Hrana, gradnja, elektronika ... Astronomske podražitve: preden bo bolje, bo še slabše

Pandemija covida-19 je svetovno gospodarstvo postavila pred edinstven izziv, dejanske posledice pa se na marsikaterem področju šele čutijo. Ena zagotovo najmanj prijetnih so vse višje cene, s katerimi se nikakor ne soočamo le v Sloveniji, ampak globalno. 

Konec julija je odjeknila novica, da se je po podatkih zveznega statističnega urada v Nemčiji inflacija v tem najvplivnejšem evropskem gospodarstvu občutno povečala in prvič po 13 letih presegla mejo treh odstotkov – in to zelo očitno, saj so bile potrošniške cene za 3,8 odstotka višje kot v istem mesecu lani. 

Ekonomisti tam v prihodnjih mesecih pričakujejo nadaljnje skoke cen. Eden pomembnih razlogov je vrnitev DDV na stare stopnje: zvezna vlada je namreč v drugi polovici leta 2020 začasno znižala DDV, da bi spodbudila porabo v času pandemije. Poleg tega cene energije že mesece naraščajo nadpovprečno hitro. Če so se ob izbruhu novega koronavirusa cene surove nafte zaradi nizkega povpraševanja na svetovnem trgu sesule, so do danes več kot okrevale. Med drugim jih je spodbudilo povečano povpraševanje po nafti v ZDA – zaradi okrevanja tamkajšnjega letalskega prometa. Poleg tega od januarja v Nemčiji plačujejo 25 evrov za tono ogljikovega dioksida, strošek, ki naj bi bil namenjen zaščiti podnebja.

Marsikdo je pričakoval, da bodo potrošniki počivali – pa niso

Tudi tam pa se – kot pri nas – čuti učinke, ki jih čutijo druga evropska in globalna gospodarstva. Številne branže in podjetja niso pravilno ocenila, kakšne bodo potrošniške navade med pandemijo in v času ponovnega odpiranja, zato ponudba ne sledi velikemu povpraševanju. Številni so kalkulirali in zmanjševali proizvodnjo, tudi v sektorju pridelave hrane, potrošniki pa so reagirali ravno obratno. 

Ker se je uvoz povečal, so nekatera ključna pristanišča postala preobremenjena, kar je podaljšalo datume dobave in zvišalo cene. 

Ustavitev dela ter prilagajanje proizvodnje in storitev protikoronskim ukrepom in s tem povezani stroški, marsikje pomanjkanje delovne sile ... vse to prav tako pomeni pritisk na cene in motnje v dobavni verigi. 

Koronski ukrepi, h katerim so se zatekale vlade, pa so povzročili neravnovesja v določenih sektorjih, eden od njih je turistični, kjer so se z odpiranji po zaprtjih, ki so oklestila število ponudnikov in delavcev v branži, povečala povpraševanja po turističnih storitvah in pritisnila na cene. Ponekod, podobno kot pri nas, tudi po zaslugi spodbud, kot so turistični boni. 

Potem pa je tukaj še s covidom nepovezano burno vremensko dogajanje. Tako je denimo hud mraz v Teksasu začasno zamrznil naftno industrijo, suša pa je denimo v Braziliji hudo poškodovala nasade kave in drugih pridelkov – podobno je marsikje po svetu. 

Dileme: transport za tisočaka ali dva ali tri? Dobavni rok pa 45 ali štiri dni?

Business Insider je pod drobnogled vzel podatke Goldman Sachsa o nekaterih podražitvah in razlogih zanje. Kar so ugotovili, osvetli tudi katero od podražitev, ki smo jim priča v Evropi.

- (Masažne) kadi: zastoji v pristaniščih in dražji stroški pomorskega prevoza so povzročili, da so uvozniki prešli s pomorskega prevoza na letalskega, v nebo pa so šle tudi cene. Glavni direktor za rast pri Seko Logistics Brian Bourke je za CNBC povedal, da bi pošiljanje lažje masažne kadi iz Šanghaja v New York stalo okoli 1.000 dolarjev, a pošiljka bi prispela v 35 do 45 dneh. Pošiljanje po letalskem prevozu se giblje od 2.000 do 3.000 dolarjev, odvisno od teže – vendar artikel prispe v treh ali štirih dneh. Hitrost pa je v času jeznih kupcev zaradi dolgih dobavnih rokov ključna. 

- Avtomobili: nekateri proizvajalci avtomobilov so zaradi pandemije, mraza v Teksasu in pomanjkanja polprevodniških čipov začasno zaprli nekatere svoje tovarne.

- Sir: zamude v pristaniščih, omejeni ladijski zabojniki in naraščajoči stroški pošiljanja so ponekod povzročili pomanjkanje sira in njegove višje cene.

- Kava: suša v Braziliji in preobremenjena pristanišča povzročajo, da primanjkuje kave.

- Osebna elektronika: pomanjkanje polprevodnikov je otežilo tudi proizvodnjo stvari, kot so slušalke in igralne konzole.

