju pogovarjajo brez negativnih čustev in pretiranega stresa, bo takšno razmišljanje in ravnanje zanj bolj naravno tudi v odrasli dobi," pojasnjuje sogovornica.

Poleg tega, da otroke učimo, kako denar porabiti, privarčevati in vložiti, da bo delal zanje, je pomembno tudi, da otroke naučimo, kako denar zaslužiti, poudarja: "Dobro je, da razumejo, da denar ni le nekaj, kar dobijo v obliki daril, temveč ga lahko zaslužimo tudi z lastnim delom in ustvarjanjem vrednosti. Počitniško delo, manjši projekti in podjetniške ideje prav tako gradijo zdrav odnos do denarja."

Na koncu ni najpomembnejše, koliko premoženja bomo ustvarili za otroka, temveč kakšno finančno znanje, navade in odnos do denarja mu bomo predali, sklene: "Otrok, ki zna učinkovito upravljati z denarjem, razume pomen dolgoročnega načrtovanja in zna sprejemati premišljene finančne odločitve, bo imel dobre temelje za gradnjo finančne varnosti skozi življenje."