'Pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni' – zakaj pretirana regulacija držav ne dosega 'dobrih' ciljev?

Predvsem v zadnjem desetletju so apetiti države, da bi se vpletala v življenja Slovencev, vse večji, trdi Anže Šarabon, predsednik Inštituta Libertas. Višajo se davki, zato so denarnice vse tanjše, uvedena je bila kopica novih licenc in dovoljenj – od licenc za turistične vodnike in učitelje glasbe do dovoljenj za opravljanje dejavnosti frizerjev in knjižničarjev, kar torej pomeni, da nam država omejuje pravice do prostega opravljanja dela in trgovanja. Okrepil se je državni paternalizem, kar je prineslo nova določila, ki želijo urejati vse – kaj mora pisati na čokoladah, sladkih pijačah, alkoholu, cigaretah. Uvedena so bila pravila glede rabe slovenskega jezika, ki omejujejo poučevanje v tujih jezikih na fakultetah in pravice radijskih hiš do predvajanja tuje glasbe. Zaradi ’zaščitniške’ države trpi tudi gospodarstvo, saj so upravni postopki in birokracija zahtevni, nerazumljivi in zato vse težje obvladljivi. Uredbe dušijo digitalno in delitveno gospodarstvo ter zatrejo priljubljena novo ustanovljena inovativna podjetja, kot sta AirBnB in Uber, preden se sploh uspejo izkazati kot dobra ali ne. Tako pretirana obdavčitev kot stroga zakonska ureditev pa ovirata nastanek novih delovnih mest in sta eni največjih preprek za tuja vlaganja.

A kje je meja, kjer je regulacija države upravičena in potrebna? V katera področja in kako intenzivno se lahko vmeša država, da ne ogroža naše temeljne pravice – svobode do odločanja? Šarabon zagovarja načelo – manj je bolje. Torej, regulira naj tam, kjer je to res potrebno.

Zato bi morala biti vsaka regulacija države premišljena. Pred uvedbo, bi morala država pridobiti mnenja, znanja in nasvete vseh, ki bi se jih regulacija dotikala. Predvsem pa bi se morala država vprašati in postavit na tehtnico, kaj bi neka sprememba prinesla. Ali z določenim ukrepom ne bi naredila več koristi kot škode, je opozoril Šarabon. Nesmiselno pa je regulirati kar vse povprek – od zaposlovanja, šolanja do tega kaj lahko jemo in pijemo ali s kom naj se vozimo v taksiju.

Smo na poti, ko države vse bolj želijo prevzeti vlogo zaščitnikov, skrbnikov, celo naših staršev.

Ali so taki poskusi nadzora upravičeni, smo sploh še svobodni? Zakaj to vprašanje? Zato, ker imajo, ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi, države vse več zamisli, kako bi krmarile z našim življenjskim slogom in diktirale, kako naj živimo. Seveda z argumenti, da je to dobro za nas, da zgolj skrbijo in pazijo na nas. Eden takih primerov so sladke pijače, sladkarije, prigrizki ali druga nezdrava hrana, ki jih želijo obleči v enotno embalažo ali na njih obesiti zdravstvena opozorila. Zato, da bi nas že na daleč opozarjale, da naj jih raje ne uživamo, ker škodijo zdravju. Čeprav se na prvo žogo zdi, da gre za dober namen države, ker gre za naše zdravje, pa se za tem skriva omejevanje naše lastne izbire, je prepričan Šarabon. Že več raziskav, med drugimi tudi raziskava, ki jo je opravil Inštitut Libertas, je namreč pokazalo, da potrošniki točno vemo, kaj nam škodi. Zavedamo se, da če bomo pojedli preveč čokolade, se lahko zredimo ali tvegamo bolezni srca in ožilja. Na nas je, da se odločimo, ali bomo tveganje sprejeli ali ne. In kar je najbolj zanimivo, poskusi državnega usmerjanja področij, ki se dotikajo našega vsakdanjega življenja, so v več primerih dosegli ravno nasprotne učinke. Šarabon je opisal primer z Danske.

Po drugi strani pa regulative, kot so na primer enotne embalaže ali zdravstvena opozorila, ki naj bi državljanom pomagale sprejemati pravilne odločitve za njihovo zdravje, prizadanejo blagovne znamke in proizvajalce teh dobrin. Taki ukrepi lahko ogrozijo blagovne znamke, ki so pravzaprav intelektualna lastnina posameznikov ali podjetij, ki so dolga leta gradili njihovo podobo in vlagali v razvoj. Zato se je dobro vprašati ali ne želimo živeti v družbi, kjer sta zaščita zasebne in intelektualne lastnina temelj svobodne družbe, opozarja Šarabon. Sploh pa za ceno tega, da ukrep na koncu ne prinese želenih rezultatov in ne pripomore k boljšemu zdravju ljudi.

Zato naj bo državna regulacija premišljena in dobra za vse. Temelji naj na dejstvih in posvetih s stroko ter vsemi deležniki na katere regulacija vpliva, in ne na čustvih, menijo na Inštitutu Libertas. Povedano drugače, če se država že loti regulacije, naj ne bo njen edini argument 'dober namen', ob tem pa ni niti raziskala niti pretehtala, kaj tak ukrep lahko prinese in ali je regulacija sploh smiselna. Ker še tako dobra regulacija, ima na koncu lahko nasprotne ali celo škodljive učinke. "Saj veste, kako pravijo, pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni," je ponazoril Kaj Jež z Inštituta Libertas.

Pomemben je dialog z gospodarstveniki

Politiki, javni uslužbenci oziroma tisti, ki odločajo o tem, kako bo država regulirala ali liberalizirala določeno področje, ne poznajo vseh podrobnosti, kaj se dogaja na gospodarskem parketu, saj po navadi ne izhajajo iz gospodarskih krogov. Zato je nujno, da sodelujejo s predstavniki podjetij in potrošnikov. Odprt in transparenten dialog namreč pomeni več možnost za skupen uspeh. Država bi morala poskrbeti, da bi slovenski zakoni in uredbe pospeševali gospodarski razvoj in da bi postali sinonim za dobro delo in naložbe, meni Jež. Ob tem je opozoril, da je treba biti pri vseh odločitvah previden, saj določenim interesnim skupinam lahko posamezne regulacije prinesejo velike koristi na škodo drugih državljanov ali gospodarskih akterjev. Pomembna je torej razprava s širokim krogom gospodarskih udeležencev. Dober primer nesodelovanja in pomanjkljive komunikacije med politiki in gospodarstveniki je bil poskus uvedbe davka na sladke pijače.

Zakaj pretirana regulacija države, predvsem na področju vsakdanjega življenja, ne opravičuje cilja, ki je na prvi pogled dober? Zato, ker je s tem omejena naša pravica do svobodnega odločanja, predvsem pa, ker je odločitev, kako bomo živeli, stvar naše osebne presoje in razmisleka, menijo na Inštitutu Libertas. Ni naloga države, da nenehno opozarja. Pretirana zdravstvena opozorila in omejitve na embalažah izdelkov potrošnikom zgolj dajejo občutek, da se v očeh odločevalcev ne znajdemo prav dobro. Cilja, doseči javno zdravje, pa ne dosežejo.

Poleg tega, če bo država nalepila opozorila na ’nezdravo’ hrano in pijačo, kaj bo potem naslednji korak? Kaj vse ni zdravo, pa se da legalno kupiti? Bodo naslednji cilj opozorila na telefonih ali morda na avtomobilih, češ da se je nevarno voziti z njimi in da onesnažujejo okolje, kot je to že predvidel britanski guru dizajna Steven Bailey v prispevku Ogrožene vrste.