- Rastlinska olja: suša v Braziliji je poškodovala tudi sojine pridelke, ki se uporabljajo za izdelavo rastlinskega olja. Povečano povpraševanje uvoznikov, kot je Kitajska, prav tako spodbuja pomanjkanje.

Polprevodniki in gradbeništvo

Zanimivi področji, ko gre za podražitve in pomanjkanje ponudbe, sta pomanjkanje polprevodnikov, ki hromi več področij, in dogajanje v gradbeništvu, zaradi česar se marsikdo sprašuje, kaj naj stori s svojim gradbenim projektom v času, ko so cene podivjale. 

Če bi razpravljali o temeljnem vzroku pomanjkanja mikročipov, bi lahko kot primarno gonilo izpostavili pandemijo covida-19. Ko so začele države uvajati zapiranja, so potrošniki začeli kupovati številne izdelke, ki za delovanje potrebujejo mikročipe. Na primer, delavci, ki so morali ali želeli delati od doma, so začeli kupovati prenosne računalnike in namizne računalnike, kot vroče žemljice so se prodajali televizorji, sistemi za videoigre in tablični računalniki.

Poleg povečanja povpraševanja po potrošniški elektroniki so ljudje lani kupili več avtomobilov, kot so pričakovali, kar je še dodatno izčrpalo zaloge.

In ravno med naraščajočim povpraševanjem je padla proizvodnja mikročipov. Večina njihove proizvodnje je sicer locirana v Aziji. 

Če kaj, potem je tudi tukaj pandemija opozorila na problem globalno povezane dobavne verige, ki jo je mogoče prekiniti ali nanjo močno vplivati. Zato ni presenetljivo, da so države, kot sta Francija ali ZDA, začele znova razmišljati o tem, kako nekatera proizvodna področja vendarle okrepiti tudi na svojih tleh, potem ko so se zadnja leta vztrajno selila v Azijo in v roke njene občutno cenejše delovne sile. 

Februarja je ameriški predsednik Joe Biden dejal, da išče sredstva v višini 37 milijard dolarjev za povečanje domače proizvodnje čipov, medtem ko General Motors pravi, da išče nove pogodbe o dobavi, da bi ublažil nekatere posledice pomanjkanja. A zaenkrat nič ne kaže, da bi se situacija hitro rešila. 

Če je med zaprtji zaradi pandemije kaj dobilo zagon, pa je bilo to gradbeništvo. A ne brez posledic za cene. In to ne le pri nas, še posebej pa letijo v nebo cene materialov, kot so jeklo, bitumen, les, baker in gradbene kemikalije. 

Potem ko so se cene proizvajalcev za armaturno jeklo v palicah in bitumen na letnem povprečju leta 2020 – zaradi s covidom povezanega manjšega povpraševanja v drugih vejah gospodarstva – znižale za 7,5 odstotka ali celo za 19,2 odstotka, so bile te julija 2021 v Nemčiji (brez DDV) za 62,8 odstotka oziroma 35,5 odstotka nad ravnijo decembra 2020. In zaenkrat se zdi, da se ne umirjajo.

Tudi pri nas višje cene gradbenih materialov zvišujejo tudi ceno končnih izdelkov. Najbolj so poskočile cene plastičnih in kovinskih materialov, tudi do 40 odstotkov. Armaturno železo se je denimo podražilo za dvakrat. Dvignile so se tudi cene opečnih in cementnih izdelkov ter kamenin in keramike.

Razlogi za občutno zvišanje cen so očitno omejena dobava, pa tudi transportne zmogljivosti proizvajalcev zaradi vse večjega povpraševanja v posameznih panogah gospodarstva in regijah, kot sta Azija in ZDA. Hkrati so se v letih stagniranja cen zmanjšale presežne zmogljivosti in zmanjšale naložbe. Poleg tega so bile dobavne verige prekinjene zaradi zaprtja pristanišč, primanjkuje pa tudi zabojnikov. 

Prav tako narašča zanimanje vlagateljev za surovine, zlasti za nafto in industrijske kovine, ki naj bi služile kot varovanje pred inflacijo.  

Nemški Ifo je z raziskavo ugotovil, da je marca le 4 odstotke anketiranih gradbenih podjetij navedlo, da na njihove gradbene dejavnosti vpliva pomanjkanje materiala, aprila je bilo takšnih podjetij že 19 odstotkov, junija pa 46 odstotkov. 

Številni, ki so sredi gradbenih projektov, se tako sprašujejo, kaj z njimi, tudi zato, ker želijo številni izvajalci zdaj spreminjati cene. Po besedah ZPS podjetje zavezuje cena, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe. Če se kupec in izvajalec o ceni dogovorita brez izrecnega jamstva in se med delom izkaže, da je prekoračitev cene neizogibna, mora izvajalec takoj, ko ugotovi, da bo izračun prekoračen, o tem obvestiti potrošnika. "Če tega ne stori, ne more zahtevati višjega plačila," so poudarili.

Največja globalna rast cen nepremičnin v zadnjih desetletjih

Letna rast cen stanovanj v skupini bogatih držav OECD je v prvem četrtletju leta 2021 dosegla 9,4 odstotka, kar je najhitrejša hitrost v zadnjih 30 letih, pa medtem ugotavljajo analitiki FT.

Deniz Igan, namestnik vodje makrofinančnega oddelka v raziskovalnem oddelku MDS, je za časnik opozoril na "močno rast cen stanovanj v zadnjem letu v večini delov severne poloble". Nacionalni podatki kažejo, da se je trend nadaljeval tudi v drugem četrtletju. V ZDA so se cene stanovanj aprila zvišale po najhitrejši letni stopnji v skoraj 30 letih.

Močna rast se je med drugim ohranila v Veliki Britaniji, Južni Koreji, Novi Zelandiji, Kanadi in Turčiji. Enrique Martínez-García, višji raziskovalni ekonomist v Dallasu, meni, da se v nekaterih državah kažejo znaki "stanovanjske mrzlice". To je pripisal fiskalnim in denarnim spodbudam v času pandemije.

Zato se seveda pojavlja vprašanje, ali nastaja nov balon. Adam Slater, vodilni ekonomist pri Oxford Economics, je za FT dejal, da so bile nepremičnine v razvitih gospodarstvih za približno 10 odstotkov precenjene v primerjavi z dolgoročnimi trendi. Zaradi tega je ta razcvet eden največjih od leta 1900, je izračunal – čeprav niti približno tako velik kot pred finančno krizo. Opozoril pa je tudi, da so bili nekateri dejavniki, ki so dvignili cene, začasni. Kreditna rast je nižja kot pred svetovno finančno krizo, kar kaže na "manjše tveganje bankrota v primerjavi z obdobjem 2006–2007", je dejal. Rast hipotekarnih posojil so v veliki meri poganjali ljudje z močnim finančnim položajem, gospodinjstva v najbolj naprednih državah pa so bila manj zadolžena kot pred finančno krizo, kar prav tako kaže na manjše tveganje. Eden ključnih dejavnikov, ki se razlikuje od razmer pred skoraj 15 leti, pa je ta, da so centralne banke, ki so jih prizadele prejšnje stanovanjske krize, zdaj bolj budne, je ocenil.

"Tveganj takšne inflacije ne bi smeli podcenjevati"

Kaj pričakujejo analitiki? Glavna ekonomistka nemške državne razvojne banke KfW, Fritzi Köhler-Geib, je v intervjuju za AFP dejala, da so se cene pri proizvajalcih junija tako močno povečale, kot so se nazadnje povečale med drugo naftno krizo leta 1982. To se bo "slej kot prej pokazalo v denarnici potrošnikov", je ocenila. Pričakuje pa, da bo inflacija od prihodnjega leta spet nekoliko pod inflacijskim ciljem 2,0 odstotka, h kateremu stremi Evropska centralna banka. 

Čeprav je bila inflacija zaradi popuščanja protikoronskih ukrepov na področju DDV pričakovana, pa je vodja oddelka za raziskave javnih financ pri centru za evropske gospodarske raziskave v Leibnizu (ZEW), Friedrich Heinemann, za nemške medije opozoril, da ne gre zanemarjati njene višine: Tudi če so nekateri od teh učinkov le začasni, posledic in tveganj takšnega povečanja inflacije ne bi smeli podcenjevati."

"Stališče, da trenutno inflacijo poganjajo kratkoročni dejavniki, je po eni strani pravilno, vendar le del resnice. Res je, da izjemno močno povečanje uvoznih cen in izredne okoliščine pandemije povečujejo inflacijo, vendar nikakor ni gotovo, da bo ta kratkoročna inflacija tako hitro izginila, kot je prišla. Obstajajo trije dejavniki, ki kažejo, da obstaja tveganje trajnega povečanja inflacije. Prvič, zvišanje uvoznih cen ni nujno začasno, saj se stroški dela na Kitajskem in na drugih trgih v razvoju hitro in vztrajno povečujejo. Drugič, velika izguba kupne moči, ki jo delavci trpijo zaradi te inflacije, bo verjetno imela posledice za naslednja pogajanja o plačah in povečala pritisk na plače. Tretjič, zaupanje, da se bo Evropska centralna banka odločno borila proti trajni dinamiki inflacije, se zmanjšuje. Zelo zadolžene države evroobmočja so postale preveč odvisne od nakupov obveznic in ničelnih obrestnih mer. Marsikaj nakazuje, da bi se morali pripraviti na daljše slovo od obdobja zelo nizkih stopenj inflacije," je zapisal v komentarju na dogajanje na spletni strani ZEW. Ocenjuje tudi, da ECB sicer ni kriva za nastale razmere, da pa bi se morala učinkovito lotiti reševanja situacije. 

Predsednik ameriških zveznih rezerv Jerome Powell pa je denimo na nedavni tiskovni konferenci dejal, da meni, da se bodo dobavne verige lahko prilagodile naraščajočemu povpraševanju potrošnikov. "Ni tako, da se ponudba ne bo mogla prilagoditi tem stvarem," je dejal. "Bo, trg se bo prečistil. Morda pa bo trajalo nekaj časa." So pa analitiki precej enotni glede tega, da bodo cene padale veliko počasneje – če sploh – kot so naraščale.